Nič jim ne bi želela odnesti – če že, bi kaj izmenjala

Foto: Damjan Vrenčur

Janja in Damjan Vrenčur, popotnika in samotarja v prenatrpanem svetu

Martina Murko Gajšek

Intervju je bil prvotno objavljen v Večeru.

Janja in Damjan Vrenčur sta leta 2012 pustila službi in se za leto in pol podala v Afriko. Potujeta s terencem, ki jima je prevozno sredstvo, kuhinja in prenočišče. Potovanja ju vodijo v tretji svet. K arabski kulturi, v Podsaharsko Afriko in globoko v puščavo. Daleč stran od sodobnega vrveža. K doživetjem, ki so jima razbarvala življenje Zahoda. Na potovanjih sta spoznala veliko ljudi in človeških stisk. Njihova kultura ju je tako prevzela, da sta več težav kot s prilagajanjem na njihov način življenja imela po vrnitvi domov, s prilagajanjem na navade Zahoda.

Na potovanjih vaju vleče v samoto. Zakaj?

Damjan: Ne znam odgovoriti. Verjetno tudi zato, ker sva par in drug drugemu super družba. Bi pa tudi, če bi sam potoval, hodil v precej samotne konce.
Janja: Bolj mi je všeč, da se spoznavava z domačini, kot to počneva na zadnjih potovanjih. Bolj pristno in avtentično spoznaš njihov način življenja. Pa še umakneš se od vrveža, ki ga je tukaj preveč.

»V Turčiji še ni tako narobe, če si v kratkih hlačah in majici, ampak sem na prihodnjih potovanjih vseeno spremenila stil oblačenja. Iz njihovega spoštljivega odnosa do mene je naravno prišla želja, da tudi jaz spoštujem njih.«

Kaj vaju na razvpitih turističnih destinacijah moti?

Damjan: Saj je lepo v živo videti neko znamenitost, ampak v zadnjih letih sva ugotovila, da naju bolj notranje izpopolni, če se prepustiva navdihu, namesto da bi iskala nekaj, kar so že vsi videli. Danes si lahko na internetu znamenitost pogledaš z vseh zornih kotov. Vsaka znamenitost je bila že fotografirana v tako idealnih razmerah, da si lahko celo razočaran, ko prideš tja in vidiš, kakšna je stvar v resnici. Zato je to mogoče manj zanimivo kot neka neumestna stvar, ki jo naključno opaziš in nanjo vežeš svojo notranjo izkušnjo, ki ti je potem pomembna. Doživetje potovanja in dogodkov na njem tako doživljava intimno. Ne beživa od znanih točk, ampak jih pogosto ignorirava, jih obideva.

Znameniti Petri sta se v Jordaniji recimo skoraj izognila.

Damjan: V Jordanijo sva prišla iz Sirije, kjer sva imela presenetljivo pozitivne izkušnje. Ob prihodu v Jordanijo sva takoj začutila skomercializiranost tako Petre kot Vadi Rama, pa sta obe točki fenomenalni, ki bi ju bilo škoda zamuditi. Pred Petro sva šla v Vadi Ram in ga doživela po svoje. Ko imaš vozilo 4×4 in znaš voziti po puščavi, lahko greš malo po svoje.
Janja: Zmotila naju je tudi cena. Strašno drago se nama je zdelo. Za oba bi morala plačati vstopnino vsaj 70 evrov, ne spomnim se točno, koliko.
Damjan: Pa ne gre za zastonjkarstvo. Ampak določene situacije so nama absurdne in to je ena od njih. V nekem tretjem svetu, kjer ljudje živijo s centi, je taka nenormalna cena napihnjena za turiste. Voznik taksija nama je na obrazu prebral, da pisano gledava vstopnino, in nama sam namignil, češ, zakaj ne greva okoli. Potujeva na drugačen način. Ne bi hotel soditi drugih, najin pogled je pač takšen.

Foto: Damjan Vrenčur

Večina si takšnih potovanj ne predstavlja kot sproščujoč dopust. Kakšen oddih iščeta?

Janja: Poučen in sproščujoč.
Damjan: Potovanje mora biti sproščujoče. Ko prideš iz ritma tega sveta in življenja, ki ga živiš tu, v razviti Evropi, se ti včasih zdi sproščujoče nekaj, kar se kasneje, če se uspeš umiriti in potovati počasi, ne zdi več tako. Čez določene situacije pa te spravi le adrenalin. Ampak iskanje takšnih situacij ni namen.

Kdaj pa je bil prisoten adrenalin?

Janja: Pri malo daljših prečenjih sipin. To je bilo včasih psihično precej naporno. »Kaj, če se pokvari avto, kaj, če se prekucneva iz sipine, obtičiva v kakšni ozki luknji med sipinami …« S tovrstnimi mislimi sem se ukvarjala.
Damjan: Sva se pa enkrat znašla v neposredni bližini resnega streljanja. V Kurdistanu je stalno vojno stanje, česar se takrat sploh nisva zavedala. Bila je policijska ura, za katero nama nihče ni povedal. Če bi se zvečer ustavila v kakšni vasi, bi morala ostati tam, midva pa sva želela prespati v naravi kot ponavadi. Če bi naju opazili iz katere od turških baz, bi morala prespati pri njih, kar nama je bilo še manj simpatično. Torej sva hotela biti zvita, spustila sva se k reki in našla idealen prostor za kampiranje. Pastirji so naju malo čudno gledali, razumeli se nismo. Takoj, ko je mrak bolj pritisnil, so vsi izginili. Kmalu se je nedaleč stran začelo streljanje. Ugotovila sva, da zaradi policijske ure iz turške trdnjave izza ovinka streljajo vse, kar se premika. Na srečo se nisva premaknila, razmišljala sva, ali naj prižgeva luči in se odpeljeva proti bazi, ampak nama je postalo jasno, da to ne bi bilo dobro, zato sva se potuhnila. Ni šlo za izzivanje, ampak za nevednost in nesporazum, ki bi naju lahko drago stala.

Kolikokrat zunanji obiskovalec lahko predvidi zadeve, ki se kasneje zgodijo?

Damjan: Spremljam politična dogajanja na Vzhodu, trudim se poiskati alternativne vire novic, rad slišim mnenja vseh strani, ampak na splošno sem velik skeptik glede tega, kaj vemo in kaj sploh lahko izvemo. Spremljaš, kanaliziraš po svoje, da pa bi kaj racionalno napovedoval na mikro nivoju, je utopično. Nekaj drugega je intuicija. Vsaj Janja bolj ve, da včasih preprosto čutiš, da so določeni ljudje super, čeprav so razvpito slabi ali obratno. Bolj kot se učiš prisluhniti intuiciji, bolj se zadeva potrjuje. Verjetno ostriš čut.

»Poznava mnoge, ki rute ne bi snele za nič na svetu. Težko bi rekel, da je to prisiljenost. Če je nekdo indoktriniran v nošenje rute, je to zelo nežna, popolnoma neškodljiva stvar.«

Kdaj vama je intuicija prišla prav?

Janja: Začutila sem že, da nekaj ne bo v redu, da kam ne bi šla. Takšni notranji namigi. Ali pa, da se ob nekom čudno počutim. Se je pa tudi zgodilo, da sem utišala intuicijo, potem pa se je izkazalo, da bi ji morala prisluhniti. V Zahodni Sahari sem tako v dobri veri, ker so bili vsi Saharci do takrat izjemno prijazni, ostala sama z nekim moškim, ko je Damjan urejal stvari na žandarmeriji. Pa je moški skušal priložnost izkoristiti.
Damjan: So pa tudi pozitivni primeri. V Ausardu sva šla na čaj, ko nama sploh ni bilo za iti, iz tega pa se je razvilo eno najboljših prijateljstev s Saharci. Naučil sem se verjeti ženski intuiciji, velikokrat, vedno pogosteje sem modro tiho in ji pustim prosto pot.

Sploh pred arabskim svetom obstaja veliko predsodkov glede odnosa do žensk. Kakšen se je vama zdel njihov odnos do evropske ženske?

Foto: Damjan Vrenčur

Janja: V Turčijo sem prvič šla s predsodki, ampak na koncu sem bila neverjetno pozitivno presenečena. Kar sprejeli so me medse, spoštljivo in prijazno. V Turčiji še ni tako narobe, če si v kratkih hlačah in majici, ampak se mi je zazdelo neprimerno, da sem tako oblečena. Zato sem na prihodnjih potovanjih spremenila stil oblačenja. Iz njihovega spoštljivega odnosa do mene je naravno prišla želja, da tudi jaz spoštujem njih.
Damjan: Tudi zaradi dejstva, da sva poročena, so Janjo dojemali drugače, bolj resno.

Kaj vaju je gnalo, da sta pustila službo ter za leto in pol odšla v Afriko?

Damjan: Obema je bilo iz takšnih ali drugačnih razlogov prav, da sva pustila službo. Že vsaj dve leti prej sva razmišljala, da bi jo menjala.
Janja: Ko sva se prvič vračala iz Afrike, mi je bilo zelo težko. V Afriko sem se zaljubila. Hrepenela sem po vrnitvi tja. Ko sva se vračala, je Damjan predlagal, da varčujeva za naslednje leto, ker si oba želiva spremembe, in greva nazaj v Afriko. Takoj sem se strinjala.

Se vama je Afrika v času, ki sta ga preživela tam, zdela tako kruta, kot se zdi Zahodu?

Damjan: Probleme sem imel, ko sem v živo videl, kako naš svet živi udobno z izkoriščanjem Črne Afrike. In kako sta ignoranca ter nepoznavanje situacije vpeta v našo družbo. Nekaj časa sem imel slabo vest samo zato, ker sem bel. Ker sem del rase in kulture, ki je poteptala ves svet. V Afriki se to dobro vidi, če si vzameš čas. Midva sva ga imela precej.
Janja: Kot belka sem se težko sprijaznila s tem, da so me na ulicah klicali ‘la blanche’ – belka. Včasih nate gledajo kot na bankomat na dveh nogah. To je bilo zelo neprijetno. Če bi imela moč, bi se spremenila v črnko, da bi se zlila z njimi.
Damjan: Plačujemo za to, kar so počeli naši predniki in kar še delamo. Proti njim smo v materialnem smislu bogati, ne glede na to, kateremu delu družbene lestvice pripadamo in koliko imamo pod palcem. Davek na to, da sem bel, sem pripravljen plačevati in ga plačujem. Vendar včasih pride do situacije, ko ne gre za ta davek, ampak te kdo poskuša pretentati, izkoristiti, ker misli, da si nebogljen, prestrašen turist. Ko zaznam takšno situacijo, tudi sam občasno ostreje nastopim.

V svojih zapisih na blogu sta poudarjala strpnost, kako močna je?

Damjan: Strpnosti je v normalnem muslimanskem svetu več kot pri nas. Mi smo nestrpni in nepotrpežljivi. Tam so dojemljivejši in včasih presenetljivo razgledani. Sredi puščave, več kot dvesto kilometrov od najbližje vasi, smo se pogovarjali o Obami, Siriji in premlevali glavne politične teme sveta. Čeprav so Saharski rejci kamel pozabljeni od vsega sveta, so presenetljivo razgledani.

»Posploševanje je butasto, plitko in nekoristno. Zdi se nama, da je v vsaki družbi približno enako razmerje dobrih ljudi in barab. Večina ljudi nima samih po sebi zlih namenov.«

Kako potem gledajo nase, na svoj način življenja?

Janja: V Črni Afriki se mi je zazdelo, da si želijo našega življenja, da vidijo Evropo kot raj, kjer bi želeli živeti. V Zahodni Sahari nisem imela občutka, da bi tako hlepeli po Evropi, da bi pustili svoje življenje in prišli sem.
Damjan: V času družabnih omrežij predstavljamo idealizirano sliko sebe. Naša družba je toliko sofisticirana, tako navajena na virtualni svet, ki smo ga ustvarili, da zna vsaj malenkost razlikovati med podobo ter realnostjo, katere odslikava je ta podoba. Ista podoba precej preprostejšim ljudem v tretjem svetu, v Črni Afriki, predstavlja popačeno sliko razvitega sveta in v svoji naivni nedolžnosti ti ljudje verjamejo temu, kar vidijo. Pred odhodom v Afriko sva bila prek prostovoljstva precej v stiku z ljudmi, ki so prišli od tam sem, z azilanti. Glede na najine izkušnje jih je večina grenko razočaranih, idealizirane podobe, ki so jim zaupali, se preveč razlikujejo od krute realnosti življenja v razvitem svetu. Za razliko od Črne Afrike je bila najina izkušnja v Zahodni Sahari drugačna. Verjamem, da tudi zato, ker so nam Arabci kulturno bližje. Bolj znajo razumeti razliko med podobo in realnostjo, ki jo ta podoba odseva.

Ta svet z begunci prihaja k nam, kar spremlja ogromno posploševanja. Kako ga doživljata?

Janja: Nisem pristaš posploševanja. Vse preveč slišimo demoniziranja prišlekov, pa niso vsi radikalni islamisti. Prihajajo z vojnih območij, želijo si preprosto rešiti življenja. Kam bi pa mi šli, če bi imeli v Sloveniji dolgoletno uničujočo vojno?
Damjan: Posploševanje je butasto, plitko in nekoristno. Zdi se nama, da je v vsaki družbi približno enako razmerje dobrih ljudi in barab. Večina ljudi nima samih po sebi zlih namenov. Tudi pri ljudeh, ki sedaj prihajajo v Slovenijo, je presek približno enak. Ali pa je morda celo res, da je, ker bežijo v želji rešiti svoja življenja, med njimi še večji odstotek nezlobnih ljudi kot v povprečni družbi. Kdorkoli je v Siriji v prejšnjih letih želel izživeti kakršno koli nasilno obnašanje, je imel in še vedno ima dovolj priložnosti za to. Tisti, ki od tam bežijo, jasno nakazujejo, da jim ni do tega. Seveda pa se v vsakem naboru ljudi najde nekaj kriminalcev.

Leta 2010 sta ob obisku Sirije zapisala: »Kako želel bi tem ljudem reči, da bodo tudi oni, če pridejo vandrat v naše kraje, deležni podobnega gostoljubja. A žal bi bila prevelika laž.« Kako na svoje besede gledata danes?

Damjan: To je res. Ajšo, prijateljico iz Zahodne Sahare, želiva pripeljati na obisk v Slovenijo. Težko jo je motivirati, da bi sploh prišla v Evropo. Mnoge je strah, ker slišijo, kako na primer z muslimani ravnajo v Parizu. Seveda to mogoče od muslimanskih medijev slišijo malo bolj potencirano. Morali smo imeti kar nekaj pogovorov o tem, da v Sloveniji ne bodo ogroženi, da bodo normalni turisti. To, da sva morala Ajšo prepričevati, da tu ne bo napadena, oropana in posiljena sredi belega dne, samo zato, ker je muslimanka, pove vse. Če ima nekdo na majici križ, ga ne gledamo čudno, če pa ima na glavi ruto, ker je veren, pa. Ženska z ruto je mogoče prisiljena v to, da jo nosi, mogoče ne. Poznava mnoge, ki je ne bi snele za nič na svetu. Težko bi rekel, da je to prisiljenost. Indoktriniranost, da, ampak če je nekdo indoktriniran v nošenje rute, je to zelo nežna, popolnoma neškodljiva stvar.

Foto: Damjan Vrenčur

Ko pijeta čaj z gostitelji, ko vama domačini ponudijo prenočišče, ko ribarita z maroškimi ribiči – kaj odneseta od tega?

Janja: Mene so naučili gostoljubnosti. Del njihove kulture je, da te povabijo na čaj, da so odprti in iskreni, da si želijo, da postaneš njihov prijatelj.
Damjan: Bi pa še dodal, da če sva kdaj kaj odnesla, pa zdaj definitivno ne razmišljava več o tem – najin cilj ni, da bi kaj odnesla, celo do te mere, da niti ni cilj, da bi se karkoli naučila. To je neizogibni stranski produkt in hvala bogu, da se človek kaj nauči in si razširi obzorja. Ampak to ni cilj. Malo sem alergičen na besedo ‘odnesti’, ki ima nekoliko negativno konotacijo. Nič več jim ne bi želel odnesti. Če že, bi kaj izmenjal.

Kaj sta torej izmenjala?

Janja: Znanje. Sva jih tudi računalniško opismenila, zato smo z Ajšo lahko na vezi. Punca iz Malija, ki sva jo tudi učila uporabljati računalnik, pa je napisala diplomo in dobila službo.
Damjan: Ideja, da so lahko stari prenosni računalniki koristni, je od nekega drugega slovenskega popotnika, Andreja Moroviča. Sicer nikoli ne podarjava stvari, ampak ko navežeš prijateljski stik, začneš opažati dejanske potrebe. V dveh primerih se nama je zdelo, da bi prenosnik prišel prav. A to ni bilo zgolj materialno darilo. Materialno darilo se marsikdaj proda, ker je to najboljše, kar lahko naredijo iz tega, sploh, če jim darovani material ne koristi. Globoko verjameva, da je znanje največji zaklad in bogastvo človeka, zato sva, ker sva imela čas, omenjeni osebi najprej naučila uporabljati najin prenosnik. Šele nato sva jima podarila prenosnika, ki sva ju imela pripravljena za ta namen..
Janja: Srce ti zaigra, ko vidiš, kako je nekdo hvaležen, ko zajoče od veselja.
Damjan: Razvijam preprost učni program, spisek nujnih znanj, da lahko nekoga naučim osnovnih računalniških veščin. Zbirava tudi stare prenosnike, ki tu niso več uporabni. Ampak to ostaja na osebnem, prijateljskem nivoju, ne nameravava iz tega zganjati širše propagande.

Sta kdaj razmišljala, da bi se kam v tujino preselila za dlje kot leto in pol?

Janja: Jaz bi šla nazaj v tretji svet.
Damjan: Šel bi, če bi lahko eksotiko združil s profesionalnim znanjem in delom. Ne bi pa šel kot ‘gastarbajter gradit Zahoda.

Kaj vidita v puščavi, da se vanjo nenehno vračata?

Janja: Mir, ki se ga ne da opisati in ga je treba samo doživeti. Ko slišiš poleg bitja svojega srca še travo rasti. Čas se imaš poglobiti vase, si prisluhniti. Zanimivo je, da hrup od tukaj prineseš v puščavo. Potrebuješ nekaj časa, da se uho navadi na tišino, da potem slišiš samo še pihljati veter in nimaš več zvoka motorjev v ušesih.
Damjan: Od merljivih stvari je kakovost tišine v puščavi vsekakor nekaj, kar bi moral vsak izkusiti. Ko se veter v puščavi poleže, je tam gluha tišina, ki jo morda lahko približno podoživiš samo v kakšnem res dobro izoliranem studiu. Ta tišina je neverjetna. Ni je ne v hribih ne na morju, povsod je neko gibanje, tam v puščavi pa okoli tebe obstoji vsa narava. To je neopisljivo.
Janja: Še letala ne slišiš, ker ne letijo čez nekatere predele.
Damjan: Ni pa za zanemariti izziva potovanja po puščavi. Čisto tehnični izzivi – kako preživeti, kako logistično poskrbeti, da si teden ali dva neodvisen od vsega. Verjetno se te stvari seštejejo v nekaj, kar bi težko našel drugje. Dolgo sem se ukvarjal s plezanjem v stenah – tudi to ima lastnosti odmaknjenosti, izoliranosti. Tudi jadranje, sploh ko izgine zadnji otok z obzorja. Ampak puščava ima seštevek stvari, ki mi najbolj ubrano zaigrajo.

»Zanimivo je, da hrup od tukaj prineseš v puščavo. Potrebuješ nekaj časa, da se uho navadi na tišino, da potem slišiš samo še pihljati veter in nimaš več zvoka motorjev v ušesih.«

Kako pa se domačini znajdejo v puščavi?

Janja: Takoj so nama znali pokazati, v katero smer morava iti. Ne potrebujejo GPS-a.
Damjan: Spraševal sem se, kako bi bilo, če bi njih pripeljali sem. Mi se orientiramo po hribih in dolinah – bi bile njim vse alpske doline enake? Primer. Trikrat sva šla iskat vodnjak, ki ga še vedno nisva našla. Trikrat so nama razložili, kam morava: »Pol ure v tisto smer, prideš do dveh sipin, tam zaviješ desno.« Sipini sva na koncu, ko sva bila že ‘zverzirana’, našla. Zaviti desno je že bila težava. Kam desno, ko pa je vse isto? To je v delu Zahodne Sahare, ki je popolnoma ravna, kot bi jo polikal. Če bi bila odvisna od tistega vodnjaka, bi bila že mrtva. Za zabavo sva ga trikrat iskala in nikoli našla.
Janja: Pa vid imajo zelo izostren.
Damjan: Točno so prešteli kamele na obzorju, ko sem jaz prepoznal samo brezoblično gmoto.

Sta se na Afriko prej navadila kot na dom po vrnitvi iz nje?

Janja: Ja.
Damjan: Puščava nama je bila naravna. Črna Afrika je bila neznanka, ampak sva se presneto hitro navadila živeti tam. Ne vem, zakaj se nama je bilo prilagoditi nazaj toliko težje. Še zdaj, po skoraj dveh letih, ne bi mogla reči, da sva prilagojena.
Janja: Ne, jaz še ne.
Damjan: Pretvarjava se, da sva. Naš svet se zdi absurden.
Janja: Vse je na internetu in pametnih telefonih, pogovora iz oči v oči ni več. Nivo prijateljstva se mi je zelo zvišal. Na žalost sem si za nekaj prijateljev morala priznati, da to očitno niso, če si ne vzamejo časa za pogovor. Pa trgovski centri. Doli sem tako uživala, ko sem prišla v majhno trgovinico, za pultom je bil trgovec, ki me je vprašal, kaj bi, mi stvari zložil na pult, na kalkulator izračunal, koliko stanejo, me vprašal še, kako sem, od kod sem. Tu je za blagajno hladna odtujenost, artiklov pa toliko, da ne veš, kaj bi vzel.
Damjan: Svet je drugačen. Doli si še lahko privoščijo živeti ‘neučinkovit’ način življenja. Mi malikujemo učinkovitost. Trgovski center je učinkovitejši od nekoga, ki ceno izračuna na kalkulator, ampak je na človeškem nivoju učinkovitost tista, ki jo je na dolgi rok vredno zasledovati? Ali morda obstajajo druge vrednote, ki bi jim morali dati več poudarka, da bi postajali boljša, ne pa slabša družba? Naš svet pluje v smer, v kateri sva se vedno počutila tujca. Zdaj se še bolj. Trudiva se razmišljati nematerialistično in nepotrošniško. Če bi se ljudje začeli počutiti kot Zemljani, bi bilo precej bolje. Morda pa potrebujemo vdor kulture iz vesolja, da nas končno združi kot otroke planeta Zemlja.

»Trgovski center je učinkovitejši od nekoga, ki ceno izračuna na kalkulator, ampak je na človeškem nivoju učinkovitost tista, ki jo je na dolgi rok vredno zasledovati?«

Be the first to comment on "Nič jim ne bi želela odnesti – če že, bi kaj izmenjala"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*