S fotografijo kakšen trenutek tudi vzamem

Foto: Ciril Jazbec

Ciril Jazbec, dokumentarni fotograf

Sanja Gornjec

Cirila Jazbeca se spomnim že iz svojih osnovnošolskih časov, ko sem se navduševala nad fotografijami v otroški izdaji revije National Geographic Junior. Nekoč – to je bilo pred dobrim desetletjem – je ob fotografiji mačka pisal o tem, kako pomembno je, da si za dobro fotografijo dovolj blizu dogajanju. Ko mu med pogovorom omenim moj spomin, se namršči: »To sem jaz fotografiral? Joj, res se ne spomnim kakšnih stvari. Grozno je, včasih sploh ne vem, zakaj imam spomin.« Prvi pravi fotoaparat je dobil za božič. Takrat je fotografiral še na film. V srednji šoli so na pobudo profesorja obnovili šolsko temnico, kjer so pred prihodom digitalnih fotoaparatov nastajale prve fotografije.

Do danes so Cirilove fotografske serije bile objavljene v revijah Der Spiegel, The New York Times, WIRED in drugod, agencija Magnum pa mu je podelila nagrado za enega najobetavnejših fotografov, mlajših od 30 let. Razstavljal je tudi na pomembnejših fotografskih festivalih, tudi na tistem v Arlesu, ki velja za enega večjih. Pa vendar ostaja skromen in hvaležen, da lahko dela to, kar dela. Blizu mu je fotografsko beleženje podnebnih sprememb, ki jih pripoveduje prepleteno z drobnimi izseki iz življenj ljudi. Takšna je tudi serija o lovcih z Grenlandije, ki je bila novembra objavljena v vseh svetovnih izdajah National Geographica. V tistem za odrasle.

Kdaj vas je fotografija začarala?

Odraščal sem na Gorenjskem, v Sebenjah, torej v vasi nekje na meji med Kranjem in Tržičem. Tam si pod vplivom narave in svetlobe, ki je ključna. Ko sem med učenjem pogledal skozi okno, so me barve svetlobe začarale in moral sem pograbiti fotoaparat. Proti koncu osnovne in celo srednjo sem fotografiral vsak dan in fotografiral sem vse, kar sem videl. Mogoče nisem toliko žural kot kakšni sošolci in sem res trdo delal ter zraven užival. Tako sem se tehnično izpopolnil, kar je pri fotografiranju zelo pomembno. Tako kot pri violinistu, ki mora vaditi. Tukaj ni bližnjic.

Včasih je fino pogledati iz svojega kalupa in videti stvari malo drugače.

Zakaj ste se po srednji šoli, med katero ste se ves čas ukvarjali s fotografijo, odločili za študij na ekonomski fakulteti?

Ekonomija me je zanimala. Zanimalo me je, kako deluje svet. Prav tako v tistem trenutku zase nisem videl drugega študija. Dobro se mi zdi, da lahko črpam še iz drugega pola. Včasih je fino pogledati iz svojega kalupa in videti stvari malo drugače.

Kaj vam je dal študij dokumentarne fotografije in fotožurnalizma v Londonu?

Prej si med prvimi na vasi, potem pa prideš v London in se ti odpre nov svet. Hodiš v galerije, muzeje, na seminarje in razstave, sprašuješ. Okolje je zelo inspirativno. Med sošolci sem malo izstopal, ker sem tja prišel že kot precej tehnično izdelan fotograf, ki se je ukvarjal z oglaševalsko fotografijo. Tam sem se pa moral ‘sformatirati’, da sem se lahko na novo zgradil kot dokumentarni fotograf. Ravno zaradi tehnične podkovanosti sem lahko zelo hitro osvojil veščine novinarstva in dokumentarnega pripovedovanja.

Med ustvarjanjem zgodbe na Grenlandiji ste nekaj tednov spremljali lovca, pri katerem ste v tem obdobju tudi živeli. Kako pristopiti k nekomu, s katerim si ne deliš niti jezika, in ga prepričati, da te spusti v svoj dom?

Na svoji fotografski poti sem imel zelo dobre mentorje, ki so me naučili, da je pristop do ljudi ključen. Zavedati se moraš, da si v novem kraju tujec. Ljudje imajo vprašanja in so sumničavi, tudi fotoaparat predstavlja prepreko. Nekaterih stvari se lahko priučiš, ampak občutek za ljudi je prirojen. Moraš jih imeti rad, znati moraš vzpostaviti stik, se z njimi družiti. S tem sem začel na fotografskih delavnicah, ko so me mentorji potisnili zelo blizu ljudem. »Pojdi, pogovarjaj se,« so rekli. Nekoč v srednji šoli sem fotografiral kopalce ob Kolpi. Bilo mi je grozno, kako naj pristopim k družinam v kopalkah? Nemogoče! Ampak seveda se da (nasmešek). Če najdeš iskreno pot, nastanejo iskrene fotografije.

S kakšnimi etičnimi dilemami se soočate pri svojem delu?

Delal sem reportažo o aljaški skupnosti Shishmaref. Tamkajšnji ljudje so morali zapustiti svoje domove zaradi težav, ki jih povzroča globalno segrevanje. Kakšnih šeststo prebivalcev vasi je izglasovalo, da se preselijo. Dobili so sredstva in odšli. Veliko je depresije in samomorov. Kako pristopiti in pofotografirati življenje v takšni skupnosti? Z novinarjem sva spoznala starešino, ki naju je odlično sprejel, vsako jutro nama je pekel palačinke, spoznala sva njegovo družino, povabili so naju na rojstni dan. Tako počasi, počasi gradiš odnose. Ljudje so veseli, če začutijo, da si iskren in da te njihov način življenja res zanima. Z uredniki se vedno borim, da so fotografije nato tudi objavljene. Vedno pa pazim, da ljudi prikažem spoštljivo, da s fotografijami ohranijo dostojanstvo. Če mi zaupajo, je moja odgovornost, da jih tako prikažem.

Kdaj se zgodi tisti trenutek, ko ljudje pozabijo, da imate v rokah fotoaparat?

So fotografi, ki kamero dvignejo samo tik pred odločilnimi trenutki. Z ljudmi preživim veliko časa in res veliko fotografiram. Po kakšnem tednu to preprosto sprejmejo kot »aha, on pač fotografira«. To je en poseben odnos, skoraj že ritual. Vedno jim tudi pokažem, kaj posnamem, naredim tudi kakšno fotografijo za njihov družinski album. Vedno poskušam dati nekaj nazaj, kakšen trenutek pa jim s fotografijo tudi vzamem, pa niti ne opazijo.

Ljudje so veseli, če začutijo, da si iskren in da te njihov način življenja res zanima.

In nato pridete domov z goro fotografij? Kako poteka proces izbire, kako izluščite zgodbo, ki jo pokažete svetu?

Ko pridem domov, mi je vedno težko takoj pregledati posneti material, ker sem še pod svežimi vtisi. Velikokrat za pomoč prosim kolege, ki mi pomagajo, da se od fotografij, na katere sem čustveno navezan, oddaljim. Tudi moj odnos do posamezne fotografije se spreminja. Mogoče bo kakšna zaživela šele čez čas, včasih pa kakšna čisto zbledi v mojih očeh. Vsaka fotografija ima svojo energijo. Končni izbor fotografij je izjemno pomemben. Včasih je bolje pokazati deset fotografij kot petdeset. To je edini način, da lahko tvoja vsebina v že tako prenasičenem svetu naredi neko razliko. Drugače se ne da.

Kako pomemben vam je odziv na vaše delo?

Neprenehoma iščem kritiko in druga mnenja. S fotografskimi kolegi se redno dobivamo, da si pokažemo in pokomentiramo naše delo. V naši stroki je to ključno, saj sta kritika in izmenjava mnenj edina pogoja za napredek. V trenutku, ko misliš, da si dovolj dober, je konec. Seveda je pomembno, da si zadovoljen, ko ti nekaj uspe, ampak še pomembneje je, da greš naprej.

Kaj se vam je podilo po glavi, ko so vas v Afriki pridržali?

Zelo me je presenetilo, ker sem se na Afriko dobro pripravil. Imel sem najboljše mo- žne kontakte in smolo, da sem bil v Nairobiju ravno med zgodovinskim obiskom Baracka Obame. Drugi dan, ko sem želel narediti posnetek mesta, naju je s pomo- čnikom v parku ustavila policija in nama kljub potrebnim dovoljenjem ni verjela. Kasneje se je izkazalo, da to ni bila policija, ampak protiteroristična enota. Vzeli so mi vso opremo, ura je bila že enajst zvečer, ni nama bilo več vseeno. Na srečo je med vožnjo pomočnik uspel stopiti v stik z mojimi kontakti, ki so vzeli stvari v svoje roke. Je bil pa šok, ko sem moral noč preživeti v majhni celici, skupaj s še tremi osumljenci. Če ne bi imel pravih kontaktov, bi lahko ostal zaprt več tednov. Tisti, ki so bili z nama v celici, so bili tam že kakšen mesec. S protiteroristično enoto se ni za hecati. Jih pa razumem, ker so im

eli v Keniji veliko terorističnih napadov.

Vso opremo in fotografije sem dobil nazaj. Takšne stvari se pač zgodijo in iz izkušenj vedno poskušam nekaj odnesti. Naučil sem se, da bi lahko imel še kakšen dodaten papir, ali pa bi si pobril brado, kot so me zafrkavali kolegi. Vedno verjamem, da bo na koncu vse v redu. Seveda pa poskušam na narediti nobene neumnosti.

Ne glede na to, ali si novinar ali fotograf, moraš biti že na meji obsedenosti, zaljubljenosti.

So vam že kdaj ukradli opremo?

Seveda, v Afriki, ko sem na teren vzel samo osnovno opremo, fotoaparat in dva objektiva, ostalo pa pustil v sobi. Ko sem se vrnil, so bila vrata zlomljena, soba pa razdejana in na pol prazna. Dva sta me očitno opazila na ulici, mi sledila in se v ‘guest house’ prijavila z lažnim imenom. Odnesla sta računalnik, fotografsko opremo in oba diska s fotografijami iz prvega tedna. Še najbolj me je bolelo, da sem izgubil material, tistega je bilo res škoda. Sem se pa iz izkušnje naučil, da je bolje, da imam opremo zmeraj pri sebi.

Po povedanem Afrika deluje zelo nevarna. Ampak je treba razumeti tudi tamkajšnje stanje. Tam so stiske, ljudje iščejo načine, kako preživeti. Po drugi strani pa se srednji razred krepi, službe in investicije prihajajo, proizvodnja se iz Azije seli sem, širokopasovni internet je povezal celino in omogočil razvoj nekaterih novih idej. Poleti sem tam delal zgodbo o tehnoloških skupnostih, ki se razvijajo v mestih. Temu bi se rad v prihodnosti še malo bolj posvetil. Zanimivo mi je spreminjati našo percepcijo Afrike, kjer se dogaja veliko pozitivnih stvari. Še vedno je pa to Afrika in stvari se premikajo zelo počasi.

Kako poteka sodelovanje z novinarjem za pripravo zgodbe v National Geographicu?

Novinar, ki je pisal zgodbo ob moji seriji z Grenlandije, mi je razložil, da sploh ni nujno, da sva hkrati na terenu, ponavadi nastajanje zgodbe tako tudi poteka. Midva sva presodila, da bo najbolje, če greva skupaj. On je na Grenlandiji ostal dva tedna, mene pa so po tem, ko so se odločili za objavo moje zgodbe, še dvakrat poslali nazaj za skoraj tri mesece. Za National Geographic je ključna fotografija. Da v tiskani izdaji objavijo zgodbo, včasih traja več let. Skušajo zajeti daljše časovno obdobje, ob tem pa razumejo, da fotografi potrebujemo čas in proste roke. To je tudi edini način, da dobijo vrhunsko kakovostno delo.

Bi rekli, da je fotografiranje vaš način življenja?

Način življenja, da. Moraš pa paziti, da ne prestopiš meje, ker te neprestano delo lahko zlomi. To je težek poklic. Ne glede na to, ali si novinar ali fotograf, moraš biti že na meji obsedenosti, zaljubljenosti. Ampak tiste pozitivne, ko padeš noter in delaš. Kljub temu, da je fotografija danes vseprisotna in je lahko že vsak fotograf, se mi zdi, da zelo malo ljudi fotografijo doživi na nek pristen način, kjer odkrivaš svet. Danes razmišljamo prehitro. Kako bomo dali fotografijo na socialna omrežja in šteli všečke. Premalo pa je tiste organske pristnosti, ko te fotografija začara in potegne. To je neka čista, pristna zaljubljenost v medij. Zame je bila to igra. In še velikokrat je.

Kaj vas žene naprej?

Marsikaj. Stvari se odvijajo zelo hitro, zato je treba delati z občutkom. Z manjšimi koraki proti večjim. Moraš verjeti v to, kar delaš. Da bo zgodba vsaj nekaj premaknila ali koga navdušila. In to je pomembno. Da verjameš v moč izražanja.

V trenutku, ko misliš, da si dovolj dober, je konec.

 

Be the first to comment on "S fotografijo kakšen trenutek tudi vzamem"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*