Vzgoja za medije

Foto: Pexels

Ilustracija: Nuša Jurjevič

Kolumna

Sanja Gornjec

»Ne bodi, no, eden onih kretenov, ki z žugajočim prstom prodajajo lekcije, ki se jih v varnem zavetju domačih sten sila bliskovito pozabi.« To je najbrž eno boljših življenjskih priporočil, ki se jih slehernik lahko drži. Svet bi bil strašansko fin, če pritlehna človeška duša ne bi bila nagnjena k enostavnim in vsevednim načinom premagovanja življenjskih izzivov. Ne bom se niti poskušala pretvarjati, da tega danes ne bom počela, niti ne bom vsega skupaj zavijala v šumeč celofan. Raje kar takoj povem, da bom v nadaljevanju dvignila virtualni kazalec, malo kazala s prstom in žugajoče opletala z moralnimi poduki. Da ne boste rekli, da niste bili opozorjeni. Tako. Lahko začnemo.

V zadnjih tednih je bilo še bolj kot običajno očitno, da smo medijski potrošniki kljub opevanim spremembam bralnih navad še vedno eni veliki krompirji s kavča (couch potato). Večini niti ne pade na pamet, da prvi prebrani odstavek ni nujno resničen in da bi včasih bilo smiselno preveriti stanje pri drugem ponudniku vsebin. Še nikoli nismo vedeli manj kot v dobi, tako nasičenimi z informacijami. Poplava novic pa ne pomeni nujno raznovrstnosti. Ali kakovosti. Ali, bognedaj, poglobljenosti. Poleg tega smo leni bralci. Zaupamo samo našim informacijskim kanalom, našim postajam, našim programom, našim novinarjem, hkrati pa smo s prvim zaračunanim dostopom pripravljeni robantiti na uredniške in lastniške odločitve, nato pa naše klike brez premisleka ponuditi naslednji zastonjkarski novičarski strani.

Predlagam, da pri naslednjih spremembah učnega načrta na osnovnošolske urnike uvedemo predmet, ki bi mlade ume in posledično njih starše vsaj uvodno popeljal v svet kritičnega branja raznovrstnih medijskih tekstov.

Pa bi mogoče bilo fino, da bi se kdaj na naši Facebook časovnici mimo pripeljala objava, ki bi nas z očem prijazno animacijo opomnila, da nobena zastonj novica v resnici ni zastonj. Če bi se bralci vsaj malo zavedali ogromne oglaševalske mašinerije, medijske zakonodaje, gospodarskih in političnih interesov ter – pazite to – možnosti različnih pogledov, bi lahko vsaj malo omilili to neznansko histerijo, strah in paniko, ki za prvim vogalom čaka, da nas pogoltne in ukrade tako krasno ‘naše’ življenje. Saj veste: cepiva, pedri, begunci, strupeni letalski izpušni plini.

Ne bom odkrila tople vode, mnogo tipkovnic se je že obrabilo na podobnih temah. Da pa ne bom tako brez koristi opletala tjavendan, predlagam, da pri naslednjih spremembah učnega načrta – glede na dosedanje izkušnje predvidevam, da bo to, še preden se Zemlja iz vseh strani nastavi Soncu – na osnovnošolske urnike uvedemo predmet, ki bi mlade ume in posledično njih starše vsaj uvodno popeljal v svet kritičnega branja raznovrstnih medijskih tekstov. Ne v obliki izbirnega predmeta, ki ga nato zaradi prenizkega zanimanja šole ne bi izvajale. To bi bile take zaresne, obvezne ure, med katerimi bi mlade poglede poskušali dvigniti iznad svetlečih pametnih telefonov, ki so na njihovih mrežnicah že pustile trajno svetlobno sled. Poimenovali bi ga lahko, recimo, vzgoja za medije. No, pardon, vzgojni vidik šol poskušamo zanemariti že nekaj časa, začenši s preimenovanje glasbene in likovne vzgoje v glasbeno in likovno umetnost. Po tej analogiji bi našemu novemu predmetu lahko rekli … medijska umetnost? Umetnost za medije?

Vsekakor je na mestu tudi vprašanje, kdo bi pred najmodernejšimi interaktivnimi tablami upal nastopiti v vlogi medijskega tolmača. Težko verjamem, da bi se z dodatnimi obremenitvami lahko spopadale učiteljice, ki že desetletje čakajo na skorajšnjo upokojitev, ki se jim z vsako spremembo zakona izmuzne še za nekaj mesecev. Trg nezaposlene delovne sile pa je vsako leto bogatejši za nekaj diplomantov novinarstva in komunikologije, ki imajo že po približno štirih semestrih zadosti znanja o kritičnem branju medijev. Med njimi se skoraj zagotovo najde tudi kakšna duša, ki pred mulci ne bi kriče zbežala in ki jo iz nekih neznanih altruističnih vzgibov veseli prenašanje znanja.

Naivno bi bilo pričakovati, da bi kdo v moji instant domislici prepoznal primerno in za družbo perspektivno idejo. Veliko lažje je napol oblikovane osebe ukalupiti v sistem ali pa preprosto pustiti, da se prav nemarno kot depresivne spužve razlezejo po najbližji horizontalni površini. Žametnim glasovom iz bleščečih pravokotnikov pustiti, da božajo lačna potrošniška ušesa in jih vabijo v skušnjavo širjenja nadvse sumljivih domislic, preden bi krompir s kavča sploh lahko premislil o slišanem. Kaj šele, da bi obrnil stran, preklopil na drug kanal ali preprosto prisluhnil razumu.

Be the first to comment on "Vzgoja za medije"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*