Dober govorec je najprej dober poslušalec

Foto: Alan Orlič Belšak

Jure Longyka, radijec, govorni interpret ter avtor in voditelj Izštekanih

Martina Murko Gajšek

»Radio Študent sem poslušal že tako rekoč kot otrok, še ne niti mul’c. In bil je par kilometrov stran, s Šiške na Vič, prej ali slej bi tam pristal,« se nasmehne Jure Longyka in nadaljuje pripoved o mediju, prek katerega se je izražal, izštekal številne glasbenike in ki ga kljub ‘umanjkanju’ slike ni nikdar utesnjeval. Mediju, ki mu omogoča, da ohranja svojo predanost glasbi in jo deli s tisoči poslušalcev.

Stopi skozi vrtljiva vrata Radia Slovenija, se ustavi pri klubski mizici in v roke vzame reklamni letak, ki oglašuje bližajoči se koncert, ga preleti, si zamrmra kraj dogodka in ga vrne na mizo. Štirikrat do petkrat tedensko na koncertih išče glasbo, ki jo nato predstavi v Izštekanih. Obiskuje koncerte »od Metelkove do Slovenske filharmonije«. Največkrat pa se še vedno obrne na plošče. Single, pravi, lahko sliši po radiu. »Zanimajo me celovitejši izdelki, ki jih sistematično predvajam med gospodinjskim delom in tekom. Zelo malo ‘šarim’ po YouTubu, sem pa naročnik Deezerja, kar pomeni, da imam na voljo 40 milijonov skladb in to vse bolj s pridom uporabljam,« razloži, kje išče glasbo.

Ob vprašanju, kaj sicer posluša, si vzame čas za dolg premislek. »Lahko odgovorim za hec,« sprejme izziv. Pritegnejo ga številni žanri. Od nekaterih jazzovskih podzvrsti do etna, popularna glasba, torej rock, pop, kantavtorska, folk, tudi popevka. V metalu in elektroniki se ne počuti najbolj doma. Spremljanje glasbenega dogajanja je del njegove službe. Ko pa glasbo posluša le zase, rad prisluhne klasikom, kot so Rolling Stones. Našteva, kaj je bilo nedavno v njegovem gramofonu; legendarna plošča Idolov Odbrana i poslednji dani, solistično delo Micka Jaggerja, Björk, Devendra Banhard – zadnji album z naslovom Mala, za slednji izbor doda: »Krasna plošča. Ne štekaš, če je indie, kantavtorsko, pop – totalno dopadljivo, surovo, fajn, sveže. Sicer imam rad pop senzibilnost. Lepe stvari, s tem ni nič narobe. Samo ne smejo biti prazne. Mora biti pop s tvistom, z napako, malo bolj grob, malo manj destiliran. Polnozrnat kruh.«

Izštekan za Izštekane

Kruh iz najrazličnejših mok mesi neprestano. Zase in za poslušalce oddaje, ki je skozi leta poleg njegovega glasu postala njegov prepoznavni znak. Izštekani z njim rastejo in se razvijajo že 23 let. »Odraža moj glasbeni svet, moj glasbeni okus, moje interese,« pove o oddaji in hitro doda, da še zdaleč ni glavni zaslužni zanjo. »Izštekane so ustvarili vsi tisti, ki so v njih nastopili, postavili standarde, pomaknili točko izštekavanja še naprej in izzive za naslednje oddaje.« In teh se je od leta 1993, ko je Longyka še na Radiu Študent gostil Sokole, do prve oddaje na Valu 202 leta 1998, ko so nastopili Magnifico in Pismejkersi, pa vse do letošnje aprilske, 239. oddaje, v kateri se je v studiu 26 izštekal Jacuzzy Krall, nabralo precej.

Sicer imam rad pop senzibilnost. Lepe stvari, s tem ni nič narobe. Samo ne smejo biti prazne. Mora biti pop s tvistom, z napako, malo bolj grob, malo manj destiliran. Polnozrnat kruh.

Nastopajoči v oddaji poslušalcem dajejo priložnost slišati glasbo, ki jim je blizu, na nekoliko drugačen način. Priprava takšne glasbe pa je za izvajalce svojevrsten izziv. Glasbenik Jaka Krall po sestanku pred aktualno oddajo Izštekanih razloži, da so poslušalci na koncertu v veri, da jih bo nastopajoči zabaval: »Malo verjetno je, da nekdo pride na koncert sredi dogajanja in sploh ne ve, kaj posluša. Radio imaš pa že prižgan ali ga ‘po nesreči’ prižgeš.  Ne vem, če kdo prav sede pred radio in ga posluša. Je pa sigurno čast, da te povabijo na tak delovni proces, kot so Izštekani. Da ga doživiš v živo.« Krall, bolj znan kot Jacuzzy Krall, pred nastopom veliko premišljuje, kaj iz svojega repertoarja predstaviti in kako to približati oddaljeni radijski publiki, ki glasbenikom ne more dati takojšnjega odziva.

Foto: Alan Orlič Belšak

Prodati zgodbo ali – utrjevati znamko

Longyka zase pravi, da je predvsem avtor in ustvarjalec Izštekanih, ne njihov urednik. Kot avtor namreč tako odgovarja kot tudi zagovarja in z vsem srcem stoji za tistim, kar dela. Urednik je nad avtorjem, za kar pa se nikoli ni imel, poudarja. Z Izštekanimi ima poseben odnos – oddaja je njegov prepoznavni znak, prav tako je on prepoznavni znak oddaje. »Pa glasbena scena spada zraven – kakršna je scena, takšne glasbenike povabi. Mislim, da je za poslušalce oddaja takšnega formata zanimiva,« o oddaji in njenem snovalcu pove njegov tesni sodelavec, šef tonskih mojstrov Izštekanih, Miha Ocvirk.

Ne ‘bildam’ kulta osebnosti, ne stremim k prepoznavnosti, sem pa prepoznaven. Živim s tem, nimam nobenega problema. Na trgu mi pomaga neka znamka; kar sem.

Sicer je zaradi neenotnega in razpršenega poslušanja radia težko pridobiti točne meritve o poslušanosti. A dogodki, kot je bil decembrski koncert v Kinu Šiška, ko je Izštekane poleg približno tisoč obiskovalcev prek spleta tudi v živo spremljalo več sto ljudi, pač privabijo. Zasluge za popularnost Izštekanih gredo seveda tudi Juretu Longyki. »Sem nekdo, ki to pooseblja. Na koncu Izštekanih se zgodi, da ljudje skandirajo: ‘Jure! Jure!’ … Malo ‘zajebantsko’, ampak rajši poudarim: ‘Izštekani smo vsi, izštekani ste tudi vi.’ Ne bildam’ kulta osebnosti, ne stremim k prepoznavnosti, sem pa prepoznaven. Živim s tem, nimam nobenega problema. Na trgu mi pomaga neka znamka; kar sem. Ne gre za vprašanje ega, čeprav mi godi, ampak za to, da so stvari tam, kjer morajo biti,« razmišlja Longyka.

Skozi leta, ko se je njegov glas pojavljal v najrazličnejših posnetkih, je prav zares postal nekakšna znamka. Nekateri ljudje ga recimo prepoznajo le po glasu in ne tudi po imenu. Longyka je prepričan, da je treba za to, da nekaj približaš ljudem, ali prodati zgodbo ali utrjevati znamko. Vedno, ko beseda nanese na njegovo obliko zaposlitve, izpostavi, da je samozaposlen po lastni izbiri: »Nimam dnevnega urnika, nikoli. Moj spekter dela je zelo širok. To je malo utrudljivo, ampak po drugi strani tako zanimivo, da se zaenkrat ne bi odločil za nič drugega. Rad sem to.« Zaveda pa se, da je ogromno ljudi na področju kulture in medijev samozaposlenih zato, ker se krši delovna zakonodaja, ker se jim jemlje pravice.

O svoji poklicni poti odloča sam

To, da je samozaposlen, ker sam tako hoče, pa ne pomeni, da tudi sam ne občuti prekarnosti. Predvsem honorarji so precej nižji, kot so bili pred krizo, pove brez sledu samopomilovanja v glasu. Realističen in hkrati optimističen ostane tudi, ko govori o negotovosti, ki seveda spremlja njegov način dela: »Prepuščen si prostemu trgu, nisi socialno zavarovan kot nekdo zaposlen. Zato mora biti to tvoja izbira, tveganje, ki ga sprejmeš sam. Povpraševanje po mojem delu na kulturnem in medijskem trgu na srečo je,« razmišlja. V prednosti je tudi zato, ker se loteva najrazličnejših projektov. Če se kateri znajde v krizi, mu še vedno ostanejo drugi. Trenutno tako na radiu pripravlja in vodi oddaje. Svoj glas posoja televizijskim oddajam, dokumentarnim in predstavitvenim filmom ter radijskim, televizijskim in spletnim oglasom. Poučuje govor, redno novinarje na POP TV in občasno študente na Fakulteti za družbene vede. Pripoveduje zgodbe, ukvarja se z interpretacijo poezije na odru z Juretom Torijem. Njegov čas zapolnjuje gledališče, najbolj Anton Podbevšek Teater. Pojavi se celo v humoristični nanizanki  Da, dragi! Da, draga!. Včasih s kom naredi intervju. In piše, trenutno spremno besedo za knjigo o rokenrolu. Ter seveda vodi prireditve.

Prepuščenost trgu je najbolj izkusil z gospodarsko krizo. Takrat se je zmanjšalo oglaševanje, kar ga zadeva, ker v oglasih posoja svoj glas. Da ga kriza ni tako kruto oplazila, je zaslužno to, da je takrat k sreči, pravi, začel več nastopati na odru – v gledališču, z interpretacijo poezije, v pripovedovalski sferi … Pred dvema letoma je nehal delati tedensko oddajo na Valu 202, ki jo je delal 17 let. »Sem kar malo v depresijo zapadel, to ni lahka stvar, ampak zdaj imam več časa za druge stvari. Dohodek mi je sicer padel za približno 20 odstotkov, ampak samo za eno leto. Zdaj sem že spet skoraj nazaj. Kitajci pravijo: ‘Ko se ena vrata zapro, se druga odpro.’ Tako je treba gledati na stvari,« ostaja optimističen.

 Kot samozaposlen si prepuščen prostemu trgu, nisi socialno zavarovan kot nekdo zaposlen. Zato mora biti to tvoja izbira, tveganje, ki ga sprejmeš sam.

Včasih si zaželi rutine, prizna. Vendar hitro doda, da so trenutki, ko si je zaželi, veliko redkejši od tistih, ko želi od rutine zbežati. »Ljudem mojih let se začnejo zadeve nekoliko ožati. Od tod tudi malo pride kriza srednjih let – začnejo se spraševati: ‘To je to? Zdaj bomo pa tako do penzije? Smo se za to borili? O, šit,’« razlaga in poudari, da se to njemu hvala bogu ne dogaja. Po eni strani toliko sprememb, dražljajev, odpiranja novih vrat, potrebnega sprejemanja odločitev sproti in občutka, da ima pri tem lastno voljo. Kdo ve, koliko je ima v resnici, ampak vsaj občutek ima, da o svoji poklicni poti odloča sam. Tako si lahko na primer privošči, da na radiu zaprosi, da dva meseca ne pripravi oddaje in se v tistem času posveti gledališču. O pokojnini, odgovori v umirjenem, a vse prej kot ignorantskem tonu, še ne razmišlja. »Ko slišim, koliko je povprečna pokojnina v tej državi, me zvije. In kot samozaposlen plačujem take prispevke, da ne vem, če bom dobil več kot povprečno.«

Foto: Alan Orlič Belšak

Od tonskega mojstra do performerja

Ko govoriš z njim, se je nemogoče upreti radovednosti, ki jo poraja njegov glas. Vprašanju, ki ga je slišal že neštetokrat, se posveti kot vsakemu drugemu. Potrudi se, zanj skrbno poišče besede in z njimi premišljeno ter tako lahkotno sestavi poved. »Glas prihaja iz telesa. Tega se zadnje čase vse bolj zavedam. Kot radijec sem zanemarjal telo. ‘Moj glas prihaja iz mojega telesa in jaz sem s telesom na odru in dajva najprej o telesu na odru,’ je lepo povedal Marko Mandič, igralec Drame. Te trditve se vse bolj zavedam, odkar sem v zadnjih letih več na odru.« Seveda ne pozabi izpostaviti pomena pravilnega dihanja in posluha. Pripoveduje, da je precej ljudi na radiu v osnovi introvertiranih. »Ko sem bil mul’c, so rekli, da sem zadržan in tih, ampak da ko spregovorim, je pa zanimivo. Bil sem res zadržan fant. Skozi medij sem se naredil. Moraš znati poslušati, da znaš potem govoriti. Pa ne pravim, da je z ekstrovertiranimi ljudmi kaj narobe. Ampak res nas je precej takih, ki po karakterju nismo ravno zabavljači,« razloži, kako je dober govorec najprej dober poslušalec.

Je pa slušni tip, pravi. Tudi zato ga je v osemdesetih letih zaneslo najprej za računalnike, nato pa še za mešalno mizo Radia Študent. »Rad imam ‘feršterkerijo’. Vedno boljši kasetar, walkman, gramofon, ojačevalnik, zvočniki … to me je zelo zanimalo. Pa računalniki, nova tehnologija.« Preden je njegov glas zazvenel skozi mikrofon, je tako skrbel za radijske računalnike in občutek za zvok negoval za mešalno mizo. »Potem je bilo poletje, ‘ta zoprni’ so šli na dopust, mesec in pol sem ves čas visel tam in sem se učil. Jeseni sem že delal kot samostojni tonski mojster. Pa sem se tam zaljubil. Jeseni je bila avdicija, pa sem šel še za špikerja,« strne začetke, ki so ga počasi pripeljali pred mikrofon.

Tehnično znanje mu seveda tudi danes pride prav. V studiu 26 med inštrumenti in stojali za note stojijo Miha Ocvirk, Jaka Krall in Jure Longyka. Ocvirk in Krall gresta hitro čez tehnične vidike snemanja, postavitev in ozvočenje zasedbe. Longyka ob strani pozorno posluša, včasih se odločno, a vljudno vključi v pogovor. Nato z Jako Krallem na hitro preletita še scenarij oddaje. »Na koncu naj bodo skladbe razporejene tako, da se pred zadnjo poslovimo in potem pride še ena, ki nas ponese v noč,« Jure Longyka zaključuje sestanek, kot bi govoril v etru.

Kitajci pravijo: ‘Ko se ena vrata zapro, se druga odpro.’ Tako je treba gledati na stvari.

Be the first to comment on "Dober govorec je najprej dober poslušalec"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*