Izživel se je, ne le izhodil

Foto: osebni arhiv

Yunis Azzeh, poslovenjeni Palestinec

Nina Korošec

Hodi počasi in sključeno, kot bi na plečih nosil veliko breme. Ko dvigne pogled, kot da ne bi zdržal brez iskrivega nasmeha, ki se stopnjuje kot nasmeh sinhroniziranega risanega junaka. Najprej se mu zalesketajo oči, nato se mu usta razpotegnejo do ušes, potem gromek krohot  napolni prostor. Njegov smeh je tako lahkoten, kot bi na plečih ne imel ničesar.

»Pešačili smo kakor begunci, ki danes prihajajo v Evropo,« ga prešine med pripovedovanjem. Skoraj 70 let je minilo, odkar je bil Yunis Azzeh v rosnih otroških letih sam begunec. Danes z ženo Miro, upokojeno učiteljico angleščine in nemščine, živi v osrčju Prlekije, je sodni tolmač Ministrstva za pravosodje ter prevajalec iz arabščine v slovenščino in obratno.

Projekcija sovraštva

Imel je pet let, ko se je v palestinski vasi Deir Yassin zgodil strahovit pokol. Borci izraelskih terorističnih organizacij so vdrli v vas in ubili čez sto moških, žensk in otrok. Do tal so porušili celotno vas in pregnali ostale prebivalce, z namenom, da prestrašijo druge Arabce, živeče v neposredni bližini Jeruzalema. Ljudje so množično zapuščali svoje vasi, ko so slišali za ta pokol; tudi Azzehovi. Vsaka družina je zaklenila vrata svoje hiše in shranila ključe v žep v oklepu upanja, da se bodo kmalu, da se bodo sploh kdaj vrnili. Prebivalci okoliških palestinskih vasi so na približno desetkilometrskem pohodu spotoma pobrali še druge in prišli do hriba pod Betlehemom, kjer so jih s šotori čakali člani Organizacije združenih narodov. Bilo je leta 1948.

Nekaj mesecev prej so Judje od OZN dobili dovoljenje za ustanovitev svoje države na več kot polovici ozemlja takratne Palestine. Poleg Judov namreč tudi krščanski sionisti, ki jih je mnogo med ameriškimi konzervativci in drugod po svetu, verjamejo, da bo do drugega prihoda Jezusa Kristusa na Zemljo prišlo le, če in ko se bo raztezala judovska država na celotnem ozemlju Palestine, ko bo torej vzpostavljen Izrael po svetopisemskih mejah. Po drugi svetovni vojni so Judje pričakovano na ta način rešili svoje nacionalno vprašanje. Ob tem so brez države ostali Palestinci, ki jim je bila odvzeta več kot polovica ozemlja, kar je tam živeče arabske prebivalce močno vznemirjalo in že dan po ustanovitvi Izraela, 15. maja 1948, so arabske armade napadle Izrael. Izrael je z lahkoto zmagal, si v prvi arabsko-izraelski vojni priboril še dodatnih 21 % ozemlja, od tega 1 % ozemlja z mednarodnim statusom. 2 % dotedanjega palestinskega ozemlja po delitvenem načrtu Združenih narodov namreč nista pripadala ne Arabcem ne Izraelcem – to je bilo mesto Jeruzalem s širšo okolico, kjer najdemo temelje treh svetovnih religij – krščanstva, judaizma in islama. Jeruzalem je pod skrbniškim sistemom OZN dobil status ‘corpus separatum’. V spominjanju peklenskega iztrebljanja Judov pod nacistično Nemčijo je mednarodna skupnost molčala ob novih pridobitvah Izraela. Izraelci so sovraštvo po holokavstu projicirali na tamkaj živeče Arabce.

Begunec in migrant

Vojaški šotori so bili štiri tisoč izgnanim Palestincem dom za naslednjih pet let. Tudi po deset družinskih članov je bivalo v enem šotoru. Združeni narodi so beguncem v taborišču mesečno razdelili določeno količino hrane: moke, sladkorja, mleka v prahu, margarine, riža. Vodo so jim dovažali s kamioni vsakih 14 dni, da so si ljudje napolnili svoje cisterne. Na hribovitih predelih Bližnjega vzhoda pozimi včasih sneži. Tudi v času njihovega taborjenja je zapadel sneg, v šotorih je zamakalo, mraz je tolkel do kosti. Tudi če bi imeli hiše, ni bilo drv za kurjenje. Yunis je kasneje, v najstniških letih, zbolel za sklepno revmo, prav tako njegova starejša brata Sultan in Fahmi.

Begunski otroci so pet dni na teden hodili peš v šolo dva kilometra stran. V gimnazijskih razredih so skupaj sedeli kristjani in muslimani, dijaki so imeli proste petke in nedelje. Za muslimane je dan, namenjen počitku, petek; nedelja isto pomeni kristjanom. Sobota je sedmi dan počitka za Jude; ti so imeli svoje šole. Palestinska vas Tel es-Safi, kar prevedeno v slovenščino pomeničisti hrib, je rodni kraj družine Azzeh z devetimi otroki. Vas, ki je z dva tisoč prebivalci po velikosti prej manjše mesto, so okupatorji kmalu po izgonu domačinov porušili kot mnoge tamkajšnje vasi. Po petih letih so člani OZN v šotorih bivajočim Palestincem dali opeke, pa so si postavili hiše tam, kjer je bilo prej šotorišče. Vsaka hiša v Palestini ima na ravni strehi dve ali tri cisterne, ki jih z vodo napolnijo vsakih deset dni, ko Izraelci odprejo glavni ventil. Tam so redki, prav nič slikoviti prizori sadovnjakov s pomarančevci, tudi zelenjavne vrtove iščeš zaman, se spominja Azzeh.

Eni se rodijo, drugi pač umrejo. Morda Arabcev zato, ker starejše ljudi spoštujejo, ob smrti starega človeka ne gloda krivda. Zanje bi bila sramota poriniti koga v dom za ostarele.

Po osnovni šoli so otroci šli v gimnazije, tudi Yunis, najmlajši otrok družine Azzeh. Starejši bratje so bili že zaposleni in so zbrali denar za njegovo izobraževanje. Tako je leta 1965 z Zahodnega brega, ki je bil takrat pod Jordanijo, nadaljeval pot proti Evropi, da bi študiral. Čez Sirijo do Turčije, kjer ga je skupaj z migranti, namenjenimi v Nemčijo, pobral tovornjakar. Zamaknjeno opisuje postanek v Bolgariji: »Prvič, prvič pijem alkohol. Drugi so ‘gutnili’; sem si mislil, da je to sigurno sladko kot med, pa sem dal v usta – ustavilo se je, ni šlo dol niti gor. Neka močna alkoholna pijača je bila, šnops ali viski.« Bil je v zgodnjih dvajsetih, ni zamujal s preizkušanjem novih stvari, katerih obstoj je uvidel na vagabundskem potovanju do Slovenije. V Ljubljano je prispel pozimi in  zamudil tečaj slovenskega jezika. Tako se je slovenščine z novimi prijatelji učil med kartanjem v  oštarijah, včasih so pogledali tudi v knjige in proti koncu leta je šel opravljat izpit iz slovenskega jezika, da se je lahko vpisal na študij. »Seveda sem bil priden, pa sem napravil,« ponosno pove. Žena mu nameni pogled, ki je lahko samo pogled upokojene učiteljice: »Pri meni že ne bi.« Mož ji dobrovoljno odvrne: »Seveda, ti si ostra, babica. Ta gramatika mene malo, to ona mene vse popravlja.« Mira se nasmeji: »Pa vidim, da je brezupno.« On upre pogled v računalniški ekran in si zamrmra v brado: »No, saj je videla na koncu, da gre meni to skozi eno uho noter, skozi drugo ven.«

Kot mlad fant je šel po boljšo izobrazbo v Evropo, med študijem gradbeništva v Mariboru spoznal študentko angleščine in nemščine – in ostal. Po diplomi se je hotel vrniti v Palestino, a ga okupatorji tam niso pustili živeti, saj je bil med tretjo arabsko-izraelsko vojno leta 1967 zdoma. Da lahko pride samo kot turist, so rekli. Potem je šel naprej v Libijo in se tam zaposlil, bil je star skoraj 33, sam v tuji deželi. Z Miro, ki je takrat že imela prvo hčer Amno, sta si dopisovala, pa mu je nekega dne povedala, da so v Mariboru ustanovili drugo stopnjo študija gradbeništva. »Kjer človek najde službo, tja ponavadi gre. Če bi mi Izraelci pustili, da ostanem, bi ostal … Potem pa me je nagnala, naj pridem,« namigne proti Miri. Mož poudari, da je bil vendarle srečen, ker je prišel. Drugo stopnjo je končal kakšnih deset let zatem. Tudi to, da se je ravno oženil, je bilo krivo.

Šibko človeško meso

Zmeraj mu je bilo vseeno, ali je svinjsko ali goveje meso – ravnal se je po zdravorazumski logiki, da če jejo vsi drugi, potem ni škodljivo. »Vse jem, če nimam drugega,« se zasmeji in potreplja po izstopajočem trebuhu. Ni trd musliman; v kolikšni meri se držiš verskih predpisov, je odvisno od družine, pravi, čeprav doma, v Palestini, seveda ni bilo ne alkohola ne svinjskega mesa. Razmišlja, da so se te prepovedi v arabskem svetu uveljavile z razlogom; temperatura doseže tudi do 50 stopinj, tovrstna mastna hrana je tam škodljiva: »Alkohol prav tako, alkohol gre v glavo.« Že doma v Palestini se njegova družina ni postila za ramadan, pa tudi če bi se tukaj hotel, meni, da bi si s tem naredil medvedjo uslugo: »Kako bi pa zdržal na gradbišču cel dan, če bi bil lačen in žejen? Bi bil ‘čunta’ na koncu meseca.« Čutil je, da se lahko, da se rade volje prilagodi.

Mrazu se denimo prilagaja tako, da do pozne pomladi ne stopi iz hiše, če ni res nujno. Rodbina Azzeh je bila menda že od nekdaj občutljiva na vremenske vplive. »Ah kaj, saj v trgovino hodi. Jaz ne grem rada, on pa z užitkom,« pripomni Mira. Omeni, da velikokrat tudi posluša glasbo, posebej če Mire ni. »To imaš zdaj trebušni ples verjetno,« zavzdihne Mira. »Eh ne, babi,« kratko odgovori. »Sigurno ne? Ne? Ja, točno, zdaj bo prišla ena baba,« ga zbada žena, a on je že vidno zatopljen v petje in ples. Če mu je dolgčas, brska po spletu ter bere trače in novice na spletnih straneh arabskih medijev, na katerih so tudi osmrtnice in vesti o drugih življenjskih prelomnicah. Smrt je zanje naravno dejstvo; eni se rodijo, drugi pač umrejo. Morda zato, ker jih ob smrti starega človeka ne gloda krivda – ker starejše ljudi spoštujejo. Zanje bi bila sramota poriniti koga v dom za ostarele.

Tudi zaradi teh navad sta ga Mirina mama in teta zelo lepo sprejeli, ko ga je pripeljala domov. Ko Mira pripoveduje o tem, se Yunis reži: »Naj grem ven, da govoriš?« Mira le zamahne z roko: »Ne, lahko ostaneš! Med gospodarsko krizo, ko je bil problem dobiti že pralni prašek, je vse priskrbel. Ene žal besede ni rekel ne teti ne mami. Teta se je rada pohvalila z njim.« Uživale so, ko jih je peljal z avtom okrog, čeprav je bila njena mama takrat že spominsko v slabem stanju. »Takrat sem bil jaz in te ženske. Te babe ali kako se reče?« pomotri ženo, ki se v smehu odzove: »Samo po domače, to ni lepo …« Yunis pokima: »Tudi oni so bili dobri z mano, tudi drugi so mene spoštovali.«

Nikoli mu ni nihče iz Mirine družine spodnesel, da je druge vere. Njena sestra Cvetka je kirurginja, brat Marjan duhovnik in maestro, Slavko profesor športne vzgoje, najstarejši Peter novinar in nekdanji komunist, danes pa menda tako dementen, da ves čas moli. Yunis doda: »On niti ne ve, kdo je njegova sestra, nič. Ima mir.« »Ima mir, ja!« se predirno zasmeje Mira, ki v rimokatoliško cerkev hodi od razpada Jugoslavije. Azzehovi otroci so krščeni, niso pa bili deležni verske vzgoje, Yunis in Mira jih pri odločitvah nista omejevala. »Midva sva poročena samo civilno. Mogoče bova kdaj cerkveno. Nekoč so zahtevali, da mora tisti druge vere prestopiti, zdaj sta pa lahko različnih veroizpovedi,« moža motri Mira, medtem ko on naliva sok: »Kaj, babi?« Mira skomigne: »Jaz bi se ženila cerkveno, saj naju lahko Marjan ženi.« Mož ji poda sok: »Izvoli.«

Šel sem obiskat svoj rojstni kraj – kaj je ostalo, kaj bi rekel? Stari hrib, nekaj kamnov, hiše so bile porušene. To je bila moja vas, kjer sem se rodil.

Življenje, ki vsako nosi s sabo slutnjo smrti

»Lepo je bilo. Drugače bi že pobegnil od tu, saj sem navajen na tujino,« pripoveduje Azzeh. Ko se je vrnil v Slovenijo, je kmalu dobil službo kot gradbeni inženir in opravil še izpit za sodnega tolmača, kar mu je vlilo še volje za nadaljevanje življenja tukaj. Pa vendar človek pogreša svoje. Včasih so z znanci iz slovenskega arabskega kluba mesečno kartali pozno v noč. Zdaj se je menda navadil, da boljše, če jih ni blizu: »Na stara leta nimam dosti veselja za druženje. Tudi čutim, da me otroci in vnuki bolj potrebujejo.« Dvomi tudi, da bo še kdaj obiskal svojo rodbino v Palestini. Za potovanja rabiš energijo, ki mu je zmanjkuje, pa najmlajši je, samo sestra je še ostala od sorojencev. Včasih sta hodila z Miro dol vsake štiri leta. Spominjata se, kako so zapletali na izraelskem letališču Tel Aviv, ko sta bila poleg otroka. »Ko smo začeli hoditi v Palestino, so Izraelci na meji zelo komplicirali. Zdaj več toliko ne čakamo, ker smo stari. Pri mladih komplicirajo,« opisuje Mira, kako imajo že vse njune podatke v računalniku. Sina so pred leti zadržali in zasliševali na meji iz Jordanije v Izrael, ker je na potovanju za spomin kupil žepni nož. »Saj to delajo namenoma, da zasovražiš potovati v Izrael in Palestino in ne greš več,« zaključita pripoved.

Zdi se zatopljen v nekaj, kar išče po spletu. Predvaja prispevek poročil nacionalne televizije. Hahlja se, sedaj bo kamera pokazala njega, tolmača v begunskem centru, kako gledalcem, v nekoliko okorni, pa vendar nič kaj nerazumljivi slovenščini, razlaga, da begunce najbolj zanima, če so res blizu avstrijske meje. Mira ga rada zbada, da je na stara leta medijska zvezda. Odkar je penzionist, je veliko bolj aktiviral svoj čas, pravi. Pred leti se je moral predčasno upokojiti, revma se mu je namreč do danes razširila na hrbtenico in na vrat. »Blokiran sem kot kamen. Včasih greva z Miro v toplice, kar je olajšanje, a ne popravi kaj dosti,« hitro zaključi in zamenja temo pogovora. Rad govori o hrani, o otrocih, o štirih vnukih, o ženi, o premnogih znancih in prijateljih, ki ga spremljajo skozi življenje. Zadnje mesece je tudi po 12 ur dnevno preživel v okoliških sprejemnih centrih za begunce, kličejo ga v mariborsko bolnišnico in porodnišnico, ko so tam arabsko govoreči begunci in migranti. Z ministrstva mu pošiljajo dokumente, da jih v zameno za avtorski honorar prevaja za arabsko govoreče v Sloveniji. Kaj pa sedaj počne, ko Slovenije ne prečkajo begunci? »Jaz? Jaz sem v penziji,« se nasmehne. Vedno bolj mu ugaja mir, zmeraj več stvari pozablja. »To so moji vnuki,« pomigne na prikazno sliko na Facebooku. Profil ima že pet let, da si dopisuje z nečaki, ki živijo na Bližnjem vzhodu, pa tudi nekdanji prebivalci mesteca Tel es-Safi so tam združeni v skupini.

»Šel sem obiskat svoj rojstni kraj – kaj je ostalo, kaj bi rekel? Stari hrib, nekaj kamnov, hiše so bile porušene. To je bila ta moja vas, kjer sem se rodil,« zamišljeno pripoveduje v majhni dnevni sobi, postavljeni in opremljeni tipično slovensko, z arabskimi motivi. Črno-bel vzorčast palestinski šal visi nad računalnikom. Spominki iz arabskega sveta, nekaj arabskih knjig, ki se berejo z desne proti levi strani. Tipkovnica z arabsko pisavo, zaprašena v prekatu računalniške mize. Navadno tipkovnico dnevno uporablja za kartanje z računalnikom, za dopisovanje … Poln regal plošč s klasično glasbo – njuna otroka sta priznana glasbenika, Fada je pianistka, Samir violončelist. Azzeh vstane in se sprehodi do edinega okna v dnevni sobi. »Pa ni še treba zapirati žaluzij,« mu prigovarja Mira. Mož se razgleda po vrtu: »Ne? Potem pa ne, da bo tvoje svetlobe zadosti.« Tokrat prostor napolni njen smeh, nič več ne reče. Spet mu pride na misel, da je star. Njegovo pripovedovanje večkrat prekinejo izjave, kot je: »Na koncu pa človek počasi išče grob.« Morda ga k temu nagovarja tiktakanje starinske ure na steni. Tiste ure, ki pravzaprav ne tiktaka, temveč odbija, ki ne pozabi opozoriti na vsako pretečeno sekundo življenja. Življenja, ki vsako nosi s sabo slutnjo smrti.

Be the first to comment on "Izživel se je, ne le izhodil"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*