Ujemi utrip in zgodbo pripoveduj

Foto: Zala Štritof

Radijska reportaža z Majo Ratej, novinarko Vala 202

Zala Štritof

»Saj je samo radio,« zakliče ena študentka drugi, ki se še odloča, ali bi stopila pred mikrofon in dala izjavo novinarki Vala 202 ali raje ne. Radio je velikokrat razumljen kot medij, ki mu nekaj manjka. Kot slepi medij, ki mu manjka slika. Pa je res ‘samo’ radio? Ima namreč moč vzbuditi domišljijo in skozi pripovedovanje z besedami sliko ustvariti v poslušalčevih mislih.

Maja Ratej je dnevna urednica in novinarka na Valu 202, ki se načeloma ukvarja z znanostjo, a njeno delo zajema marsikaj. Od urednikovanja do (so)ustvarjanja oddaj, kot so Vroči mikrofon, Kulturnice in Frekvenca X, ki je na zadnjem festivalu Naprej/Forward prejela novinarsko nagrado čuvaj/watchdog za posebne novinarske dosežke.

Zadihana od vožnje s kolesom prihiti skozi vhod Fakultete za družbene vede, kjer se odvija celodnevna prireditev Proti kulturi strahu, s katere bo pripravila radijsko reportažo. Prireditev tematizira prehajanje beguncev z Bližnjega vzhoda čez Slovenijo, njen namen pa je soočiti strahove z akademskim razmišljanjem. Hodniki fakultete so polnejši kot običajno, a Maja Ratej se skozi gnečo spretno prebije, hitro pozdravi in že je pripravljena na delo. Iz torbice vzame list s ‘sporedom’, kdaj in kje potekajo predavanja in delavnice, kdo jih vodi in o čem bo govora. Več jih je ob istem času in glede na to, da iz torbice verjetno ne bo potegnila še časotreska, ki ga v zgodbi o Harryju Potterju od ravnatelja Dumbledorja dobi Hermiona, da lahko obiskuje več predmetov hkrati, se človek vpraša, kako bo reportaža celovito zajela dogodek, če se vseh posameznih delavnic hkrati fizično ni mogoče udeležiti. Mogoče je. Vam je kdaj nerodno, če nekam zamudite? Maji Ratej ni. Za potrebe ustvarjanja reportaže bo namreč na vsakem dogodku le nekaj časa. »Snemala bom malo tu in tam, toliko, da ujamem utrip,« pojasni.

Zgodbe so povsod, le najti jih je treba

Na prireditev pride pripravljena, ve, kdaj in kje se kaj dogaja. Pred odhodom na teren mora novinar namreč premisliti, kdo bo na dogodku, kateri so potencialni sogovorci, ali bo okolje kot tako zanimivo za snemanje in tudi, ali boš kot novinar imel možnost za snemanje. Na vse je treba gledati skozi perspektivo zvoka. Prireditev Proti kulturi strahu je za reportažo primerna zato, ker gre za aktualno tematiko, vsebina je raznolika, delavnic je veliko, potencialni sogovorci pa so družboslovni profesorji, zunanji gostje in študenti. Prvi lahko o tematiki veliko povedo, »pa še lepo se bodo izražali«, pojasni novinarka Vala 202. Drugi bodo v reportažo vnesli nekaj eksotike. Študenti pa predstavljajo mlajšo izobraženo populacijo, torej mlade, ki imajo mnenje, ki ga, kot pravi Maja Ratej, ne gre zanemarjati in mu je treba večkrat dati priložnost, da se izrazi. Dogodek tematizira vprašanje, ki ga vsak lahko postavi sam sebi, je torej lahko subjektivno, kar pomeni, da je tudi reportaža, ki bo nastala, lahko subjektivna. »In to je tisto, kar mora novinar pri reportaži najti, vprašanje, ki zaorje v poslušalca in ga sooči z lastnimi mislimi in predsodki,« vzneseno pojasni.

Teme radijskih reportaž nikoli niso omejene ali razdeljene na tiste, iz katerih je mogoče narediti reportažo, in tiste, ki zanjo niso primerne. Maja Ratej pravi, da jo je mogoče narediti iz česarkoli. Iz čisto vsakdanjih stvari. »Sam moraš najti zgodbo! Najdeš pa jo lahko v čemerkoli, tudi v košu za smeti, ki je za tabo,« odločno pove.

Včasih je dobro vključiti tudi mašila ali na primer zvok, ki nastane, ko se sogovornik odkašlja, saj to spada k naravnemu govoru in vnaša neko neformalnost.

Mikrofon ali snemalnik, beležka ali laptop in še fotoaparat Ob začetku vsakega predavanja ali delavnice na prireditvi Maja Ratej stopi do govorcev in pojasni, da je novinarka Vala 202 in bo vsebino snemala, saj pripravlja radijsko reportažo. Ljudem je namreč vedno treba povedati, da se njihov govor snema. Pristopi vljudno, a odločno, nato pa poišče sedež. Če je le mogoče, sedi spredaj, saj zvok, ki ga mikrofon posname, če je od govorca oddaljen več kot tri ali štiri metre, za na radio preprosto ni dovolj kakovosten. A tudi na tistih predavanjih, na katere pride kasneje in zato sedi bolj zadaj, določene dele snema. Ta zvok bo namreč uporabila za ozadje, za ustvarjanje vzdušja.

Ko najde primeren sedež, na mizo postavi mikrofon, beležko in kemični svinčnik. Mikrofon vključi le na vsake toliko časa, kot bi začutila ‘reportažni moment’. Ko voditeljici tematske delavnice Digitalni laboratorij za analizo in diagnozo strahu začneta z duhovitim in komičnim pristopom ter ena drugo vprašata »Česa se pa ti bojiš?«, se Maji Ratej na obrazu nariše nasmeh, usede se nekoliko bolj pokonci in privzdigne mikrofon, da bi zvok bolje ujela.

Mikrofon ali snemalnik je torej, kakopak, obvezna oprema novinarja na terenu. Novinarka Vala 202 opozarja, da je vedno treba preveriti, ali naprava dela. Jasno pove, da v primerih, »ko gre za unikatno situacijo, moraš biti oborožen z dodatnim snemalnikom«. Vedno več je govora o integriranem novinarstvu, zato je za novinarja del obvezne opreme na terenu postal tudi fotoaparat ali mobilni telefon z dovolj zmogljivim fotoaparatom, na Valu 202 pa se pogovarjajo tudi o tem, da bi novinar na terenu posnel tudi raport za spletno stran.

Standardno novinarsko orodje pa sta zanjo še vedno stara dobra beležka in kemični svinčnik. Vsaj za dogodke, na katerih mora biti novinar mobilen. »Tako se hitreje obrneš, zagrabiš beležko in začneš pisati,« pojasni. Na dogodkih, za katere pa novinar že vnaprej ve, da bo sedel za mizo, je uporabnejši prenosni računalnik. Omogoča ekonomičnost, saj se tako novinar izogne eni fazi dela: pretipkavanju in brskanju po ročno napisanih zapiskih.

Foto: Zala Štritof

Glasba lahko veliko doda ali veliko uniči

Zvočnega materiala je na terenu treba posneti čim več, pomembno pa je, da je mikrofon vključen tudi ob novinarjevem prihodu in odhodu. »Ti drobni pogovori so zanimiva komponenta reportaže, vnesejo neformalno vzdušje in novinarja predstavijo v vlogi akterja, ki se znajde znotraj dogodka,« razlaga. In sama se v vzdušje in dogajanje zares vključi. Na hip hop delavnici teRAPija humanizma z raperjem Mirkom Vorkapićem, kjer so navzoči prispevali verze in iz njih skupaj z Mirkom sestavili pesem, ki jo je potem Mirko odrapal, tudi Maja prispeva verz. V veliki dvorani na predavanju Zakaj se bojimo muslimanov pa na vprašanje, kaj je značilno za Staro zavezo Biblije, glasno odgovori: »Oko za oko, zob za zob.«

Po vrnitvi z dogodka sledi poslušanje posnetega materiala. Maja Ratej ga vedno posluša večkrat. Pri prvem poslušanju okvirno izbere, kaj želi vključiti v reportažo, pri drugem že poskuša doseči optimalno dolžino materiala, kar pomeni, da za reportažo, ki bo trajala petnajst minut, izlušči petnajst minut zvočnih posnetkov s terena. Nato vse pretipka. Izjave postavi tako, da že same tvorijo dramaturško zgodbo. Šele potem okrog njih z besedami spleta zgodbo. »Besede dodajam tako, da izhajajo iz materiala, ki ga imam, ali ga dopolnjujejo. Vodi me tonski material, vsa ostala naracija mu je prilagojena,« pojasni.

Sledi montaža. Pomembno je, da izjave niso vzete iz konteksta. Subjektivnost je sicer vedno prisotna, a novinar s sogovornikovo idejo ne sme manipulirati in je na tak način prilagajati svojemu namenu. Maja Ratej pravi, da je treba vzpostaviti ravnovesje, tako da je hkrati »zadoščeno radijski estetiki in sporočilu sogovornika«. Včasih je dobro vključiti tudi mašila ali na primer zvok, ki nastane, ko se sogovornik odkašlja, saj to spada k naravnemu govoru in vnaša neko neformalnost. Ratejeva tudi sama pri postavljanju vprašanj večkrat namerno uporablja mašila, saj je določena mera neformalnosti za poslušalca dobra, takšen govor je v vsakdanjem življenju lažje poslušati.

Ko na delavnici teRAPija humanizma udeleženci skupaj z raperjem Mirkom uspejo ustvariti deset verzov pesmi, Mirko vklopi glasbeno podlago, na katero bo sestavljeno pesem odrapal. Na mikrofonu novinarke zasveti rdeča lučka, ona pa hitro vstane, pohiti proti ospredju predavalnice in mikrofon približa Mirku. Pesem bo uporabila za ustvarjanje vzdušja.

Glasba ima v radijski reportaži velik pomen. »Lahko veliko doda ali veliko uniči,« pove Maja Ratej. Če podkrepi čustveno ali dramatično komponento, je lahko zelo pomemben pripovedovalni element. Včasih pa reportaža glasbe enostavno ne potrebuje, saj ima beseda dovolj veliko moč. V nekaterih primerih se med govorcem in poslušalcem vzpostavi intima, ki bi jo glasba prekinila. »To je, kot bi na neko jed, ki je okusna takšna, kot je, dodali močne začimbe, sladkor in sol. Vse skupaj bi razvodenelo,« duhovito primerja radijka.

 »Reportaža mora biti za poslušalca mikavna, novinarjevo branje ne sme biti dolgočasno in resnobno, zgodbo mora pripovedovati.«

Vse manj občutka za jezik

Kateri del je pri procesu pripravljanja radijske reportaže najtežji, je odvisno od posameznikovih izkušenj. Maja Ratej meni, da moraš za to, da si končni izdelek lahko vsaj približno zamisliš že pred odhodom na teren, narediti kar nekaj reportaž. »Na začetku je težko, ker ne veš, kako narediti izbor iz vsega materiala, ki si ga na terenu navdušeno posnel, kako to strniti,« se spominja. Trenutno se ji zdi najtežja oblikovna faza, ukvarjanje z radijsko estetiko. Gre za kombiniranje zvočnih efektov z govorjeno besedo. Pomembno je, kako novinar svoje besedilo prebere. »Reportaža mora biti za poslušalca mikavna, novinarjevo branje ne sme biti dolgočasno in resnobno, zgodbo mora pripovedovati,« o zanjo najtežjem delu procesa ustvarjanja reportaže pove radijka. Meni, da se v Sloveniji radijski estetiki premalo posvečamo oziroma se ji posvečamo predvsem v povezavi z radijskim igranim programom.

Zelo pomembno za radijskega novinarja je tudi, da čim več reportaž posluša. To je za Majo Ratej tisto, kar radijskega novinarja dela dobrega. Sama posluša najmanj en polurni podkast na dan in skozi ‘opazovanje’, kako reportaže ustvarjajo drugi, spoznava nove pristope.

Radijska reportaža se v moderni dobi spreminja. Maja Ratej meni, da je pozitivna sprememba predvsem vpliv tujih podkastov, saj se lahko slovenski radijski novinarji iz njih veliko naučijo. Na Valu 202 se denimo zdaj veliko več ukvarjajo s tem, kako nekaj povedati in kako povedanemu dodati različne zvočne elemente.

Vse spremembe, ki se radiu dogajajo, pa seveda niso pozitivne. Radijske vsebine so vse krajše, saj poslušalci od radia zahtevajo vse manj govora in več glasbe. »To je lahko za novinarja, ki dela radijsko reportažo, velik izziv, saj mora informacije strniti in odleti lahko kakšna pomembna podrobnost,« nekoliko žalostno pojasni Maja Ratej. Opaža tudi, da imajo radijski novinarji vse manj občutka za jezik: »Zelo redko se mi zgodi, da z veseljem prisluhnem radijskemu novinarju, ker ima tako bogat in sočen besedni zaklad.« Razloge za to pa vidi predvsem v tem, da vsi kot družba premalo beremo. Zaradi hitrega tempa življenja se večinoma poslužujemo informacij, pridobljenih prek elektronskih medijev. A ti ne pripomorejo k bogatenju besednega zaklada, ta se skriva v knjigah.

»Kar mora novinar pri reportaži najti, je vprašanje, ki zaorje v poslušalca in ga sooči z lastnimi mislimi in predsodki.«

Foto: Zala Štritof

Be the first to comment on "Ujemi utrip in zgodbo pripoveduj"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*