O natrganih sanjah

Foto: Pixabay

 

Ilustracija: Nuša Jurjevič

Kolumna

Katarina Bulatović

Kot skoraj vsako nedeljo zadnji dve leti in pol je zavil na parkirišče pred železniško postajo enega izmed večjih slovenskih mest. Potegnil je ročno zavoro, vklopil štiri smernike in roki položil na volan. »Lana, imaš kaj …?« je tiho nagovoril svojo 21-letno hči na sosednjem sedežu, medtem ko je pogled usmerjal nekam navzdol. »Petnajst evrov? Več nimam, kupiti moram vozovnico do Ljubljane. Šele v torek dobim štipendijo.« Oče ji je pokimal in pogled usmeril skozi sprednje steklo. Čez sekundo ali dve, ki sta se obema zdeli kot večnost, jo je končno pogledal in deset minut pred odhodom vlaka vprašal: »Ti pomagam s kovčkom?« Odkimala je, ga poljubila na lice in pogladila po sivi bradi. Preden je odšla, je pomahala v slovo, a obrnila se več ni. Obema bi bilo težko.

Odkar je 53-letni Lanin oče pred več leti ostal brez službe, ima načeto dostojanstvo. Njegovo hrepenenje po življenju je majavo, konflikti znotraj družine se zaradi primanjkljaja denarja vrstijo, z odtujitvijo dela mu je bil odvzet velik del življenjskega smisla. Med svojimi vrstniki je eden izmed številnih dolgotrajno brezposelnih, ki mu občutki odvečnosti niso tuji. A podobno ničvredno se bo že čez leto in pol skoraj zagotovo počutila njegova Lana.

Skupaj z ostalimi delavnimi in talentiranimi mladimi diplomanti družboslovnih in drugih smeri bo po več letih študija iz zavetja fakultetnih predavalnic na trg dela vržena kakor nebogljeni cucek. V najboljšem primeru bo vanj vstopila skoraj izključno kot prekarna delavka brez socialnega varstva, kar ji bo po diplomi ustvarilo dodatne občutke negotovosti in tesnobe. V strahu, da bi izgubila edini vir zaslužka, se bo kdaj potožila prijateljem, a pravic z ostalimi delavci verjetno nikoli zares ne bo zahtevala. Ko bo še zadnjič pobrisala prah s police v sobi študentskega doma, bo sanjajoča o lastnem stanovanju morala najti še kakšnega prekarca, s katerim si bo delila stroške najemnine, da bi v prestolnici preživela. Večina njenih vrstnikov bo še več let vsaj delno odvisnih od staršev ali prihrankov, namesto poklicne usposobljenosti in priložnosti razvoja med študijem pridobljenih veščin bo njihova glavna kompetenca prilagodljivost.

Četudi so se vsa leta študija s kolegi trepljali po ramenih in upali, da se bodo na koncu nekako znašli, so to za marsikaterega skorajšnjega visokoizobraženca pekoča bodoča dejstva. A če se bo podobno v nedogled dogajalo predvsem vedno novim diplomantom novinarstva, bo ena izmed krutih posledic nadaljnja splošna okrnjenost medijskih vsebin, s tem pa skopa obveščenost državljanov.

Namesto poklicne usposobljenosti je ključna kompetenca mladih delavcev njihova prilagodljivost.

V številnih medijih namreč večino dela opravijo delavci, plačani po prispevku ali številu ur, ki jih preživijo v redakciji. Posledično so velikokrat najbolj motivirani za to, da opravijo čim več obveznosti v čim krajšem času. To v že tako nenehni tekmi s časom dodatno skrajšuje pripravo na obravnavano temo, a povečuje novinarjeve klike, slepe udarce po tipkovnici, seštevanje ur na koncu meseca in otopelo zrenje v zaslone, stran od zgodb na terenu med ljudmi iz mesa in krvi. Namesto nenehnega postavljanja vprašanj se sprijaznjeni z večno povprečnostjo zadovoljijo s prirejanjem novic tiskovnih agencij in tujih medijev brez natančne analize, več virov in občutka za podrobnosti. Na drugi strani izkušene starejše novinarje tehnološke novosti velikokrat posrkajo kakor živi pesek. Niso mentorji mladim, ki pogosto z velikimi očmi in ušesi prihajajo v uredništva na prakse, ampak nestrpno čakajo na upokojitev, prvi pa so tudi zato zapisani večnemu amaterstvu.

Pa vendar. Letošnji film V Žarišču, po resničnih dogodkih posneti oskarjevski nagrajenec, ki v ospredje postavlja do onemoglosti zagnano preiskovalno novinarsko ekipo, opozarjanje na hude družbene nepravilnosti – kot smisla novinarskega poklica – postavlja ponovno na zemljevid. Nedavne objave sodelovanja skoraj štiristo novinarjev iz 76 držav, tudi Slovenije, na podlagi več kot 11 milijonov dokumentov, ki razkrivajo nespoštovanje zakonodaje lastnikov podjetij v davčni oazi Panami, dokazujejo, da javnost učbeniško novinarsko kopanje pod površjem nujno potrebuje. Številni drugi predani novinarji in ostali medijski delavci z vrhunskimi analizami, komentarji, reportažami in fotografijami vsakodnevno opozarjajo na krivice, ljudem pomagajo pri razumevanju sveta in odpravi predsodkov, mlajše pa spominjajo, da je novinarstvo lahko najlepši poklic na svetu.

Da bi ga nove generacije nekoč lahko opravljale profesionalno, potrebujemo za takšno uresničitev otroških sanj najprej priložnost. Takoj nato usmeritve izkušenih starejših z znanjem in možnost neprestanega razvoja, ki je nujno za človekovo dostojanstvo. Za ohranitev slednjega so potrebni ustrezni delovni pogoji, ki so pomembni tudi za novinarstvo v pravem pomenu besede. To pa je ključno za demokracijo in družbo, v kateri živimo.

Be the first to comment on "O natrganih sanjah"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*