Če se bomo predali sovraštvu, smo obsojeni na propad

Foto: Boštjan Lah

Erik Valenčič, novinar

Nina Korošec

Leta 2000 je takrat še maturant kot prvo študijsko željo napisal novinarstvo na FDV. Na drugo željo smer APJU, analizo politik in javno upravo, kjer je zaradi premalo točk, potrebnih za prvo željo, tudi pristal. V prvem letniku je zbral nekaj podobno mislečih in izdal publikacijo Cosa Vostra. V kritiziranju družbe so bili precej radikalni, niso pa hoteli sponzorjev, matična institucija jim tudi ni dala denarja za nadaljevanje, zato je bila to edina izdaja časopisa.

Leta 2002 je odkorakal s fakultete in začel iskati zgodbe. Kot vojni pričevalec se od leta 2003 vedno znova vrača na krizna žarišča, na Bližnji vzhod. V Gazi je živel z domačini in spisal knjigo o ubijanju palestinskega ljudstva z naslovom Obleganje Gaze. Bil je dolgoletni sodelavec Radia Študent in Mladine, za katero še občasno piše. Kot sodelavec slovenske nacionalne televizije je naredil odmevna dokumentarna filma Koalicija sovraštva in Fronte Kurdistana. Na RTV so se ga v lanski politični čistki znebili, kar je popisal v javni Basni o mišji strahovladi na RTV.  Prekarec je po svoji volji. Na Mladini so ga hoteli redno zaposliti, a 20 dni dopusta … včasih preživi na Bližnjem in Srednjem vzhodu tudi štiri mesece letno.

Konec leta 2015 je izšel njegov romaneskni prvenec Sence ne gorijo, ki se ga na prvo žogo da razumeti tudi kot priročnik ali kot razkritje metod teroriziranja levičarskih ekstremistov. Sedaj piše drugi del romana, hkrati pa obiskuje Sirijo, Irak in Turčijo, kjer snema dokumentarec o življenju tamkajšnjih kristjanov. Kmalu po tem pogovoru se je vrnil na Bližnji vzhod, zato ta intervju ni avtoriziran.

Kakšna je tvoja izkušnja s FDV?

Tragikomična, ker sem že v prvem semestru ugotovil, da sem anarhist – no, nimam več tovrstnih ideološko močnih prepričanj – ki študira analizo politik in javno upravo. Ta paradoks seveda ni mogel večno trajati in se je končal po letu in pol z mojim odhodom. Ni mi žal, da sem hodil na FDV, ampak od 11 profesorjev sem bil z devetimi v konstantnem konfliktu, ker sem jih upravičeno obtoževal, da delajo iz nas evropske birokrate, namesto posameznikov in posameznic, sposobnih razmišljanja s svojo glavo.

Veliko študentov novinarstva je izjemno ponosnih, da delajo v piarovstvu.

Če si študent novinarstva in si v PR, si predvsem v svojem lastnem paradoksu. Če si še dejansko ponosen na to, pomeni, da si preveč neumen, da bi se zavedal svojega lastnega paradoksa. PR pomeni javnosti govoriti tisto, kar ti naročnik, ki te plačuje, pove, da moraš reči. Če si novinar, moraš imeti neko osebno integriteto in skozi prizmo kritičnosti podajati zgodbe, za katere smatraš, da so relevantne. Tukaj je pomembno, kaj posameznik smatra za večjo vrednoto v svojem življenju. Če ti gre za prestiž, se opravičujem, potem je bolje, da si v PR. Imel boš več možnosti za dober zaslužek. Če bi jaz bil v PR, glede na to, da znam blebetati, zavajati, če bi hotel, bi v teh 15 letih, kolikor sem jih namenil novinarstvu, lahko zaslužil že veliko denarja. Sem pa novinar, krpam iz meseca v mesec, ampak to zadovoljstvo znotraj mene … presega vse. Presega vse.

V končni fazi pa tudi, recimo, če sem jaz novinar, ti pa piarovka, oba sva pa prekarca. Sva še vedno na istem. Zavedeti se moramo, da ta družba temelji na izkoriščanju nas vseh. To, da nekdo zasluži malo več kot drugi, potem ne pomeni veliko, če smo vsi oropani pravic in zanesljive prihodnosti.

V kolikšni meri se ti zdi poročanje z Bližnjega vzhoda pomembno za Slovenijo, za Evropo?

To je ena tistih zunanjepolitičnih stvari, ki bi jih mi morali najbolj razumeti. Obstaja namreč razlog, zakaj ta predel sveta imenujemo ‘bližnji’. Ker nam je zelo blizu in ker bodo stvari, ki se odvijajo tam, imele prej ko slej neke pomembne varnostne in družbene posledice na nas. Jih že imajo. To je tisto, kar se je veliko let ignoriralo v evropskem medijskem, političnem in družbenem prostoru. Sedaj nam je stvar eksplodirala v obraz v obliki porastov terorističnih napadov v sami Evropi s strani samooklicane Islamske države in seveda v obliki begunske krize.

Če si na kriznem žarišču in delaš zgodbo ljudi, naredi zgodbo o ljudeh, pa naj ljudje govorijo, ne pa ti – kdo pa si ti, da boš sebe dajal v ospredje?

Na Bližnji vzhod hodiš po zgodbe večinoma brez podpore, kaj šele napotkov katerega koli medija. Kaj točno te žene raziskovati Bližnji vzhod?

Na začetku svoje poti, ko sem leta 2003 prvič potoval v Bagdad, preden se je začela vojna proti Iraku, se je medijem zdelo zelo pomembno vprašanje orožja za množično uničevanje. V tistem mesecu in pol v Bagdadu sem hodil v bolnišnico, kjer sem gledal otroke, kako umirajo. To, kar me je še bolj prizadelo kot umiranje teh otrok, je to, da so umrli, kot da sploh nikoli ne bi obstajali. Tako sem se odločil, da se bom vedno znova vračal na Bližnji vzhod, da mi mainstream mediji ne bodo razlagali tega sveta, ker jim je očitno vseeno za ljudi.

V vseh letih potovanja na Bližnji vzhod sem se nagledal preveč smrti, vojn in tragičnih zgodb. Enostavno nobenih človeških občutkov nimam več. Mislim, da nisem sposoben več niti ljubiti niti sovražiti – otopel postaneš. Če me je na začetku gnala empatija, sta stvari, ki me sedaj ženeta, dve. Ena je ta, da brez tega ne morem več živeti. Druga pa, da razumem, da je naša družba na zelo kritični in hudi preizkušnji ob vsem porastu ekstremizmov, najbolj desnega. Ta porast se dogaja zaradi neznanja ljudi o kompleksnosti Bližnjega vzhoda; ne vedo, kdo so ti begunci, ki prihajajo k nam. Marsičesa ne razumejo in tako sam sebe vidim v tej funkciji, da tistim, ki so voljni poslušati, pomagam razumeti kompleksnost sveta v eri, v kateri živimo. Z enim samim sporočilom; da če se bomo predali sovraštvu, smo obsojeni na propad.

Se lahko to sovraštvo sploh kje konča? Najprej je večina nastrojena proti beguncem, potem proti homoseksualcem, lezbijkam, potem proti Romom … Skratka, po vsaki poti pridejo slej ko prej tudi do tebe.

Skrajna desnica vedno potrebuje nekoga. Poglej samo skrajno desnico pri nas – pod kar razumem SDS – če gledaš njihove govore in stališča, ki veljajo v tej stranki in jih primerjaš z nacisti v Nemčiji, vidiš, da gre za isti vzorec teorij zarot. Nacisti so govorili o Judih, ti govorijo o Murglah, o Fužinah itd. Prepričan sem, da so ljudje, ki so najbolj veseli za prihod beguncev v našo državo, pripadniki SDS. Ker je to dobra priložnost, da proti beguncem skujejo novo teorijo zarote – da bo dvesto tisoč beguncev prišlo v Slovenijo in da si ti veleizdajalci prizadevajo uničiti slovenski narod. To govori Janša in njemu podobni, kar pa je zelo podobno tistemu, kar so nacisti govorili o Judih in o svojih t. i. veleizdajalcih. O ljudeh, ki so bili eminentni filozofi, umetniki, ki so takrat bežali iz Nemčije, da so sploh preživeli. Prehajamo do te točke, ko se moramo odreči sovraštvu, ko moramo povedati tem evropskim črnosrajčnikom, da se pravzaprav ne razlikujejo bistveno niti od črno oblečenih islamistov, ki pobijajo ljudi po Bližnjem vzhodu in širijo iste teorije zarote.

Lani 9. maja smo v Evropi praznovali 70. obletnico zmage nad fašizmom – kakšno zmago? Neverjetno je, kako se obujajo nacifašistične ideje, ki jih seveda preobrazijo za potrebe današnjega časa. Nimamo več Judov in t. i. veleizdajalcev, sedaj so na tapeti priseljenci, Murgle, akademiki, novinarji itn. Isti vzorec, ista ideologija, samo druge tarče. Se bomo antifašisti opravičevali, ker smo antifašisti? Nikoli. Jaz sem antifašist in bom, dokler bodo obstajali fašisti.

Saj to, da si antifašist, ni ne kompliment ne psovka. Moralo bi biti temelj človeškega bitja.

Žal več ni. Spomenka Hribar je v prvi polovici 90. let pisala o političnem slogu Janeza Janše, kako skozi teorije zarote širi paranojo, manipulira in na ta način obračunava s političnimi nasprotniki. Takrat je njo mlad Janša kontaktiral in ji rekel: »Veš, Spomenka, jaz mislim, da je treba ves družbeni pol v Sloveniji obrniti v desno.« Mnogo let je preteklo od takrat in obrniti družbo v desno je dolgoročen projekt. A slovenski narod se še spominja kolaboratorjev nacifašističnega režima, domobrancev, ki so nekoč naše sonarodnjake na vlakih smrti prevažali v koncentracijska taborišča. To so bili dobri fantje ali kaj? Ne moreš prodati Slovencem tega, da je bil antifašizem slab, ker Slovenci smo v osnovi še vedno antifašističen narod. Imamo pa mlajše generacije, razočarane, obupane, zafrustrirane. Ne vedo, kdo je kriv za njihovo bedo. Tisti, ki so toliko mladi, da še niso izkoriščani, še bodo. Ko stopijo na trg delovne sile kot človeški resursi – že samo to ponižanje je dovolj. Njih je potem najlažje prepričati v skrajno desne zadeve.

Koga poskušaš kot novinar nagovarjati? Mlade, ki pred sabo le stežka vidimo prihodnost?

V zadnjem letu in pol opažam, da prihaja vedno več ljudi na tovrstna predavanja o Bližnjem vzhodu, tudi od drugih kolegov, kot je recimo Boštjan Videmšek. V vedno večjem številu prihajajo mladi ljudje, moja generacija – jaz sem star 36 let – in mlajši, ki iščejo odgovore na vprašanja, za katera vedo, da jim mediji in politika nanje odgovorili ne bodo.

Že moja generacija nima neke prihodnosti, vse nadaljnje generacije še manj. Moramo pa biti preciznejši in reči, ne da nimamo prihodnosti, pač pa da več ne moremo na podlagi tega, da študiramo, vlagamo trud v nekaj, pričakovati, da bomo dobili v zameno socialno varnost. Že sedaj smo generacija za generacijo degradirani na raven t. i. človeških resursov. Prekariat. Kar pomeni, da nam … poskuša sistem sporočiti, da moramo biti zadovoljni s tem, da nekako preživimo. Namesto da bi dejansko živeli življenje v polnem pomenu. A bojim se, da je tudi to slepa ulica. Že marsikdo iz moje generacije se zaveda, da ne more računati na pokojnino.

Ob tempu, ki ljudi do 50. leta tako zelo izčrpa … je verjetno skrb glede pokojnin skoraj odveč.

Ampak ni normalno. V tem medijskem prostoru opažam, da že zaposlujejo novinarje prek agencij za zaposlovanje. Te agencije bi morale biti zmeraj pod nadzorom medijev, že zaradi praks dela in degradacije delavskih pravic. Postajamo ujetniki – ne jaz osebno – številni ljudje okrog mene pa. Predvsem mlade novinarke in novinarji. Odrekajo nam možnost kritiziranja zelo pomembnega segmenta družbe, kar se potem širi tudi na druga področja. Težko je biti družbenokritičen novinar, če si odvisen od svojega delodajalca, ki je povezan z drugimi delodajalci, ki lahko prek tvojega dosežejo, da te kadarkoli odpustijo. Če si prekarni novinar, se konkretno na RTV ne smeš zameriti neki politični opciji, ker imaš seveda pogodbo od tri do šest mesecev. Ki ti je potem morebiti ne bodo podaljšali. Tako imaš hendikepirane novinarje brez kritičnih vprašanj, zato je tudi javnost hendikepirana, ker ostane brez kritičnih odgovorov. Tako je lažje dovzetna za raznorazne ideološke predatorje, ki širijo sovraštvo in paranojo. Vse v imenu oblasti seveda. Kriza v družbi se poglablja.

Islamska država ve,  da več kot bo medijske histerije v zahodnem svetu, več političnih točk bo imela skrajna desnica, posledično bo večji pritisk na Muslimane, ki živijo v Evropi, in bolj kot bodo ti zafrustrirani, več bo rekrutov za Isis.

Televizijo si pospravil v omaro. Gledalci pa smo imeli zadnje čase v televizijskih poročilih veliko priložnosti spremljati ščuvanja proti beguncem (in drugim skupinam). Novinarji so velikokrat preprosto predali besedo – brez komentarja, ne da bi zavzeli stališče do sovražnega govora.

V vsakem primeru tako novinarji pomagajo pri širjenju tega sovražnega govora. Mislim, da bi se morali mediji naučiti ignorirati Janšo in še marsikoga.

Zakaj je, če nekdo v 140 znakih nekaj napiše, to kar naenkrat vredno objave? Za politiki bi morala stati dejanja. Ne zna razložiti, od kje je dobil 20.000 evrov, ne zna razložiti, kako je v zadnjih desetih letih porabil pol milijona evrov več, kot bi jih lahko sploh legalno zaslužil. Nihče se s tem ne ukvarja, se pa ukvarjajo z njegovim tvitom, ki je sam po sebi sovražni govor. Fašisti si ne morejo pomagati, fašisti so fašisti. Rasisti so rasisti. Zakaj boš z začudenjem vedno znova zgrožen nad njihovim diskurzom? Takšen pač je.

Ne bi se smeli spraševati o vsebini teh tvitov, ki prihajajo iz vrst SDS, temveč o tem, kaj jih je sprožilo. Ko sem objavil Koalicijo sovraštva, ki je razkrila tudi povezave SDS z neonacisti, so me doleteli raznorazni tviti, kako sem potencialni ekstremist, terorist itn. Takrat so se mediji ukvarjali z oznako, ki jo je Janša zapisal na Twitterju. Ko je Eugenija Carl poročala o ‘pretty much’ isti stvari, jo je označil za ‘odsluženo prostitutko’. Ko je Jelena Aščić v Utripu nedavno izrekla, da Janša snuje svojo vojsko – tu gre za avtorski komentar, ciljala je pa na to, da v Sloveniji že potekajo neka urjenja skrajnih desničarjev – je bila na Twitterju označena za ‘lažnivo kuzlo’. Gre za preusmerjanje pozornosti od besed vseh, ki opozarjamo na povezave med skrajnodesničarskimi, neonacističnimi gibanji in stranko SDS. Odvračanje pozornosti Janši vedno znova uspeva. Zanima me, kako mu vsi, ki trdijo, da je Janša lunatik in nevreden intelekta, potem podležejo. Vedno znova.

Tudi potrebe po računu na Twitterju in Facebooku nimaš. Vedno več pa poslušamo, da je velik del prihodnosti na spletu, tudi na družabnih omrežjih. Zakaj nisi dejaven še tam?

S tem se strinjam, mislim da so družabna omrežja zelo uporabna orodja. Škoda je le, da jih ljudje uporabljajo za popolnoma napačne stvari. Jaz konkretno nimam Facebooka in Twitterja, ker ju ne potrebujem za opravljanje svojega dela. Ocenjujem, da bi mi ta socialna omrežja služila samo kot distrakcija mojemu delu. Nimam nobene želje po tem, da bi vsakogar vsak dan obveščal o tem, kaj počnem. Meni je važno, da se posvetim določenim projektom in potem zaključene posredujem javnosti. Jezi me, ko vidim, da se ta družabna omrežja uporabljajo za napihovanje imidžev ljudi, ki življenj pravzaprav nimajo. Mi prenašamo svoja življenja v virtualni svet, medtem ko so naša življenja v tem stvarnem svetu oropana vedno več pravic, vedno več stabilnosti in prihodnosti. Ob tem se pa ljudje ukvarjajo s Facebookom – na to jaz ne pristanem!

Sicer imam rad zelo osebno komunikacijo. Če hočem ljudem dati nekaj konkretnega, potem se moram nekemu delu konkretno posvetiti. Že 13 let hodim po Bližnjem vzhodu in stavim, da imam od tam manj kot 13 slik, na katerih sem jaz. Ne kažem se v dokumentarnih filmih, zelo malo osebnega dovtipa dajem v zgodbe, razen če je res nujno.

Fašisti si ne morejo pomagati, fašisti so fašisti. Rasisti so rasisti. Zakaj boš z začudenjem vedno znova zgrožen nad njihovim diskurzom?

Kot novinar torej ne čutiš poslanstva delati zvezde iz sebe?

Saj to, na živce mi gre ta VICE, izjemno na živce. Hitro bi me obtožili arogance in nadutosti, češ, kdo si pa ti, Erik Valenčič, da boš pa ti kritiziral VICE. Vsakdo, ki pazljivo spremlja VICE News ali VICE dokumentarce, vidi, da je obravnavana tematika v vseh prispevkih v ozadju. Vedno je v ospredju človek, ki dela to tematiko, vedno je novinar pred kamero. Kaj si on misli o dani situaciji, ko je nekje in zaslediš stavke, kot so: »Ojoj, moj oče bi me ubil, če bi vedel, da sem zdaj tukaj.« Koga briga to! Če si na kriznem žarišču in delaš zgodbo ljudi, naredi zgodbo o ljudeh, pa naj ljudje govorijo, ne pa ti – kdo pa si ti, da boš sebe dajal v ospredje?

Ker ljudje hočejo dramo iz prve roke?

V naši družbi je zaradi resničnostnih šovov in podobnega vse nekako personificirano. Zmeraj iščemo neke heroje. Hollywood nam zadnjih nekaj let servira superheroje. Mediji so to zadevo tudi že zdavnaj pogruntali. CNN ni nikoli poročal z Bližnjega vzhoda, temveč je to bil Nick Robertson, človek, ki je bil zmeraj tam. Medijske hiše namesto podajanja zgodb prodajajo svoje ljudi. To je zelo, zelo narobe. Smo na terenu zaradi ljudi in novic – zaradi služenja javnosti ali zaradi sebe?

V konfliktu z nacionalno televizijo sem bil že zelo zgodaj, ko sem šel leta 2012 v Sirijo, ko so nadrejeni, uredniki vztrajali, da moram poskrbeti, da dam sebe čim večkrat pred kamero. Ko sem se vrnil, sem se dal dvakrat pred kamero, ker je bil to res ukaz. V Frontah Kurdistana se me vidi samo za hip, kako sebi v ogledalu kažem dvignjen palec, ker sem ravnokar zbežal pred ostrostrelcem. To sem posnel za svoj oseben spomin, ampak so vztrajali, da gre to notri. Prav, a to ne spremeni mojega mnenja, da so zgodbe s katerega koli kriznega žarišča zgodbe o ljudeh na teh kriznih žariščih in da so to zgodbe za ljudi tukaj, za našo javnost, na noben način pa zgodbe o nas.

Kje je pa pri tovrstnem personificiranem načinu poročanja sploh prostor za kontekst?

Žalostno je, ko vidiš, kako je Islamska država v tej propagandni vojni proti zahodu premagala evropske mainstream medije. Islamska država zelo dobro ve, kakšen učinek bo imelo, ko ujamejo nekega evropskega novinarja na Bližnjem vzhodu. Ta tujec, ta novinar je potem mrtev v roku par ur. Ampak oni bodo podaljševali agonijo dva tedna, zato da bodo ostali na naslovnicah časopisov. Islamska država ve, da mediji na zahodu zganjajo ogromno histerije, ko je eden ‘naših’ vpleten v to sceno. Vedo, da več kot bo medijske histerije v zahodnem svetu, več političnih točk bo imela skrajna desnica, posledično bo večji pritisk na Muslimane, ki živijo v Evropi, in bolj kot bodo ti zafrustrirani, več bo rekrutov za Isis. Islamska država potrebuje evropsko skrajno desnico, da zmaguje. Kar govorijo Janša, Gorenak, Grims, Geert Wilders, Orban in Le Penova, je voda na mlin Islamski državi. To sta ta dva zla, ki hranita drug drugega. Skrajna desnica v Evropi ima kratkoročne plane – priti na oblast, morebiti razkopati Evropsko unijo. Islamska država, ki ne obstaja od včeraj, ampak jo tvorijo različne islamistične skupine, aktivne že od leta 2003, ima dolgoročne načrte. Zakaj se teroristični napadi dogajajo v tistih evropskih državah, kjer je največ getoiziranih muslimanskih skupnosti? Zakaj ni napadov na Poljskem, v Litvi? Tam ni potencialnih rekrutov za Isis. V Franciji, Belgiji, Nemčiji – to bomo še videli, v Veliki Britaniji jih je ogromno.

Mediji enostavno ne razumejo te propagandne vojne. Pa bi jo morali razumeti. Ko je lani Islamska država ugrabila hrvaškega poslovneža v Egiptu, so dali na neko spletno stran njegovo fotografijo in uro – ura je odštevala: »48 ur imate časa, da ga rešite.« Jaz sem potem na RTV rekel, glejte, dajete mi, da naredim prispevek o tem Hrvatu. Pustite, da naredim prispevek o tem, kako Islamska država izrablja takšne stvari v tej medijski vojni proti nam, kaj poskušajo s tisto uro, ki odšteva, doseči. Naj jaz to razložim, ker poznam te zadeve. Pa so me zavrnili: »Ne, naredi prispevek, kako ura odšteva.«

In kaj, si naredil prispevek, kako ura odšteva?

Ne, nisem. Naredil sem prispevek, kot sem rekel, da ga bom. Ampak niso hoteli več tovrstnih prispevkov. Prispevek pa je govoril ravno o tem, da temu hrvaškemu državljanu ni več pomoči in da se moramo osredotočiti na to, kaj je v ozadju te ure, kako želi Islamska država izkoristiti medijski prostor za dosego svojih ciljev. In potem ti uredniki rečejo, da mislijo, da to ne gre tako. To so mi rekli nadrejeni na RTV-ju, od katerih nihče nikoli niti približno ni bil na Bližnjem vzhodu in se jim niti ne sanja. Svoje kariere so gradili prek računalniških ekranov. Tudi prav, ne odrekam jim legitimnosti, naj delajo, kar delajo, samo – nikoli jih nisem smatral za sebi nadrejene.

Po mnenju Bruslja Siriza pooseblja levičarski ekstremizem. Koliko ljudi je Siriza ubila? Nikogar. Na stotine ljudi pa je naredilo samomor med degradacijo Grčije, pa nihče tega ne bo označil za kapitalistični ekstremizem, uperjen proti ljudem.

Tvoja knjiga Sence ne gorijo je scenarij zaostrovanja naše družbe v bodočnosti v obliki delovanja urbane gverile; mladih ljudi, ki zaničujejo to družbo, v kateri nimajo perspektive. Porast levičarskega ekstremizma je eden izmed možnih scenarijev radikalizacije naše družbe; radikalizacije, ki je neizogibna, kot praviš. Kakšni so še drugi? Kje je tukaj vzpon desnice?

Vzpon desnice je že naša stvarnost. Vzporedno z vzponom desničarskega ekstremizma bo prišlo do vzpona levičarskega. Stvari odgovarjajo druga na drugo. Nikoli v zgodovini ni obstajal samo en ideološki ekstremizem. Vzrok porasta ekstremizmov je predvsem socialna neenakost v družbi. Že moderna zgodovina nas uči, da ekstremne družbene okoliščine privedejo do ekstremnih družbenih anomalij. Ena od teh je terorizem. Na Bližnjem vzhodu sem videl cele države umirati in izginjati. V teh državah sem videl tudi porast ekstremizmov, verskih v glavnem, ki se potem odražajo v najokrutnejših dejanjih, v terorizmu in genocidih. Zmeraj sem napadal hinavščino tistih, ki govorijo, da obsojajo terorizem. Nič ni lažjega, kot vsakič, ko se zgodi teroristični napad, obsojati terorizem. To govori človek, ki so mu v samomorilskem terorističnem napadu ubili ogromno prijateljev v Turčiji. Vem, kaj je ta bolečina, ker jo nosim s sabo. Vendar – mi moramo razumeti terorizem. Nihče se ne rodi kot terorist. To postaneš skozi družbene okoliščine. Tako moramo razumeti tudi vzpon desničarskega in levičarskega ekstremizma.

Pa vendar levi ekstremizem terorizira lastnino, ne ljudi. Desni ekstremisti pa so nagnjeni k izvajanju genocidov. Zakaj ju sploh primerjati? Kaj v naši družbi sploh je levi ekstremizem?

Desni ekstremizem v Evropi predvideva večvrednost ene rase nad drugimi, odobrava holokavst. Če pa govorimo o strankah, kot so Siriza, Podemos, Die Linke, Združena levica – to ni levičarski ekstremizem, to je levica! Pa vemo, zakaj se je to uveljavilo kot levičarski ekstremizem? Desničarji bodo seveda označili omenjene stranke za ekstremiste, jim pripisali, da hočejo rušiti cerkve, privatno lastnino – tukaj gre za širjenje strahu in paranoje. Potem imamo pa politični pol, ki se izdaja za levičarskega, kot pri nas SMS in Socialni demokrati – to niso levičarji. To je neoliberalna desnica. A njim odgovarja določene segmente politike, tiste, ki so v resnici predstavniki levice, označiti za skrajneže. Da ohranijo primat nad levico in to je tih konsenz med iskrenimi desničarji in neiskrenimi desničarji, uperjen proti dejanskim levičarjem.

Ko govorim o levičarskem ekstremizmu, govorim o skupinah mladih, ki se bodo organizirali v urbano gverilo, kot so se v Evropi že v 60. in 70. letih. V Grčiji se nekaj podobnega že dogaja, Španija in Nemčija sta tik pred tem. In te gverilske skupine bodo seveda delovale popolnoma neodvisno od Sirize, ki je razočarala celotno evropsko pravo levico. Neodvisno od Združene levice, ki še bo razočarala. Prihajamo do obdobja, ki ga bo zaznamoval bolj ali manj kaos.

Kaos pa se lahko razreši kako – z nemiri, vsesplošnim nasiljem, vojno?

Ne želim si nasilnih revolucij, a politika izčrpavanja, ki jo vodi neoliberalni kapitalistični sistem proti nam, mladim generacijam, pri tem pa se poslužuje ustrahovanja, širjenja sovraštva, odrekanja socialne varnosti, državljanskih svoboščin in človekovih pravic v imenu neke iluzorne varnosti, da bi v sistemu, kjer je važno preživetje iz meseca v mesec, nad nami lažje uveljavili represijo, se ne bo izšla. Raje kot to počasno puščanje krvi vidim, da če že mora priti do nasilja, da pride do tega čim prej. V tem nasilju sem absolutno pripravljen sodelovati, dokler je uperjeno proti ljudem, ki nas zatirajo. Po mnenju Bruslja Siriza v Grčiji pooseblja levičarski ekstremizem. Koliko ljudi je Siriza ubila? Nikogar. Koliko ljudi pa je naredilo samomor med degradacijo Grčije, kjer tretjina prebivalstva živi pod pragom revščine? Na ducate in stotine ljudi enostavno ni videlo več drugega izhoda. To se dogaja že tudi pri nas. Ampak nihče tega ne bo označil za kapitalistični ekstremizem, uperjen proti ljudem. Mislim, da je bolje to prekiniti z neko revolucijo proti nacifašistom, proti kapitalistom, kot pa na koncu biti anemičen, brez krvi, brez volje in energije do upora.

Sistem nam poskuša sporočiti, da moramo biti zadovoljni s tem, da nekako preživimo. Namesto da bi dejansko živeli življenje v polnem pomenu.

Be the first to comment on "Če se bomo predali sovraštvu, smo obsojeni na propad"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*