Netopirji in leteči možje

Foto: Flickr

Batman proti Supermanu: Zora pravice (2016)

Anže Lebinger

Pisalo se je leto 1938. Čez lužo so pri National Allied Publications junija izdali novo serijo stripov. Novost so bili ljudje in bitja z nadnaravnimi močmi. Superjunaki, ki so danes v osrednjih medijih tako rekoč sinonim za stripe, so bili rojeni. Prvi med mogočnimi je bil Superman. Na naslovnici z lahkoto in mirnostjo – na kakršno smo se medtem navadili – drži avtomobil, prestrašeni ljudje okoli njega pa ne vedo, kam bi se dali. Arhetip rešitelja je bil postavljen. Neprekosljiva moč na eni strani, idealizem na drugi. In idealizem je bil zares pomemben. Čas je bil pač tak; ljudje so junake potrebovali, jih vzljubili in danes so integralni del popularne kulture. Tu in tam smo jih začeli videvati tudi na filmskih platnih, v srca množic sta se najbolj zapisala Christopher Reeve (Superman, 1978) in Jack Nicholson kot Joker (Batman, 1989), z odlično Nolanovo trilogijo Temnega viteza pa je počasi postalo jasno, da bodo po eri revolveraških vesternov film v prihodnosti zaznamovali leteči in oklep noseči super možje.

Batman proti Supermanu, bitka vseh bitk, je tisto, kar si je želel videti vsak. Za to je dodobra poskrbela hollywoodska marketinška mašinerija. Če ne, pa gotovo nov film o stotniku iz Amerike, v katerem bo tudi Črni panter, lik, ki ga ne poznamo, a si ga želimo videti. Seznam filmov se debeli iz meseca v mesec. In če so bile začetne filmske upodobitve najmanj okorne – spomnimo se plesočih Batmana in Robina –, sta tehnološki napredek in razlika v pristopu do junaških predlog poskrbela za izkušnje, omejene le z domišljijo. Izdajatelj stripov Marvel snema filme kot po tekočem traku, medtem ko je bila uvertura v filmsko vesolje DC Comics zaupana mojstru akcijskega žanra Zacku Snyderju (300, Jekleni mož).

Dogajanje je spretno umeščeno v zaključni del Jeklenega moža (2013). Poslednji boj med Supermanom in rojakom Zodom spremljamo z vidika Brucea Wayna, ki se brez netopirjevega ogrinjala izmika podirajočim stolpnicam, napolnjenih s civilisti. Jasno je – Bruce je razjarjen. Splet se je spraševal, ali je Ben Affleck, neuspeli Daredevil (2003), res dober izbor za novega Batmana. Je. Edina stvar, boljša od zagrenjenega Afflecka, je njegov tandem z zvestim služabnikom Alfredom (Jeremy Irons). 20 let boja z zločinci Gothama je pustilo pečat. Ideale je načela naveličanost, goreči bes in cinizem pa za silo gasi neumorno nokturno lomljenje kosti. Izbor metod je vprašljiv, netopir je postal krvoločen, v votlino pa je zašel Superman.

Neizbežen spopad ni zgolj fizičen. Prva polovica filma je tako (presenetljivo) imeniten političen triler. Svet se sprašuje, ali bi bilo potrebno nadzirati junaške pohode novega letečega junaka. V filmu Temni vitez je navržena misel, da si ljudje še bolj kot junakov želijo videti padle junake. Podobno proti koncu filma skrušeno ugotavlja Superman (Henry Cavill): »Na tem svetu noben ne ostane dober.« Dvom v dobro krepijo posledice velikanskih spopadov in strah ljudi pred nedoumljivim. Na obrazu Cavilla je vseskozi viden dvom. Svoje moči dojema kot odgovornost, čeprav človeštvu ni dolžan ničesar, hkrati pa razume del njihovih očitkov. Težavnost zavzemanja za ideale je dobro nakazana tudi v povezavi z novinarskim udejstvovanjem njegovega alternativnega ega Clarka Kenta.

Ideali so stvar interpretacije, tako kot so interpretaciji podvrženi superjunaki. Številnim izpeljavam osnovnih zgodb je danes res težko slediti. Izziv ustvarjalcev je bilo loviti ravnotežje med povprečnim občinstvom ter poznavalci stripov in animirank. Določeni prizori so zaradi tega marsikomu nerazumljivi: nočne more in vizije prihodnosti so sicer premišljeno vključene v potek dogajanja, a delno na račun odtujevanja precejšnjega deleža gledalcev, ki jim bodo reference in namigi povečini ušli. Ni naključje, da bo režiserjeva verzija – kasneje na voljo v kinematografih in na ploščkih – daljša za kar 30 minut.

Še večji izziv pa izhaja iz specifičnosti ocenjevanja tovrstnih filmov. Superjunaki so nepogrešljiv del popularne kulture in zaradi tega ima veliko ljudi o njih izdelano določeno predstavo. Poleg tega so v povezavi s čedalje bolj agresivnim oglaševanjem pričakovanja in obeti prenapihnjeni, ob tem pa se pozablja, da so ti filmi v prvi vrsti poveličana zabava. Toda Snyder kljub vsemu vnovič postreže z režijsko odličnim izdelkom. Kadri so vseskozi zanimivi, povzdigujejo osrednje like, služijo koreografiji akcije, dajejo občutek razsežnosti bojev ter spretno nadomeščajo dialog in nadgrajujejo like; kar kljub logični prednosti medija ni nekaj, kar bi mainstream režiserji izkoriščali (za)vestno.

Postprodukcija in scenografija sta prav tako področji, kamor je vidno odtekel velik del proračuna, predvsem pa premisleka. Kljub izdatni rabi računalniške vizualizacije film še zdaleč ni generičen. Snyder zna svoj režijski stil med posameznimi projekti dovolj dobro prevetriti, da ne postaja dolgočasen in vizualno nezanimiv. Ob tem navdušujeta tudi odlična montaža prizorov in smiselno preskakovanje med številnimi zgodbami, kar je nadgrajeno v tekočo dinamiko, ki se kljub zajetni dolžini uspešno izogiba dolgočasenju gledalca.

Akcije bo sicer za kakšen okus premalo, a udarci bolj kot na pogostost stavijo na težo. Spopad se pripravlja vse od začetka, a jasno je, da spopad pravzaprav ni (le) fizičen. Superman je bog – Batman je človek. Toda Batman ni katerikoli človek in Supermanu je mar za ljudi. Ključni preobrat v bitki med največjima superjunakoma je morda okoren, a smiseln. Kaže srž Batmanove nepopustljivosti in Supermanove humanosti. Motiv družine je bil pri obeh od nekdaj ključen.

Ključen za filme o superjunakih pa je v zadnjem času tudi skladatelj Hans Zimmer. Tokrat se mu pridruži Junkie XL, ki bo gotovo v ožjem izboru za prevzem njegovega krmila, saj naj bi se Zimmer želel posvetiti drugačnim glasbenim izzivom. Morebiten zaključek superherojske kariere je odličen. Bobneča zvočna podlaga uspe mestoma biti teatralna in vznesena, a tudi tenkočutna, ko je to potrebno. Uporabljene so tudi pesmi iz filma Jekleni mož.

Zgodbe iz stripov niso visoka literatura, vendar so od nekdaj odraz političnega okolja ter človekovih idealov in sanjarjenj. So univerzalne, intimne in preproste. Ob kakšnem scenarističnem kiksu ali nelogičnosti je zato bolje zamižati.

Zgodba je – kot razodeva že podnaslov – nastavek Legiji pravice. To je ekipa superjunakov, ki jo bomo na velikih platnih predvidoma videli leta 2017 in 2019. Na trenutke pomanjkljiv scenarij dobro povezuje številne like, piše pretkane dialoge in vzbuja željo po nadaljevanjih. Tokrat poleg letečega moža in netopirja tako spoznamo še Čudežno žensko (Wonder Woman). Odločna Izraelka Gal Gadot se v vlogi grške bojevnice znajde zelo dobro, kar je pričakovano, saj je izbor igralcev za projekt, vezan na več filmov, bistven. Vendar manj navduši Jesse Eisenberg kot Lex Luthor. Bolj kot njegova igra zmoti korenita sprememba lika, ki se preveč zanaša na norčave izpade (Jesse je za to sicer pravi).

Marsikdo se bo težko sprijaznil s tem, da so superjunaki, stvar malih in velikih otrok, zapakirani v temačen film, igralci pa se na svoje vloge pripravljajo odločno in resnobno. Imajo prav, a se tudi motijo. Zgodbe iz stripov niso visoka literatura, vendar so od nekdaj odraz političnega okolja ter človekovih idealov in sanjarjenj. So univerzalne, intimne in preproste. Ob kakšnem scenarističnem kiksu ali nelogičnosti je zato bolje zamižati. Saj, kdo pa še verjame, da nihče ne prepozna Supermana, ko si ta nadene kravato in očala Clarka Kenta?

Be the first to comment on "Netopirji in leteči možje"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*