V Londonu vse živi eno z drugim

Foto: osebni arhiv Alenke Oblak

Slovenka, ki živi in dela točno med Kitajsko in New Yorkom

Martina Murko Gajšek

Alenka Oblak že več kot desetletje živi in dela v Londonu. Po končanem študiju na Naravoslovnotehniški fakulteti je kot ‘au pair’ odšla v britansko prestolnico, da bi izpopolnila svojo angleščino. Nato se je vrnila v Slovenijo in leto dni delala v tiskarni časopisa Delo. Kmalu je priložnosti začela iskati v tujini. Po treh tednih je po uspešno opravljenem razgovoru dobila službo. Zdaj dela v založniškem podjetju Phaidon Press, kjer skrbijo za izdajo knjig o fotografiji, arhitekturi in sodobni umetnosti.

Zakaj ste se odločili za iskanje službe prav v Londonu?

Slovenija se mi je takrat zdela tako majhen prostor. Zdelo se mi je tudi, da imam s svojo izobrazbo zelo majhne možnosti dobiti službo, ki me bo zanimala in bo imela vizijo. Delovo tiskarno sta takrat vodila gospod in gospa Hrast, ki sta imela svojo politiko vodenja, v kateri se preprosto nisem videla. Ni se mi zdelo, da bi se lahko izrazila v njuni viziji. In plače so bile mizerne. London pa je takrat imel svoj hip. Ravno se je odprl za Evropsko unijo in zelo hitro si dobil službo. Življenje je sicer veliko dražje, a so tudi plače višje. Pa bila sem dvanajst, trinajst let mlajša. Pritegnile so me priložnosti, zabava, mednarodnost in vznemirljivosti, ki jih London ponuja.

Kaj vas je ob prihodu najbolj presenetilo?

Arhitektura. Ko sem prvič šla v London, sem v mesto vstopila preko Vzhodnega Londona, ki je bil takrat veliko bolj reven in razrut kot danes. Najbolj me je presenetilo, da so bile fasade neobdelane in okna zanemarjena. Ko sem najela prvo sobo, sem opazila, da so te stare viktorijanske hiše zelo slabo narejene. Povsod je prepih, ogromno hiš še vedno nima centralne kurjave. Po drugi strani pa me je presenetilo, kako bogat in mednaroden je London ter koliko je priložnosti, da dobiš službo in razviješ kariero, če si mlad in ambiciozen. Pri tem pa tekmuješ z ljudmi s celega sveta. Od Avstralcev, Nizozemcev, Američanov, Latinov, Vzhodnih Evropejcev … Presenetila me je tudi razslojenost družbe in ozaveščenost ljudi o tem, kaj je delavski, kaj srednji, kaj srednji zgornji razred in kaj je elita. In da se ljudje obnašajo v skladu s pravili, ki veljajo znotraj teh razredov.

Kaj je primer teh pravil znotraj razredov?

Recimo že sam jezik in naglas. Vsak razred ima svoj naglas in uporablja določene besede. Na primer pri nas stranišču vsi rečemo WC. Angleži iz delavskega ali spodnjega srednjega razreda rečejo ‘toilet’, srednji in srednji zgornji razred, pa rečejo ‘loo’ ali ‘lavatory’.

Najbolj mi je všeč tolerantnost. Moti pa me, da so izjemni diplomati. Včasih rabiš en teden, da dojameš, da ti je nekdo rekel ne.

Kako ste po selitvi zgradili svoje življenje v Londonu?

Že iz Slovenije sem začela pošiljati življenjepise in se prijavljati na oglase. Iskala sem službo v firmah, povezanih s tiskom in založništvom. V roku treh tednov sem dobila vabilo na razgovor od ene največjih založniških hiš, ki se je takrat imenovala Brandon house. Službo sem dobila in ugotovila, da me založništvo zanima in da se ujamem s kolektivom.

Ostali ste v založništvu, ne pa tudi v podjetju, kajne?

Da, še vedno delam v založništvu. Phaidon Press je moja tretja firma. Spremljam izdelavo knjige. V postopek vstopim, ko pride do oblikovanja. Ampak nisem oblikovalec. Imamo tri kreativne oddelke: uredniškega, oblikovalskega in produkcijo. Jaz delam v produkciji in tesno sodelujem z drugima oddelkoma. Ko pridejo prve slike v pisarno, začnem delati na slikah, potem na tekstu, raziskavi materialov, cenah in papirju. Knjigo naredimo na primer v Hong Kongu, kar obsega produkcijo, torej tisk notranjosti, platnic in ščitnih ovitkov. Potem knjige zvežemo in jih v hongkoškem pristanišču naložimo na ladje, ki jih dostavijo v naša skladišča po Veliki Britaniji, Evropi, ZDA in Avstraliji. Distribucija pa poteka znotraj več držav in omogoči, da so knjige dostavljene v trgovine, za publiciteto in marketing.

V osemmilijonskem mestu je konkurenca na trgu dela verjetno kar huda.

V Londonu za službo tekmuješ z ljudmi z vsega sveta. Če si moški, je to dodatna prednost. Tudi tu je družba zelo segregirana. Življenjepis moškega bo prišel veliko dlje in tudi njegova plača bo višja. Obstaja celo raziskava, kjer so v neko podjetje poslali popolnoma enaka življenjepisa. Prvi je bil podpisan z ženskim, drugi pa z moškim imenom. Slednji je prejel veliko višjo oceno kot ženski.

Razmišljate kdaj o vrnitvi v Slovenijo?

Bi se vrnila, če bi bili pogoji za delo boljši. Če bi se mi ponudila priložnost v skladu z mojimi pričakovanji, bi jo sprejela.

V Londonu za službo tekmuješ z ljudmi z vsega sveta. Tudi tu je družba zelo segregirana. Življenjepis moškega bo prišel veliko dlje in tudi njegova plača bo višja.

Za London pravijo, da v njem ne najdeš pravih Angležev. Kakšen je odnos Londončanov do tujcev? Ste se kdaj počutili nedobrodošli?

Ne, v Sloveniji sem bila veliko večkrat snobirana kot v Londonu. Sicer pa, London je London, London ni Velika Britanija. Je ogromno, mednarodno, zelo tolerantno mesto. Ponuja ogromno v smislu kulture, predstav, prireditev, koncertov, kulinarike – tu so restavracije s kuhinjami z vsega sveta. Ker je toliko tujcev, je veliko lažje navezati stike z novimi ljudmi. Tujci se spentljamo skupaj, ker vsi vemo, kako je živeti v mestu, kot je London. Delimo si dobre in slabe stvari.

Kako bi opisali London?

London je zame glavno mesto Evrope. Je najbolj dinamično in kreativno mesto. Čeprav je bilo tu včasih več priložnosti, jih je še danes ogromno. Sem se je iz New Yorka preselil finančni center sveta. Pa čisto na sredini je. V Londonu si točno med azijskim in ameriškim časom. Pri mojem delu se to zelo pozna, ker delam v vseh treh časovnih conah. Tako da ko Kitajci zaključujejo, pridem v službo in ko jaz zaključujem, se zbudijo Newyorčani.

Kateri kotiček mesta vam je najljubši?

Hyde park. Ker je ogromen in se v njem lahko popolnoma izgubiš. Tudi zaradi načina vzdrževanja parka. Del je na primer popolnoma zaraščen, del pa je super vzdrževan s cvetličnimi gredami in fontanami.

Foto: Sanja Gornjec

Kaj vam je pri Britancih najbolj všeč? Vas mogoče kaj moti?

Najbolj mi je všeč tolerantnost. Moti pa me, da so izjemni diplomati. Včasih rabiš en teden, da dojameš, da ti je nekdo rekel ne.

Kako se življenje v strogem, turističnem centru Londona razlikuje od iz centra bolj odmaknjenega?

Center je zelo urejen. Odkar živim tu, se je zelo spremenil na bolje. Se pa pozna, da je London ogromen. Že če se prestaviš iz prve cone – torej iz centra – v drugo, ki je že malo bolj odmaknjena, najdeš ogromno žepkov. Tam so nekatere soseske krasno urejene, druge nekoliko manj. Posebnost Londona je, da imaš na eni ulici socialna, na drugi pa top premožna stanovanja. Vse živi eno z drugim.

Kar me najbolj šokira, ko grem kam ven iz Londona, je, kako so ljudje videti nezdravo – veliko jih ima recimo prekomerno telesno težo.

Pa ljudi bližina takšnih razlik ne moti?

Zagotovo je problem v smislu, da se zavedajo razlik, ki se samo večajo. Ni pa nasilja in izgredov.

Predstavljam si, da so stanovanja v Londonu dražja kot drugod po državi.

Stanovanja v Londonu so tako draga, da si jih večina ljudi preprosto ne more privoščiti. S povprečno plačo je nemogoče odplačati stanovanje. Vlada pod Tonyjem Blairom je vpeljala nekakšne sklade, ki omogočajo nakup stanovanja po deležih. Torej na način, da lahko kupiš 25 %, 50 %, 60 %, 80 %, ne nujno 100 % stanovanja. Za tisti del, ki ga ne moreš kupiti, plačuješ najemnino. Da pa lahko kupiš del stanovanja, moraš izpolnjevati določene pogoje. Imeti moraš na primer določeno višino plače, da sploh dobiš posojilo.

Kakšno pa je življenje izven Londona?

Čeprav so plače nižje, je tam življenje lažje, saj so tudi stroški nižji. Izven Londona vlada popolnoma drugačna mentaliteta, drugo ozračje. Kar me najbolj šokira, ko grem kam ven iz Londona, je, kako so ljudje videti nezdravo – veliko jih ima recimo prekomerno telesno težo.

Nedavni teroristični napad v Parizu. Kako so Britanci reagirali po 13. novembru?

Britanci so Francozom ponudili veliko podpore. Dan ali dva po napadih je bila na Wembleyju prijateljska tekma med angleško in francosko ekipo. Stadion so okrasili v barvah francoske zastave, vse je bilo v znamenju Pariza. Žrtvam so se številni poklonili z minuto tišine. V službah, pa tudi ljudje na cesti, so se ob enajstih za trenutek ustavili. Ogromno spoštovanja je bilo prisotnega, ker so Britanci že imeli podobne izkušnje. Na ulicah, na podzemni in na drugih javnih prostorih je bilo opaziti več policije.

Kakšno pa je vzdušje po decembrskem ‘terorističnem incidentu’ na postaji londonske podzemne železnice?

Vzdušje ni bistveno drugačno. Je pa na podzemni in pred vhodi vanjo veliko več policistov. Ta teden je podzemna železnica celo dosegla rekord, saj je v vsej zgodovini svojega obstoja presegla štiri milijone potnikov. Torej je morda vzdušje celo nasprotno od pričakovanega. Britanci živijo s tem. Imeli so Iro, pa napad na podzemni in avtobusu že sedmega julija. Zelo so ozaveščeni glede teh stvari.

Foto: Sanja Gornjec

Ena prvih asociacij na Veliko Britanijo je kraljeva družina. Kakšen pomen še ima?

Načeloma ne spremljam dogajanja s kraljevo družino, razen če slučajno naletim na to. Imam občutek, da je Britancem kraljeva družina vedno manj pomembna. Ker pa so pragmatiki, se zavedajo, da je kraljevo družino dobro poslati v države, s katerimi Velika Britanija želi skleniti nove poslovne vezi. Ob obisku kitajskega predsednika v Londonu se je na primer kraljeva družina pripravila na njegov sprejem z vsem orožjem, bogastvom in lepotami, da bi ga impresionirala. Tako je po eni strani vedno manj Britancev naklonjenih kraljevi družini, ampak se zavedajo pomena in teže družine na mednarodnem nivoju.

Slovenci imamo nedeljske izlete, veliko se jih na morje odpravi na Hrvaško. Ste tudi pri Britancih opazili podoben vzorec?

Zopet je odvisno od razredov. Delavski razred ponavadi gre v resorte v Španiji, kjer se zasidrajo v območjih z večinoma angleško govorečimi turisti, angleškimi kavarnami in z angleškim zajtrkom. Srednji razred pogosto potuje v Francijo, ogromno Britancev iz srednjega razreda ima hiše na jugu Francije.

Tako je po eni strani vedno manj Britancev naklonjenih kraljevi družini, ampak se zavedajo pomena in teže, ki jo družina nosi na mednarodnem nivoju.

Ravnokar so za nami prazniki. Kakšen je londonski božič?

Londonski božič je super. London postane popolnoma tih. Čisto drug planet je. Podzemna in avtobusi ne obratujejo, vzpostavljenih je le nekaj nujnih linij. Trgovine so zaprte, edini taksiji, ki delajo, so tisti, ki jih vozijo na primer muslimani ali hindujci. Britanci božič praznujejo podobno kot Američani. Na kosilu se zbere vsa družina, dobijo se s prijatelji in se obdarujejo. Imajo jelko in veliko denarja zapravijo za darila. Okoli božiča je velik rompompom.

Be the first to comment on "V Londonu vse živi eno z drugim"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*