Povedati celo zgodbo, ker vsako življenje šteje

Foto: Sanja Gornjec

Kako ustrezneje poročati o nasilju nad ženskami in o nasilju v družbi?

Kaya Kamenarič

Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja je na letošnji mednarodni dan žena organiziralo izobraževalni posvet z naslovom Nasilje nad ženskami in nasilje v družini – kako ustrezneje poročati. Kot prva govornica je v ljubljanskem Cankarjevem domu nastopila Maja Plaz, predsednica društva SOS, ki je besedo predala Davidu Burgerju, namestniku veleposlanika ZDA v Sloveniji, in Vlasti Nussdorfer, varuhinji človekovih pravic. Gostujoči predavateljici Lucy Rios in Deborah DeBare iz ameriške Coalition Against Domestic Violence  sta izpostavili primere dobrih praks poročanja o nasilju. Na koncu sta dr. Jasna Podreka in Katja Matko predstavili osnutek priročnika za medije in strokovno javnost.

Maja Plaz, letošnja dobitnica naziva Ona 365, je, preden je začela problematizirati definicijo spola, od društva SOS v znak spoštovanja za izjemne dosežke v preteklem letu prejela šopek rož. Opozorila je, da neenakost med moškimi in ženskami še zdaleč ni odpravljena in da ženske tako v  Sloveniji kot tudi po svetu še vedno ostajajo na slabših položajih. Poudarila je seksistično vedenje, še dandanes prisotno tudi na delovnih mestih. »Ozračje je pravo za strah in nestrpnost,« je seksizem navezala na izkoriščanje begunske krize. Bojimo se namreč, je dejala, že nekaj imigrantskih otrok brez spremstva.  Svoj govor je zaključila z željo, da bi o problematiki ozavestili čim več ljudi, le tako se bomo namreč lahko resnično lotili reševanja neenakosti med spoloma.

Ameriški veleposlanik David Burger se je vprašal, do kod seže glas žrtev nasilja. Pomembno je, da se žrtvam ponudi pomoč in se jih tako spodbudi, da spregovorijo o pretresljivih dogodkih iz svojega življenja. Burger je citiral ameriškega predsednika Baracka Obamo: »A nation’s success is based on how they treat their women and girls.« K temu je dodal, da imajo t. i. mnenjski vodje (‘opinion leaders’) – torej mediji – ključno vlogo pri uvajanju temeljnih sprememb na področju neenakosti med spoloma ter nasiljem nad ženskami in nasiljem v družini.

Za prisotnost moških borcev za enakost med spoloma se je Vlasta Nussdorfer zahvalila tudi ministru za notranje zadeve ter se zavzela za ničelno toleranco do nasilja. Pod nasilje spada tako fizično obračunavanje kot tudi psihično, ekonomsko ali finančno nasilje; kakršnokoli dejanje, ki škodi drugemu ali mu povzroča nelagodje. Opozorila je, da kljub Zakonu o preprečevanju nasilja v družini iz leta 2008 še vedno ostaja ogromno zlorabljenih žensk in otrok, ki o svoji situaciji ne upajo spregovoriti. Varuhinja je izpostavila, da v Sloveniji nimamo dobro urejenega niti prepovedi približevanja, saj po tem sistemu moški pogosto postanejo celo brezdomci. Prepričana je, da bi morali posnemati dobre prakse iz tujine, saj meni, da le tako lahko popravimo pomanjkljivosti. Želi, da s pomočjo medijev, prek katerih dosežemo največ ljudi, povemo žrtvam, kam se lahko zatečejo,  državi pa, da nasilno vedenje nikakor ni sprejemljivo. »Treba je poskrbeti za vse šibke in nemočne ter za vse, ki trpijo nasilje na kakršnemkoli področju,« je dejala in s poslušalci delila zgodbo o poletju. Deklica je z obale reševala posušene morske zvezde in jih metala nazaj v vodo. Ko ji je mimoidoči rekel, da ne bo mogla rešiti vseh, mu je deklica odvrnila, da vsako življenje šteje. Vlasta Nussdorfer je na koncu dejala: »Korak za korakom spreminjamo svet.«

Lucy Rios in Deborah DeBare sta nadaljevali s tezo, da so k napredku na področju govora o nasilju zagotovo veliko doprinesli tudi mediji. Njuna pot se je začela z ustanovitvijo društva No More z motom: »Skupaj lahko ustavimo nasilje v družini in spolno nadlegovanje.« V svojem domačem kraju, na Rhode Islandu, sta namreč opažali neustrezno poročanje o umorih, ki sta se ga odločili preprečevati. Kako bo nasilje nad ženskami razumljeno, kako bo obravnavano in kakšna bo strpnost v družbi do njega, je odvisno predvsem od načinov poročanja, za kar so seveda odgovorni mediji. Predavateljici sta prepričani, da bi s primernim izobraževanjem in sodelovanjem med novinarji, policijo in društvi, katerih delovanje temelji na preprečevanju nasilja, lahko preprečili veliko smrtnih žrtev nasilja in opogumili še več žrtev, da spregovorijo o zlorabi in poiščejo pomoč. Kot ključno sta predstavili idejo razumevanja delovanja novinarjev in pojasnili, da medijske hiše po navadi nimajo strokovnjaka za pisanje o žrtvah nasilja in se zato marsikateri novinar pisanja loti na napačen način. Na način pisanja so v primeru smrtnih žrtev posebej občutljivi svojci in bližnji prijatelji žrtve, ker jim to velikokrat povzroča dodaten stres in ponovno občutenje bolečine. Pokazali sta nekaj naslovnic lokalnih časopisov iz Rhode Islanda in vse so za začele na enak način;  »Od njega pa tega res ne bi pričakovali« in »Vedno je bil tako prijazen«. Kasnejše policijske raziskave pa so dokazale, da je bila umorjena oseba že prej žrtev nasilja. Če bi mediji izpostavili, da so se zlorabe dogajale že prej ter da se je nasilje, ker ni bilo prijavljeno in prej preprečeno, stopnjevalo do smrti žrtve, bi veliko več ljudi nasilje jemalo resneje. Tudi to bi spodbudilo žrtve k iskanju pomoči. Predavateljici sta svetovali tudi, naj se novinarji izogibajo vključevanju izjav svojcev žrtve, saj so bližnji po navadi pretreseni in tako njihove izjave niso najbolj zanesljive. Deborah je izpostavila tudi dejstvo, da smo ljudje že preveč naučeni o preminulih govoriti le lepe stvari, s čimer se nasilno vedenje umrlega prikrije in se o tem sploh ne govori. Omenila je tudi primer, ko je moški najprej ubil svojo ženo, nato pa ustrelil še sebe. Kot neustrezno poročanje sta pokazali primere naslovnic; »Umor iz strasti« in »Tako jo je ljubil, da jo je s sabo vzel v smrt«. Tovrstno poročanje bralcem pošilja napačno sporočilo, ker s tem umor na nek način opravičuje in omili storjen zločin. Ustreznejše poročanje o nasilju sta definirali kot novinarjevo premišljeno in poglobljeno raziskavo vseh okoliščin storjenega zločina, k čemur spada tudi posvet s strokovnjaki.

Da bo poročanje ustreznejše, kot pravita, pa se trudijo tudi v Sloveniji. Katja Matko in dr. Jasna Podreka z Društva SOS sta proti koncu dogodka predstavili osnutek spletnega priročnika, ki ga pripravljajo v sodelovanju z Društvom novinarjev Slovenije in strokovnjakinjami in strokovnjaki z različnih področij. Spletni priročnik za medije in strokovno javnost z naslovom Kako ustrezno poročati o nasilju nad ženskami in nasilju v družini bo v elektronski verziji na voljo vsem  uporabnikom spleta. Cilj priročnika je novinarje usmeriti k ustreznemu poročanju. Dr. Podreka je srečanje zaključila s pozivom: »Pomembna je medsebojna povezanost, potrebna je povezanost vseh sfer.«

»Deklica je z obale reševala posušene morske zvezde in jih metala nazaj v vodo. Ko ji je mimoidoči rekel, da ne bo mogla rešiti vseh, mu je deklica odvrnila, da vsako življenje šteje.«

Be the first to comment on "Povedati celo zgodbo, ker vsako življenje šteje"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*