PR-ovec: Poklicni Razvajenec

Foto: Pexels

Ilustracija: Nuša Jurjevič

Kolumna

Tadej Grešovnik

Lestvica najboljših, najslabših, najbolje plačanih, najbolj iskanih, najbolj stresnih in najbolj nevarnih poklicev. Hvala, vsemogočni splet, za vse te sezname, ki me vsaj dvakrat ali trikrat letno opomnijo, da sem se kot študent novinarstva odločil za zelo stresno delo, ki ni ne iskano ne dobro plačano, povrhu vsega pa je še nevarno. Da se je poklicem, kot sta časopisni novinar ali televizijec bolje izogniti, ugotavlja ameriška agencija za zaposlovanje CareerCast, ki je pred dnevi predstavila najaktualnejši seznam desetih najslabših. Tako leto za letom, lestvico za lestvico, kamenček za kamenčkom počasi sestavljam mozaik vseh poklicev, vpetih v medijsko sfero. In čisto na koncu ugotovim, da sem nekje na poti izgubil majhen, a še kako pomemben delec.

Piarovstvo je zagotovo nepogrešljiv člen medijskega sveta. Delovanje medijev namreč že dolgo ni več zgolj posredovanje informacij občinstvu. Je komentiranje ter selekcioniranje in predelovanje podatkov. Kako novinarji to počno, pa je v veliki meri odvisno od služb za komuniciranje, katerih naloga je, da preko medijev uveljavljajo interese svojih delodajalcev in skrbijo za njihovo (dobro) javno podobo. Vsekakor odgovorno in zahtevno delo, ki bi ga prav lahko umestil v tisti mozaik za luftarje neprimernih poklicev. Žal pa je v Sloveniji tako, da tudi novinar začetnik kmalu ugotovi, da je delo PR-ovca pravzaprav lahko precej lagodno. ‘Zanimivi’ pristopi naših služb za stike z javnostmi med novinarji namreč pogosto odpira vprašanje: ali res ne razumejo, kako delujejo mediji, ali pa so samo tako leni, da tega nočejo razumeti.

Ko sem nedavno pripravljal prispevek o deregulaciji cen goriv pri nas, sem, jasno, želel slišati tudi odziv pristojnega ministrstva. Že v dopoldanskih urah sem tja naslovil elektronsko pošto. Ker se po dveh ali treh urah čakanja ni zgodilo nič, sem se odločil, da malce podrezam. Poklical sem. »Še urejamo! Kmalu javimo, kako in kaj,« mi je, sicer zelo prijazno, odgovorila PR-ovka. V naslednjih minutah sem od novinarskih kolegov izvedel, da bo na tiskovni konferenci po seji vlade pred kamere stopil ravno ‘moj’ minister. In ob dveh sem res sedel v dvorani, postavil vprašanje in nanj dobil tudi korekten odgovor. In medtem ko mi funkcionar zre v oči in zavzeto pojasnjuje moje nejasnosti, zavibrira mobilnik. Vljudno počakam, da zaključi, potem pa sežem v žep in obstanem. »Minister danes žal ne bo na voljo za izjave,« se je izpisalo na zaslonu – saj ni res, pa je.

Trditi, da so takšne bizarnosti vsakdanje, bi bilo nepošteno. Se pa dogajajo in so dober indikator delovanja slovenskega PR-a. Že skoraj stereotipno problematična je javna uprava, kjer se novinar pri iskanju odgovora pogosto zaplete v začarani krog prelaganja odgovornosti med najrazličnejšimi državnimi institucijami. O neodzivnosti in nedojemljivosti, da novinar odgovor potrebuje takoj in ne jutri ali pojutrišnjem, sploh ne bom izgubljal besed. Potem pa so tu še razni drugi naravnost smešni delomrzni izgovori, kot so denimo »izjav ne bomo dajali, ker smo vam bili ta teden že dvakrat na razpolago« ali pa »ura je 15.30, danes ste prepozni, moram po otroka v vrtec« … Seveda pa vseh ne gre metati v isti koš. Nasprotno. Imamo tudi dobre in celo odlične strokovnjake za komuniciranje. Celo v javnih službah. Brez skrbno načrtovanega in strokovnega komuniciranja z mediji bi bil denimo ob vseh finančnih zapletih in anomalijah v vodstvu vojske in policije ugled teh dveh institucij verjetno še nekoliko bolj načet.

Delovna vnema veliko bolj dotakljivih PR-ovcev v zasebnem sektorju sicer je na nekoliko višji ravni, a se pri njih nemalokrat pojavijo spet druge težave. Predvsem z dojemanjem, da pojavljanje v medijih ni nujno nekaj slabega. Lahko je tudi super promocija!

Tako sva se na primer s predstavnico za stike z javnostmi v enem od vodilnih podjetij v slovenski mlekarski industriji na vroč poletni dan dogovorila, da stopi pred kamero in na kratko pove, koliko se je v tistih mesecih povečala prodaja njihovega sladoleda. In ker je televizija vizualni medij, sva s snemalcem predlagala, da pogovor namesto pred dolgočasno belo steno posnamemo v njihovi trgovini nekaj metrov stran. Kljub prepričevanju, da so lahko polni hladilniki v ozadju zelo dobra reklama za podjetje, se je dekle raje zavzelo za vseh šest upokojencev, ki so ob enajsti uri dopoldne nakupovali v njihovi prodajalni. Prisotnost kamere bi jih po njenih besedah lahko prestrašila in odgnala. Hmmm …

A tudi med zasebniki so izjeme. Posamezniki, ki jih, ko jih potrebuješ, pokličeš le ENKRAT. Ker vedo, kako pomembno je pojavljanje v medijih. Ker vedo, kakšno korist to prinaša. In ker vedo, da se bo, če se ne bodo odzvali pravočasno, v naslednjih radijskih, televizijskih ali časopisnih poročilih šopirila njihova konkurenca. A kot rečeno, to so izjeme. Redke. Ogrožena vrsta! In če čisto koncu odgovorimo na vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku. Ja, verjetno nekateri res ne razumejo, toda še več je tistih, ki ne želijo razumeti. Ker biti Poklicni Razvajenec pač ni slabo …

Be the first to comment on "PR-ovec: Poklicni Razvajenec"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*