Pravljičnost za odrasle

Foto: Liana Saje Wang

Hana Stupica, otroška ilustratorka

Sanja Gornjec

»Risala sem, odkar sem bila majhen hrošček. Zato je bilo vsem nekako logično, da bom risala kot moji predniki. Rekla sem, da ne, da v tem ni denarja.« Danes je Hana Stupica uveljavljena ilustratorka, prepoznavna po svojih natančnih risbah živali, kjer je slednja dlaka bogatih kožuščkov skrbno narisana. V svetli sobi meščanskega stanovanja, ki ji služi kot atelje, odpira predalček visokega predalnika. Kaže na skrbno zložene in razvrščene pastele, svinčnike in tempere. Pravi, da sama še ni kupila nove barve, vse ustvarja še z barvami njene mame, ilustratorke Marije Lucije.

Poudari, da ni slikarka, da razmišlja drugače kot dedek Gabrijel, slikar, ali ilustratorki babica Marlenka ter mama Marija Lucija, ki so pripadali drugi generaciji. Taki, ki je še vse delala na roke. Danes pa je že vse digitalno podprto. (Malce cinično še pripomni, da je zaradi tega lahko danes že vsak oblikovalec.) »Ilustracija je zame nekaj, kar delam brez višje filozofije. Seveda je umetnost, vendar jaz na to gledam bolj kot na obrt. Če bi me sedaj slišala babi, bi me zadavila,« se zahahlja. »Nisem obrtnik, ne maram pa, da mi rečejo umetnik.« Kot otrok je veliko prebrala. Po šoli se je izgubljala med stranmi na otroškem oddelku Konzorcija in pustila zgodbam, da so jo popeljale v druge svetove: »Kdaj sem na skrivaj prebrala tudi kakšno knjigo, neprimerno mojim letom. V glavi se mi je dogajalo vse.« Tudi plesala je. In igrala klavir. Danes jo poleg ilustracije zanimajo še lutke. In animacija. Pa notranje oblikovanje. In malce strašljive pravljice. »Kiča in luškanosti imamo povsod cele gore. Otroci potrebujejo malo resnosti, tudi melanholičnosti. Ne smemo jih podcenjevati.«

Visoka je in sloka, z velikimi očmi in elegantnimi zapestji. Podobnost z mamo je nezgrešljiva. Sicer nevpadljivi nakit je videti skrbno izbran. Oblačila vidi kot investicijo, umetnost. To govorijo tudi njene ilustracije, na katerih živali običajno obleče v bogate kostume. Zelo rada študira vzorce in čipke. »Ko rišem, se mi čisto zmeša, oblačim pa se popolnoma drugače. Minimalistično in monokromatsko. Danes sem v bistvu še precej pisana,« smeje pokaže na zamolklo vijoličen puli.

Z lahkoto preskakuje s teme na temo in zraven veliko gestikulira. Nakaže velikost formatov svojih ilustracij ali pomigne skozi okno, kjer je včasih stal kostanj, ki je stanovanje z visokimi stropi varoval pred žgočim poletnim soncem. Všeč so ji poletni večeri (čez dan namreč trpi), še bolj pa zima, ko sveže zapadli sneg uduši zvoke: »Najraje imam, ko sem samo jaz in sneženje. Nehvaležno se je odločati za najljubši letni čas. Jesen in pomlad prinašata barve. In znosnejše temperature.«

Če svojega dela ne maraš, imaš problem, pravi. Povprašam, ali ona v svojem uživa. Na glas se zasmeji: »Ja in ne. Delam na projektih, zgodi se, da mi kakšno naročilo ne ustreza. Sem freelancerka, bi pa poizkusila tudi kaj drugega. Običajno ljudje stremijo ravno k temu, kar imam jaz. Res sem samosvoja, ni pa to redno delo. Lahko ti enkrat z neba pade ogromen projekt, potem pa nekaj časa ne. Ali pa sprejmeš vsa naročila, delaš manufakturno in živiš samo za to.«

»Kiča in luškanosti imamo povsod cele gore. Otroci potrebujejo malo resnosti, tudi melanholičnosti. Ne smemo jih podcenjevati.«

Zgodbe iz rokavice

Predstavila se je že na več skupinskih razstavah, prvo samostojno razstavo je imela lani. V aprilu se je zaključila razstava v Galeriji Lek, kjer je na ogled postavila nekaj originalnih ilustracij iz slikanice Rokavička. Lani je sodelovala na razstavi Ko bom velik, kjer je v družbi mladih slovenskih ilustratorjev pobrskala po predalih za otroškimi risbami (njene skrbno hrani babica) in jih narisala ponovno. V projektu je sodelovalo trinajst umetnikov, ki so poustvarili svet otroške domišljije ter raziskovali svoj likovni razvoj in spremembe v dojemanju likovnega sveta.

Ko govori o vrstnikih z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je študirala po programu Vizualne komunikacije, poudarja generacijsko vsestranskost. Poleg ilustriranja se ukvarja tudi z oblikovanjem. Hana je aktivna tudi na družabnih omrežjih, ki jih uporablja za promocijo. »Pomaga, da te ljudje vidijo. Če želiš kdaj vzpostaviti svojo znamko ali prodajati izdelek v spletni trgovini, takšne stvari rabiš za promocijo,« je stvarna. Povezljivost na spletu ji omogoča, da kakšen izdelek tudi podari: »Mene nič ne stane, ljudem pa nekaj pomeni.« Na različnih specializiranih portalih prodaja tudi ovitke za mobilne telefone, majice in prevleke za blazine z motivi svojih kosmatincev.

Natančnost, izrazno zrelost in dobro pripravo je pred dvema letoma prepoznala tudi žirija Slovenskega bienala ilustracije, ki je Hani za njeno prvo slikanico podelila nagrado Hinka Smrekarja. Ko je prejela klic, v katerem so ji sporočili, da je dobitnica najvišje stanovske nagrade, je bila, milo rečeno, šokirana. »Ko sem novico sporočila očetu, me je najprej vprašal, če ni to nagrada za stare, saj jo običajno prejmejo izkušeni ilustratorji z veliko več kilometrine.« Ukrajinsko ljudsko pravljico Rokavička je ujela v zamolkel kolorit snežene pokrajine. Zamolklo je in hladno na prvi pogled. Prava ukrajinska zima. Hkrati pa toplota živalskih teles, magično zvitih v klobčič znotraj rokavice, kar seva iz strani slikanice. V intervjuju za Mladino se je Jelka Reichman, starosta slovenske ilustracije, strinjala z žirijo 11. bienala: »Kot profesionalka sem opazila tudi, da je z nagrajenim delom, s slikanico Rokavička, naredila izreden miselni preskok. Pazite, že tako mlada je naredila preskok, primerljiv s tistim, ki sem ga sama naredila s Pikijem Jakobom.«

»Kot freelancerka sem res samo svoja, ni pa to redno delo. Lahko ti enkrat z neba pade ogromen projekt, potem pa nekaj časa ne. Ali pa sprejmeš vsa naročila, delaš manufakturno in živiš samo za to.«

Ne želi si, da bi se jo videlo samo kot ilustratorko ljudskih pravljic: »Rokavička se mi je po prvem branju zdela preveč osladna, ko se v izgubljeno dedkovo rokavico naselijo živali. Konec sicer ni srečen – dedek najde rokavico, živali pa morajo nazaj na mraz. Obstaja pa različica, ko na koncu pravljice ostanejo samo živalski kožuščki. Meni se to zdi prav fino, malo temačnosti. Kot otroka so me strašljive stvari vedno zanimale.«

Bi se poleg ilustracij kdaj lotila tudi pisanja pravljic? »Mogoče. Že vsaka moja ilustracija ima svojo zgodbo. Lahko bi pa naredila tudi slikanico brez besed. Ne vem, če sem že našla svoj slikarski jezik. V svojih risbah vidim čisto preveč svoje mame, sploh pri risanju punčk. V moji glavi je drugačna, ko pa jo prenesem na papir, je ista. Odraščala sem z njenimi melanholičnimi porcelanastimi deklicami. To je zame najlepša punčka na svetu.« Veliko raje kot otroke (»Zdi se mi, da imajo vsi, ki jih narišem, jetiko in vse ostale mogoče bolezni. Tudi rdeča lica jim ne pomagajo.«) riše starce. Ker imajo gube in stare, pripovedne oči. Dedek iz Rokavičke je samo kučmo stran od Dedka Mraza, ki bo s sani potegnil goro daril. Nasprotno  splošnemu  prepričanju se tudi živalske kosmatince lahko nariše zelo izrazno: »Res ne maram risati stvari brez osebnosti.«

In osebnost njeni liki imajo. V dneh pred najinim pogovorom je ravno dokončala risbo mandrila, pisane opice, ki na razkošnih blazinah bere Miltonov Izgubljeni raj, pije viski, med nožnimi prsti pa drži cigareto. Taščico je obula v rdeče škorenjce, zajcu je v roke porinila paleto, hrčku pa na glavo posadila cilinder. Kljub široki paleti barv, ki jih najdemo na njenih risbah, pa odtenke mavrice oklesti njihove intenzivnosti.

Neskončna prostranstva domišljije

»Temu pravim barvni terorizem,« reče, ko govoriva o intenzivnosti in barvnosti slikanic na otroških knjižnih oddelkih. Hvaležna je staršem, ki so jo držali stran od kiča, puhlosti in prazne nasičenosti. Kot otrok je imela psa in ruskega hrčka Vladimirja. Pa zajca! Neprestano ga je risala: »Saj so malo butasti in nič ni od njih, ampak jaz sem se poistovetila z njim.« Iz otroške risbe je nastal zajec Lucijan, poimenovan po njeni mami. Skakljal je na straneh Cicidoja, revije za najmlajše, v kateri je objavljala tudi njena mama, Marija Lucija. Računalniška orodja pri ilustraciji uporablja za minimalne popravke; za obdelavo barv ali retušo madežev. Uporablja mešano tehniko, največ dela s tempero in gvašem: »Za ozadje pa uporabljam pastel, zelo ga imam rada. Zaradi prahu sem strašansko umazana, vendar s prahom ustvariš strukturo, ki mi je res všeč. To je tudi tehnika, ki jo je uporabljala moja mama.«

Ne mara rumene barve in pobarvank. Pravi, da se vsi rodimo kreativni, pobarvanke pa to ubijajo. So navodilo. Spodbujanje kreativnosti. Preveč navodil to uniči, kreativnost se ne razvija. Spominja se, kako se kot otrok nikoli ni spraševala, kaj narisati. Od gosenic do princes, vse to so bili njeni motivi. Najbrž je tudi zato toliko bolj grenak osnovnošolski spomin na uro likovne vzgoje, ko so ob materinskem dnevu z vodenimi barvami risali šopke za mame: »Risala sem rože, bile so podobne marjeticam, vendar rdeče. Ko jih je učiteljica zagledala, je rekla, da take ne obstajajo in naj narišem bele ali jih spremenim. Ne moreš tega reči otroku, ko rišeš, je možno vse!«

Vendar pa Hana poudarja pomembnost upoštevanja zakonitosti v konstrukciji lika. Na živce ji gredo ilustracije v stilu »ne znam risati«. »Otrok še nima razvitega čuta za likovno lepoto, treba mu ga je privzgojiti. Če je ilustracija namenjena otrokom, jim naj bo tudi prepoznavna.« Krohota se ob ilustracijah Zvonka Čoha, na primer: »Liki imajo prevelike glave, vse je tako čudno in groteskno, toda vse deluje. On je dober primer, kako stiliziraš na svoj način in vse štima.«

Ne znam si predstavljati, kolikšno število potez je potrebnih za kožušček Haninih živali. Predstavljam pa si, da preteče neskončno veliko časa, preden je ilustracija dokončna. Pravi, da je dolžina ustvarjanja odvisna od zahtevnosti motiva, in doda: »Strašansko sem kritična do drugih in do sebe. Dokler ne bom z izdelkom zadovoljna, ga ne bom spustila iz rok.« Slikanica je prvi stik otroka s knjižno obliko, zato je za dobro ilustracijo bistvena tudi kakovostno napisana zgodba. »Problem imam, ko zgodbe ne čutim, in trpim, ko gledam grdo slikanico.« Zase pravi, da je otroška ilustratorka, ki vedno najprej dela z mislijo za odrasle: »Ti še posebej potrebujejo pravljičnost.«

»Risala sem rože, bile so podobne marjeticam, vendar rdeče. Ko jih je učiteljica zagledala, je rekla, da take ne obstajajo in naj narišem bele ali jih spremenim. Ne moreš tega reči otroku, ko rišeš, je možno vse!«

Be the first to comment on "Pravljičnost za odrasle"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*