Človeške zgodbe kot nasprotje statistike

Foto: Ajda Gregorc

Matic Zorman, dokumentarni fotograf

Ajda Gregorc

»Lej, ta napis bi bil kul! Se bom jaz postavil tu in malo čiliral!« Matic Zorman, letošnji prejemnik prestižne mednarodne fotografske nagrade World Press Photo, se ustavi in prižge cigareto. Sproščeno se usede ob ograjo gradbišča v Kranju in pozdravlja pešce, ki ga radovedno opazujejo. Tokrat se, ne kot običajno, pred fotoaparat postavi on. Morda mu pomagajo njegove izrezane ličnice ali razmršeni vranje črni lasje, a zdi se, da je zanj to naraven proces. Deluje sproščen in neodvisen od mišljenja drugih ljudi. Zareži se grafitu na ograji, ponosen na kranjsko mularijo, na avtorje napisa ‘Nismo mi teroristi’. Begunska tematika je odlično izhodišče za politično manipulacijo, še komentira.

Slovenski fotograf in ‘freelancer’ slika življenje ljudi v težkih razmerah z njihovega kota, kota, ki ga mainstream mediji radi prezrejo. Njegovo delo so predvsem zgodbe ljudi, ki živijo na vojnih območjih, ki ostanejo tam tudi, ko vsi drugi odidejo. Leta 2010 je šel prvič v Gazo, kjer je dokumentiral palestinsko-izraelski konflikt in od takrat se tja redno vrača. Fotografira posledice vojnih konfliktov po vsem svetu. Je dobitnik številnih nagrad, letos je za fotografijo begunske deklice, ujete v pelerino, osvojil fotografskega oskarja. Na nagrajeni fotografiji, posneti v srbskem begunskem nastanitvenem centru, vidimo v dekličinih očeh ujetost, je povedal Zorman za Val 202.

Matic že dlje časa opozarja na težavo, da so med vojno mainstream mediji, novinarji, na prizorišču po možnosti v zelo dragih hotelih, ko pa je glavne akcije konec in dovolj zaslužijo, odbrzijo domov. Razloži, da tudi sam ne stoji ravno na bojišču in čaka na nevarnost, vendar ko pokriva krizna območja, živi pri kakšni tamkajšnji družini in sodeluje s prebivalci.

Pripoveduje, kako so ljudje v Gazi večino časa zaprti v svoje domove in se jim situacija še zdaj slabša. Ob zadnjem obisku je opazil veliko zasvojenosti s tabletami in tudi nekaj samomorov. Prijatelj iz Gaze mu je nedavno med telefonskim pogovorom povedal, da je zdaj elektrike več, tudi po šest ur na dan. Domačini se se namreč znašli tako, da so si nakupili baterije, ki jih napolnijo, ko imajo električni tok.

Črna oprava, sinja osebnost

Zormanova oprava je v celoti črna. Izstopajo le njegove sinje oči, ki jih izbulji, ko ga kakšna misel razveseli. Odet je v velik črn pulover, črn šal in črne hlače. Črni bulerji mu omogočajo lažjo stopinjo, za ušesa ima zataknjena črna sončna očala. Pa vendar je njegova osebnost svetla. Bi zase rekel, da je pozitiven človek? Morda pa res, se zamisli. Njegov naglas izdaja, da je odraščal v Kranju, vendar se zdi, da je njegov dom v Gazi. Tam ima prijatelje. Leta 2014 zaradi finančnega primanjkljaja ni mogel tja, medtem ko je tam divjala vojna in je v Sloveniji trepetal za njihova življenja. To je bilo zanj temnejše obdobje. Čas mu je tekel po polžje, ko je ves čas spremljal, ali bo zasvetila zelena lučka na Facebook klepetu in se bo lahko prepričal, da so vsi živi in zdravi. Zapiči se v dejstvo, da so njegovi znanci v Sloveniji tisti čas gledali nogomet: »Tu so šteli gole, tam doli pa mrtve.«

Za dobro (foto)reportažo izpostavlja pomembnost pristnih stikov z ljudmi, ki temeljijo na zaupanju. V osebni prostor in bivališče ga domačini ne spustijo vedno, zato do hiše domačinov na kriznem žarišču ponavadi pride s članom katere od družin ali s prijateljem, ki dobro prevaja in lahko domačinom razloži, kaj Matic potrebuje ali želi. Stik z ljudmi mu pomeni največ, rad jih spoznava in rad se vključi v njihov krog. To spoznavanje je zanj bistveno, fotografiranje je na koncu le pika na i.

S projektom Faces of war, ki je nastajal od leta 2010 do 2012, je predstavil posledice vojne v Gazi na tamkajšnje domačine; zgodbe, ki jih vidi kot nasprotje statistiki. Kot nasprotje glasnemu šumenju televizije v ozadju, ko pomivamo posodo: »V Siriji umrlo 30 civilistov, 20 huje ranjenih …« To tukajšnjih ljudi ne gane, tega se navadijo, poudarja. Ta projekt je odgovor na to imunost; na imunost, s katero prebivalce vojnih območij mediji in novinarji razčlovečijo.

Na teraso ob vrvežu kranjske ulice se na zadnji marčevski dan vrivajo prvi sončni žarki. Tisti iskreni, dobrohotni, ko bi se jim človek rade volje pustil prepričati, da je že pomlad, pa vendar še zmeraj vlada zimski, melanholičen podton. Matic pripoveduje, da so reportaže, ki temeljijo na zgodbah ljudi, tako redke, ker so časovno in denarno zahtevne, niso dovolj senzacionalistične za občinstvo in ker od bralcev in gledalcev zahtevajo večjo koncentracijo. »Pri mainstream medijih je pozornost na streljanju, pištolah, drami; ‘pam pam’. Stereotipi.« Matica zanimajo ljudje, glede političnih scen pa pravi, da se poskuša čim manj opredeljevati, zanj so vse strani umazane. Nikotinske paličice se zdijo poleg fotografske opreme, ki mu dela družbo na sosednjem stolu, njegove zveste sopotnice.

Po vseh priznanjih, ki jih je bil deležen za svoje (foto)reportersko delo, se mu še zmeraj dogaja, da naročniki od njega pričakujejo delo zastonj.

Pričevanje novinarja Erika Valenčiča kaže, da je bil Matic pred šestimi leti, ko sta se spoznala, praktično enak. Valenčič je takrat za Mladino pisal reportažo o otrocih iz Gaze, ki so prišli v Slovenijo v Rehabilitacijski center Soča. Matic je vskočil kot občasni fotograf, ker so bili vsi redni fotografi Mladine zasedeni. Valenčič piše, da ga je ob prvem srečanju zaskrbelo – »vidi ga, rejverski štumf« –, da bo Matičeva pojava na terenu preveč bodla v oči. A Matic je neumorno skakal naokoli, delal portrete otrok v gozdu, se podil za njimi med igranjem nogometa in se plazil pod mizami, da je v objektiv ujel njihove noge, ki so jim družbo delale bergle in čez klopi položeni palestinski šali. Od časa do časa si je vzel sekundo časa, da je prižgal cigareto. Valenčič nadalje piše, kako mu je bilo potem takoj jasno, da Matica ne bo nič odvrnilo od potovanja v Gazo, da je prepoznal ta ognjeni zanos v očeh, in da je rade volje privolil, da gresta tja skupaj, čeprav takrat še sam ni vedel, kdaj bo sploh šel na Bližnji vzhod.

Imeti sto kreditov pomeni imeti še manj kot nič

Ko se vzdušje v kavarni malce umiri, se Matic razgovori o svojem svobodnem, pa vendar negotovem delu. Dvigne škatlico cigaret in z rokami natakarju nakaže prošnjo za vžigalnik. »Veš kaj, za čike in kavo imam, to je zame dovolj. Odvisno je od tega, kaj človek smatra za preživetje.« Zadnji denar je porabil za avto, ker ga je enostavno potreboval. Nato je šel na banko in prosil za limit. Zdaj bo spet dal zadnji denar za popravilo … Vendar se samo nasmeji, takšno je pač življenje. Morda bi se kdo obregnil, kako lahko sploh tako živi in se vozi s takim avtom, on pa je s tem zadovoljen. Ljudem s takšnimi opazkami bi nazaj enostavno navrgel: »Kako lahko imaš pa ti sto kreditov? To je še večja neumnost.«

Želi si zgolj zaslužiti dovolj, da bi lahko nemoteno delal naprej. Če hoče iti kam delati, mora sproti skrbno varčevati. Po vseh priznanjih, ki jih je bil deležen za svoje (foto)reportersko delo, se mu še zmeraj dogaja, da naročniki od njega pričakujejo delo zastonj. Njegove sanje so fotografirati vsak mesec v drugi državi, a poudarja, da je srečen, da je zanj njegovo življenje luksuz že danes, ker lahko dela tisto, kar ima rad.

Načrtov za potovanja v tujino trenutno nima, ker nima finančnih sredstev. V Sloveniji naročniki dokaj pogosto pristopijo do njega, za delo v tujini pa se poskuša sam dogovarjati. Nedolgo nazaj je delal dva fotografska projekta za Der Spiegel. Pravi, da moraš biti kot prekarec iznajdljiv in vedno v stalni pripravljenosti. Če ga pokličejo, gre takoj na delo.

Ko je izvedel za nagrado World Press Photo, je ravno čakal v zobozdravniški ordinaciji. Skakanje v zrak, kletvice so švigale vsepovsod in vžigalnik je od navdušenja in ekstaze pristal na tleh. Na uspeh je še toliko bolj ponosen, ker je tekmoval med legendami in veterani fotoreporterstva, tudi s tistimi, ki dobijo veliko večje finančne zneske za svoje delo. Pravi, da je bil že tako ali tako srečen, ker je sploh imel možnosti iti v Gazo fotografirati: »Kot mulec sem si zamišljal, kako bom imel nekoč torbo in v njej fotoaparat. In potem še to!«

Kako lahko rečemo, da ne moremo čisto nič narediti?

»Čao, stari, te lahko malo zmotim? Za neko fotkanje bi te nujno rabil,« po ulici pride njegov someščan. Matic se pogovarja z znancem, vse naokrog pa je opaziti polne nakupovalne vrečke, ki jih v rokah držijo ljudje, prihajajoči iz bližnjega nakupovalnega središča. Gremo človeku, ki je videl ogromno revščine na svetu, zahodnjaški potrošniki kdaj na živce? Priznava, da je bil ob vrnitvi po prvem obisku Gaze leta 2010 razdražen zaradi razvajenosti v našem okolju. Banalnosti, kot je opraskan avto, se zdijo včasih največja muka na svetu. To ga razjezi, noče pripisovati preveč pomena brezpredmetnim rečem. Nekaj časa je ob prihodu domov preživel za štirimi stenami, a ga je kmalu prešinilo, da mu izoliranost od potrošniške družbe ne bo nič kaj pomagala, tudi nikomur drugemu ne. Pravi, da mu je sedaj vseeno, če se ljudje sekirajo zaradi traparije, da tukaj pač cenimo stvari drugače. Zato samo komaj čaka, da gre nazaj v Gazo.

Banalnosti, kot je opraskan avto, se zdijo včasih največja muka na svetu.

Dodaja, da mu ni namen govoriti ljudem, kako naj se počutijo. Raje jim kaže zgodbe, fotografije, pa naj ljudje sami dojamejo, začnejo ceniti stvari, s katerimi smo obdani tukaj. Veliko mu pomeni, če se vsaj za hip zamislijo. Ko mu povem, da so se tudi mene njegove zgodbe dotaknile, kot razposajeni otrok kar poskoči na stolu glasne kranjske kavarne. Vzneseno pripoveduje dalje, da si ne predstavlja, da bi delal karkoli drugega, da mu to delo pomeni vso življenje. Ko se vrne s potovanj domov, si ogleduje prispevke drugih fotografov, uči se in izpopolnjuje. Ni le navadna želja delati v svojem poklicu, to je strast. Strast, zaradi katere se vedno znova vrača na območja, ki se jih večina ljudi izogiba. Ga je kdaj strah? Strah pride, a kasneje, ko je nevarnost mimo, opisuje. V trenutku tveganja pa gre za adrenalin, za osredotočenje na delo, ob čemer nima časa razmišljati o nevarnosti. Razmišlja, da se mu nesreča lahko pripeti tudi doma. In pred dvema mesecema je imel prometno nesrečo na slovenski avtocesti. Vesel je, da mu ni bilo hujšega. Že prej zdelan polo je bil popolnoma razbit. »Potem se pa zamisliš, ne?«

Najlažje si je zatisniti oči in na vojna območja gledati kot na svet daleč, daleč stran.

Po končanem delu novinarji Gazo zapustijo, a domačini je ne morejo. Muči ga vprašanje, zakaj je novinar v tem smislu vreden več kot domačin. Vseeno pa se zaveda, da mora tudi kot fotograf zmeraj imeti v mislih, koliko sreče je že porabil, in ne gre desetkrat dnevno na isti kraj izzivati usode.

»Kaj pa sploh lahko jaz naredim?« je prenekateri odziv ljudi, ko jim pokaže svoje delo. Najlažje si je zatisniti oči in na vojna območja gledati kot na svet daleč, daleč stran, pravi Matic: »Res je, da ne streljamo, vendar je obračanje hrbta podobno. Izrael podpiramo tukaj prek podjetij, v katerih kupujemo – teh je ogromno. Ne moremo reči, da nismo čisto nič krivi. Ljudje v vojni si niso sami porušili hiš.«

 

Be the first to comment on "Človeške zgodbe kot nasprotje statistike"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*