Easy come, Easy go, Easy …?

Foto: osebni arhiv

Iztok Novak, zasanjani glasbenik in glas Radia Koper

Lucijan Zalokar

Iztoka Novaka – Easyja največ ljudi pozna kot voditelja na Radiu Koper, mnogi pa se ga spomnijo tudi kot zmagovalca lanskoletnih Melodij morja in sonca. Zase pravi, da je »čisto navaden muzičar, ki kdaj kaj pove, kdaj kaj oblikuje in kaj napiše«. A njegova življenjska pot nam razkriva, da čisto navaden pač ni.

V garažno hišo prihrumi črn džip, voznik mi pomigne: »Follow me!« In seveda ubogam. V temi mu po mokrih cestah in ozkih mediteranskih ulicah komaj sledim, ko se podiva vsaj 30 kilometrov na uro prek omejitve ter malodane ‘driftava’ skozi krožišča. Naposled se ustaviva na manjšem parkirišču v mestnem jedru.

Ne, to ni začetek naključnega mafijskega filma in nihče od naju ni v avtu prevažal kakšnega trupla ali vsaj trde droge. Iz džipa stopi Iztok Novak – Easy, pevec, klaviaturist, kantavtor, radijec, karkoli že hočete. Ob njegovem imenu lahko praktično povsod zasledimo pridevnik ‘umirjen’. Predvsem njegov glas je nežen, žametno mehak, pretirano flegmatičen, a vseeno poln radosti, govor pa posledično ekstremno umirjen, kot da bi želel pomiriti sogovornika ali poslušalce in jim reči: »Folk, vse bo kul …« Čuti se vpliv morja, ob katerem je Novak preživel večino življenja, in ne čudi, da so ga pri bendu Night Jump poimenovali Easy – ker je pač ‘na izi’, pa še ujema se z njegovim imenom.

Ne le Easy, tudi Lonely …

K Night Jumpom ga je konec osemdesetih let povabil pevec Boštjan Andrejc, znanec iz srednješolskih dni. Easy se ni obotavljal, hitro je pustil šolo in službo telefonista ter sedel za klaviature. Začel se je pravi rokenrol. Vsak vikend so igrali priredbe Doorsov, Pink Floydov, Led Zeppelinov, zaslužili prek tri tisoč mark mesečno (op. p. približno dva tisoč evrov) in na Primorskem postali zelo popularni. »Živeli smo kot Stonesi v zlatih letih, bilo je ogromno alkohola, trave, neprespanih noči; dejansko sem v nekaj letih pri Jumpih doživel 40 let,« pripoveduje Easy. Toda vse ima svojo ceno in Easy je postajal vse bolj neresen: izpuščal je vaje, zamujal na ‘špile’ ali pa nanje prišel brez klaviature. Poleg tega se je naveličal igranja enih in istih ‘coverjev’. Želel je napisati in poslušalcem predstaviti nekaj svojega. Vseeno je bil, ko so ga leta 1993 vrgli iz skupine, šokiran. Iztok Novak je spoznal, da ni le Easy, temveč tudi Lonely, ‘so lonesome he could cry’.

… in Zeko

Easy niti ni njegov edini vzdevek. V mladosti je precej bolehal za astmo in obiskoval zdravilišča od Ankarana do Rakitne. Že takrat je začel nastopati – iz neizmerne želje po dokazovanju in izstopanju je rad pel pred ostalimi otroki. Ti so ga klicali Zeko, saj je imel spodnjo ustnico pomaknjeno nazaj, od zob pa je imel spredaj le dva sekalca. Ustnica je ostala, kjer je bila, zobje pa so zrasli vsi. Zrasli so mu tudi lasje, te si je moral v mladosti striči na kratko zaradi očeta. Danes mu sežejo do ramen, so rahlo valoviti in počesani na prečko. Verjetno bodo še nekaj časa rjavi.

‘Like a rolling stone’

Easy je za klavirjem pristal potem, ko je zaradi pihanja v flavto doživel bližnje srečanje s tlemi. A se je hitro naveličal dolgočasnih lestvic. Igranje klavirja mu je postalo breme. Vaditi se mu ni dalo, zato ga je nadziral oče, sicer telefonist v znanem živilskem podjetju. Poklical je domov in poslušal sina, kako ob odloženi slušalki preigrava te zoprne lestvice in etude. Vendar ga je Easy prelisičil: igranje klavirja je posnel na kaseto in jo predvajal, medtem pa sam odšel na igrišče s prijatelji.

Šport je poleg glasbe že takrat bil in ostaja njegova velika strast. Danes je Iztok Novak vpet v športno redakcijo Radia Koper, pred tem je skrbel za marketing pri rokometnem klubu Cimos, v mladosti pa je bil zaljubljen v košarko. »Pri šestnajstih sem imel čast igrati proti Draženu Petroviću, ko je bil na pripravah v Kopru,« Easy obuja spomine iz mladosti, medtem ko pije že drugi zeleni čaj, ki ga bo pokonci držal do šeste ure zjutraj, ko se zaključi nočni program Radia Koper. Govori precej shizofreno, saj brska po zaprašenem spominu, in med pripovedovanjem na terasi kavarne Loggia zamišljen zre proti Pretorski palači na nasprotni strani Titovega trga.

Verjetno bi v košarki ostal, če ne bi pri sedemnajstih letih zbežal od doma, dva meseca živel ‘like a rolling stone’, obiskal Beograda in naposled dobil poziva za služenje vojaškega roka. V Prištini je dobil posteljo in oblačila – vse, kar srce poželi. Še več, prijavil se je na avdicijo, (kot edini prijavljeni) žirijo osupnil z izvedbo pesmi Bolje biti pijan nego star in postal ‘pevač zabavne muzike’. Na nekem nastopu si je oder delil z Nedo Ukraden: zapel je prvo kitico njene pesmi Zora je svanula, nato pa ga je Neda, kako nepričakovano, povsem zasenčila. Spet jo je srečal v Kopru, ko je tamkajšnji rokometni klub praznoval ponovno uvrstitev v prvo ligo. Ni ga spoznala, kako nepričakovano, a prijateljem je govoril ravno nasprotno; češ, kako bi lahko pozabila ta velik nos? Ta je resnično velik in orlovski, malce podoben nosu Johna Lennona. Pravzaprav – to je beseda, ki jo Easy največkrat izgovori med najinim pogovorom – sta tudi njuni frizuri podobni, Easy ima na nekaterih slikah tudi očala takšna kot sloviti Liverpoolčan. Kakorkoli, celostno gledano njegov obraz Lennonovemu ni preveč podoben, je pa zato toliko bolj obrazu Alana Rickmana iz Harryja Potterja.

Skorajda ne omeni zmage na festivalu MMS, raje podoživlja občutke na odru: “Počutil sem se kot v maternici, v naravnem habitatu. Bila je neke vrste magija.”

V vojski ni bil zadolžen le za petje, temveč tudi za predvajanje glasbe zjutraj ob telovadbi, ob kosilu in spuščanju zastave. V prostoru, kjer jo je vrtel, so se ponoči, seveda ilegalno,  mladeniči z vseh koncev Jugoslavije zbirali, gledali televizijo in opijali z albanskim konjakom Skenderbegom. Tako se je nekoč po prekrokani noči zbudil sam, si za dobro jutro privoščil Springsteenov album Born in the U. S. A. in pozabil, da ima vklopljene zvočnike. Vsa kasarna je lahko poplesavala v ritmih Dancing in the Dark, Easy pa potem dva dni v priporu.

A ne more, ne zna biti sam

Vseeno njegova glasba nima veliko skupnega s ‘Šefovim’ komercialno najuspešnejšim albumom. Prej s kakšno balado z albuma Born to Run, denimo začetkom Thunder Road, vsaj kar zadeva instrumentalno podlago. Nežen klavir, akustična kitara in morda orglice ter minimalna podpora ritem sekcije. Folk torej. Zanj ga je okoli trinajstega leta navdušil bratranec Darko Milič, ki je iz Celja s prijateljem in kitaro prišel na počitnice na Obalo. Pesmi Boba Dylana in Neila Younga so na mladega Iztoka naredile močan vtis in vsa ta ‘folk podlaga’ je prišla na plano, ko so ga izgnali iz Night Jumpov in je ostal prekleto sam, kot pravi. V mladosti je zelo intenzivno bral, kar je vplivalo na njegova besedila. »Cepljen sem bil s Sartrom, Hessejem … To je bilo takšno samomorilsko čtivo. Bral sem ga in nato pogojen s tem pisal o sebi,« je lani povedal za Primorske novice. V teh okoliščinah je leta 1993 z bendom Šank Rock posnel prvo pesem Starec, ki ‘ne more, ne zna biti sam’. Z njo je istega leta zmagal na festivalu Popsi, kar mu je dalo zagon za nadaljnje delo. Dandanes (naslednja beseda poleg ‘pravzaprav’, ki jo pogosto uporablja) pri sebi pa tudi pri ostalih glasbenikih pogreša ta mladostniški entuziazem: »Kamorkoli sem šel, sem lagal: rekel, da imam sponzorja, a ga nisem imel. Rekel, da imam določena poznanstva, a jih nisem imel – vsem sem lagal, nikogar nisem poznal. Nisem vedel, kdo so oni; oni niso vedeli, kdo sem jaz. Ampak dobil sem pokrovitelje, prišel v oddaje, skratka, rinil sem naprej.« Tako se je pririnil do edinega doslej izdanega albuma. Precej otožen Galeb je poletel, a ne prav visoko in daleč. Prodanih je bilo sicer vseh 1200 izvodov, a se, kot domneva Easy, verjetno ni vklapljal v slovensko glasbeno sceno, ki jo je takrat preplavila elektronska in plesna glasba. Priznava, da so bila  nekatera besedila malo nepovezana, a je takrat verjel, da »kar najprej napišeš, tako mora biti«. V reviji Antena so zapisali pozitivno kritiko albuma, novinar pa je na koncu dodal, da le ne bo ‘easy come, easy go’.

Foto: osebni arhiv

Zgodilo se je prav to. Tik preden je album šel na mešalno ploščo, je Easy spoznal svojo bodočo ženo Vanjo. Čez tri ure je že zanosila, čez tri mesece sta se poročila, šest mesecev zatem pa se jima je rodil edinec Aljaž. Brez pretiravanja. »Želel sem si tega … kot da bi priklical vse skupaj. Hotel sem povsem normalno življenje – in moja žena je tako normalna, da to ni več normalno,« razlaga, kako je bil sit boemskega vandranja po svetu. Denar pa ne raste na drevesih in treba si je bilo najti poklic. Delo je našel na radiu.

Tudi midva se, ko ob desetih zaprejo kavarno, odpraviva proti radiu. Vsaj pol ure sva bila edina gosta. Ob desetih zvečer!? Easy malce potarna nad kulturnim dogajanjem v rodnem kraju. Na povsem prijeten marčevski petkov večer je sredi Kopra mrtvilo.

Formalne izobrazbe nima, končal je le osnovno šolo. Tam se mu za odličen uspeh ni bilo treba pretegniti, ko pa bi se v srednji šoli moral usesti za knjige, je padel. Večkrat. Poskušal je na treh srednješolskih smereh: matematično-naravoslovni, pedagoški in ekonomski, a se iz takšnih in drugačnih razlogov nikjer ni prebil do konca. A znanje z ulice, splošna razgledanost, komunikativnost in posebna barva glasu tvorijo dobitno kombinacijo za delo na radiu, ki bi jo le stežka pridobil v šolskih klopeh. Tako se je za radijskim mikrofonom hitro uveljavil. Začel je na Radiu Morje, svoj stil izoblikoval pri Caprisu, danes pa že petnajsto leto nagovarja poslušalce Radia Koper, na katerem dela kot s. p.

Kar tako vnovič na odru

Številni projekti, od zgodb ljudi z roba do športnih in glasbenih vsebin, so mu predstavljali velik izziv in hkrati užitek. Zdelo se je, da glasbenega ustvarjanja sploh ne pogreša. Do predlani doma ni imel niti klavirja. Njegova glasbena pot je bila zamrznjena, nato pa je k njemu na radio kot intervjuvanec prišel istrski kantavtor Igor Lija. Po intervjuju je Easyja povprašal, zakaj ne igra več. Čez nekaj dni mu je sporočil, da ima doma dve klaviaturi in da mu eno podari.

V Easyju se je po dolgem času prebudila potreba po igranju in ustvarjanju. Kar tako je posnel pesem Kar tako, malo melodij morja in sonca pa je dokončno odtalilo njegovo glasbeno pot. Ko je to pesem zapel pred dva tisoč ljudmi, je vedel, da ima to najraje. »Igraš klavir, poješ, ljudje ti jedo z roke.« Napisal je novo balado Nekaj med nama – pri obeh mu je Drago Mislej Mef pomagal z nastavki besedil – in se znova prijavil na Melodije morja in sonca.

Easy med pripovedovanjem skorajda ne omeni zmage na festivalu MMS, veliko bolj podoživlja občutke na odru in odnos z Rudijem Bučarjem, ki ga je spremljal. »Počutil sem se kot v maternici, v naravnem habitatu. Bila je neke vrste magija,« uživa med ubesedovanjem lepih spominov. Najprej je bil v dvomih, ali zaigrati v duetu z Bučarjem ali ne, ker ni želel, da bi drugi mislili, da si je hotel z njim pomagati do zmage. A se je vseeno odločil za ta korak in ni mu bilo žal. Po nastopu sta odšla med ljudi igrat tudi Bridge over Troubled Water, ki jo je, mimogrede, Easy izvajal kot solo točko že pri Night Jumpih.

Dve uspešni skladbi v dveh letih bosta morda spodbudili Iztoka Novaka, da uprizori ‘Easy comeback’. Želja o(b)staja.

Ura se bliža polnoči in Easy se z gostom Borutom Mozetičem, strokovnim vodjem Naravnega rezervata Škocjanski zatok, odpravi v studio. Povsem sproščeno se pogovarjata o vseh mogočih stvareh. Spet smo pri tisti barvi glasu, ki se zdi idealna za pozne nočne ure. »Umirjen, zapeljiv in na trenutke celo nekoliko zasanjan radijski glas,« so ga opisali bivši delodajalci na Radiu Capris. Upajmo, da zasanjan ne postane kakšen tovornjakar, ko ga posluša med nočno vožnjo.

Dandanes pogreša ta mladostniški entuziazem: “Kamorkoli sem šel, sem lagal: rekel, da imam sponzorja, a ga nisem imel. Rekel, da imam določena poznanstva, a jih nisem imel . Ampak dobil sem pokrovitelje, prišel v oddaje, skratka, rinil sem naprej.”

Be the first to comment on "Easy come, Easy go, Easy …?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*