Prekarizacija je smrtno nevarna

Foto: Sanja Gornjec

Prekarno vprašanje na Radioteleviziji Slovenija

Tadeja Kreč

Jesen je čas, ko z dreves odpada listje, nato ga vrtinec vetra odnese kdo ve kam. Je čas mnogoterih barv, čas veselja ob pobranem pridelku in čas shranjevanja, da bo hrane dovolj tudi za zimo. Vsaj včasih je bilo tako. Danes je tudi sredi zime moč kupiti svežo solato, pa še poceni je. In to, da so stvari poceni, je bistvo svobodnega trga, neoliberalizma, napredka, če hočete. Tudi ta napredek pa ima svojo ceno, ki se na trgu dela odraža v prekarizaciji. Niti ni več nov pojav – to, da delavec postaja kot poceni solata. Malo stane, hitro se ga lahko znebiš, iskat ga greš, ko ga potrebuješ.

Ta trend je postal posebej popularen tudi v novinarskem poklicu. Novinarji redko pi- šejo o sebi in svojem položaju, ki se, tudi zaradi tega, iz dneva v dan slabša. Mnogo je v medijih teh, ki niso redno zaposleni in z mediji sodelujejo kot samozaposleni (samostojni novinarji, samostojni kulturni delavci ali samostojni podjetniki) ali kot fizične osebe brez statusa (na podlagi avtorskih pogodb, v preteklosti tudi brez njih), a tokrat se bomo ustavili pri Radioteleviziji Slovenija (RTVS), ki bi morala biti kot javni medij zavezana k še večjemu spoštovanju strožjih meril etike in spoštovanja človekovega dostojanstva, kot so k temu zavezani mediji, ki med sabo tekmujejo na trgu.

Letošnja jesen je bila prav poseben čas za slovensko nacionalno televizijo. Vodstvo se je namreč odločilo za programske in kadrovske spremembe, ki so tudi v javnosti glasno odmevale. Nekateri sodelavci RTVS so na lastni koži občutili, kaj pomeni biti odpadel list, naenkrat prepuščen usodi.

Svojo zgodbo opiše novinarka zunanjepolitične redakcije RTVS, Helena Milinković: »Sem redna honorarna sodelavka, samozaposlena, samostojna novinarka, s pogodbo do konca leta. Ta status imam že deset let«. Po letnem dopustu je septembra brez obrazložitve prejela odločitev uredniškega odbora, da ne bo več urejala oddaje Globus, čeprav urednik na njeno delo ni imel pripomb. Zaprosila je za obrazložitev, a je prejela odgovor, da obrazložitve ni. Sprašuje se, zakaj so septembra odpustili ljudi, ki so delali leta in leta ter postali že prepoznavni.

Ne se hecat

Uradni razlog je bil varčevanje. Programski svet je zahteval izenačitev prihodkov s stroški. Stroške so rezali pri honorarnih sodelavcih, čeprav je vodstvo že pred časom obljubilo, da bo uredilo njihov status, kar bi pomenilo večjo varnost zaposlenih. Pa se to ni zgodilo. Milinkovičeva ob tem opozarja, da je varčevanje že dolgo izgovor vodstva RTVS: »Jaz sem že 16 let na tej televiziji in varčuje se že 16 let,« pove in doda, da je denarja v hiši dovolj, a da je narobe razporejen. Lahko bi rekli, da je primer napačne razporeditve spodletela razvedrilna oddaja Ne se hecat, a kakorkoli je denar že razporejen, ne bi ga smelo zmanjkati pri plačah tistih, ki jih je zaradi nezakonitosti načina dela, torej zaradi vsebujočih elementov delovnega razmerja, potrebno zaposliti (pod elemente delovnega razmerja štejemo organiziran delovni proces delodajalca ter osebno in nepretrgano delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca). Po navedbah Marka Fillija, generalnega direktorja RTVS, niso podaljšali pogodb o sodelovanju desetim honorarno zaposlenim sodelavcem, dve honorarni sodelavki sta bili premeščeni. Brez jasnih in argumentiranih pojasnil. Sledil je kaos, v katerem nihče ni vedel, kaj se v resnici dogaja. Delavci so se spraševali, kdo bo naslednja žrtev, ko veter z vrha zapiha vnovič. Novinar Erik Valenčič, ki je moral RTVS zapustiti, je v javnem pismu zapisal, »da na RTVS poteka čistka«.

»Novinarski sindikati opozarjajo, da bi posledice obiska delovnih inšpektorjev lahko padle na pleča honorarnih sodelavcev, katerih delovni procesi večinoma imajo elemente delovnega razmerja in so kot taki nezakoniti.«

Govorice so prehitele pojasnila odgovornih, zato je pred javnost stopilo vodstvo RTVS; generalni direktor, direktorica televizije in odgovorna urednica informativnega programa. Njihova pojasnila so kazala, da vodstvo zavoda, ki se ukvarja s komuniciranjem, komunikacije s svojimi zaposlenimi ne obvlada.

Generalni direktor Marko Filli pravi, da je bila z vidika komunikacije to šola, kako se tega ne naredi. Za nastalo situacijo prevzema objektivno odgovornost, a hkrati podpira odločitve urednikov: »Uredniki imajo pravico, da z nekom prekinejo sodelovanje ali naložijo nove naloge.« Problem vidi drugje: »Tisti, ki bi morali s sodelavci spregovoriti, tega niso storili v zadostni meri,« zato se je z nekaterimi bivšimi sodelavci in obema premeščenima novinarkama pogovoril tudi osebno, je zatrdil (čeprav Milinkovićeva to zanika). »Videli so, da zadaj ni nobenih drugih interesov, političnih igric,« je pojasnil in dodal, da je bila zadeva bistveno prenapihnjena. Pravi, da se sedaj trudi za ustrezno komunikacijo in da »umazanega perila ne pere v javnosti«.

Vprašanje stalnih honorarnih sodelavcev A umazano perilo je vendarle treba oprati, sicer bo znova prismrdelo v javnost. Drama, za katero se zdi, da je celo režiserju ušla izpod nadzora, se sedaj nadaljuje z manjšo pozornostjo javnosti. Konec novembra so medije, tudi RTVS, obiskali delovni inšpektorji. Novinarski sindikati opozarjajo, da bi posledice njihovega obiska lahko padle na pleča honorarnih sodelavcev, katerih delovni procesi večinoma imajo elemente delovnega razmerja in so kot taki nezakoniti.

Generalni direktor RTVS zagotavlja, da ni nevarnosti, da bi v hiši inšpekcijo izkoristili za odpuščanje. Nasprotno, meni, da je bil obisk delovnih inšpektorjev prepozen, saj je prekarno delo v medijih, tudi znotraj RTVS, prisotno že več desetletij. »Tudi jaz sam sem bil prekarec pred tridesetimi leti. To je bil prej nek sistem,« pove in doda: »Če bi prišli mesec kasneje, bi imeli mi večino teh težav rešenih.«

A hiter pogled na situacijo jasno kaže, da problem, ki se je v tridesetih letih zakoreninil, ne bo rešen čez noč. Radiotelevizija Slovenija je prva medijska hiša v državi, ki se je lotila bolečega vprašanja reševanja statusa stalnih honorarnih sodelavcev, a je bila tudi med prvimi, ki so ta način dela uvedle. Etičnost, vzor in druge komponente ravnanja javnega servisa, ki sicer niso nepomembne, bomo tu pustili ob strani. Obisk inšpekcije, ki je že in bo še ugotovila nepravilnosti na javni radioteleviziji, ki kršenje delovne zakonodaje priznava javno, bo imel posledice tako za honorarne sodelavce, kot tudi za vodstvo zavoda. Po sedaj veljavni delovni zakonodaji namreč inšpektor delavcu v nezakonitem delovnem razmerju lahko izda odločbo o prepovedi dela do odprave nepravilnosti. Z globo od 3.000 do 20.000 evrov pa se kaznuje delodajalec, v tem primeru torej RTVS, če pri njem honorarno zaposleni delavec opravlja delo na podlagi pogodbe civilnega prava z elementi delovnega razmerja.

Vodstvo res dela korake k zaposlovanju honorarnih sodelavcev, a se vsaj decembra še ni vedelo, kdo bo zaposlen, čeprav so po besedah sodelavcev RTVS individualni pogovori in ponudbe že v teku. Težave so nastale pri plačah bodočih zaposlenih. Zanje bi moral RTVS po Programsko-produkcijskem načrtu za leto 2016 prodati delnice Eutelsata, saj po navedbah generalnega direktorja hiša drugih virov za plače potencialno bodočih zaposlenih nima. Imenovani načrt je že potrdil programski svet, nadzorniki pa so od vodstva zahtevali dodatna pojasnila in podatke. Sredi decembra so nato soglasno potrdili predlog finančnega načrta za leto 2016, a s pogoji (ki so odšli v preučitev k direktorju zavoda), ki naj bi vplivali na načrtovano zaposlitev 250 stalnih honorarnih sodelavcev. Glede prodaje delnic pa je predsednik nadzornega sveta Domen Trobec pojasnil, da bo prodaja stekla šele, ko bo predstavljen in potrjen sveženj, za katerega bo potrebno koriščenje. Ob tem velja poudariti še dejstvo, da prodaja delnic ne zagotavlja dolgoročnega vira za plače zaposlenih, kar namiguje na nove reze in varčevanje tudi v prihodnosti.

Vse se začne in konča pri denarju

Programsko-produkcijski načrt sicer predvideva zaposlitev 250 stalnih honorarnih sodelavcev, pri čemer se pojavlja realna možnost, da bodo zaradi pomanjkanja denarja pristali v nižjem plačnem razredu kot njihovi sodelavci, ki so se zaposlili prej, ko je hiša imela več denarja. Hkrati je načrtovan odpust 100 zaposlenih, ki bodo izpolnili pogoje za upokojitev in bodo upokojeni kot t. i. tehnološki višek zaradi zasledovanja cilja vodstva, da bi masa plač ostala čimbolj nespremenjena. Ob tem ostane še približno 200 sodelavcev (več kot polovica je novinarjev), katerih usoda še ni znana. Večinoma gre za tiste, ki po Zakonu o RTV ne izpolnjujejo pogojev za zaposlitev, saj na primer nimajo diplome. Vodstvo se s sindikati dogovarja, da bi z njimi, skladno s kolektivno pogodbo, sodelovali na podlagi statusa samostojnega novinarja, pri drugih pa iščejo oblike sodelovanja, kjer ne bi bilo elementov delovnega razmerja. Sindikati pa si prizadevajo, da bi tudi v pogodbeni praksi dosegli pogoje dela in plačila zanje; pogoje, ki bi bili vsaj primerljivi s pogoji dela redno zaposlenih. Gre namreč za sodelavce, ki so z RTV do sedaj sodelovali v delovnem procesu, ki je vseboval elemente delovnega razmerja.

»Novinarje se pojmuje kot strošek, ne kot ustvarjalce. Če je novinarja strah, bo sam sebe cenzuriral, da se ne bo znašel na črni listi.«

Denarja za plače že primanjkuje. Redno zaposleni je za delodajalca večji strošek od honorarnega sodelavca, zato je kljub lepo zvenečim besedam o prenehanju izkoriščanja najšibkejših obljubam vodstva težko verjeti. »Če si honorarni sodelavec, si variabilni strošek. Enako kot pisarniški material. Tako si prvi v planu, zadnji na plačilni listi,« opiše Milinkovićeva. Vsaka obljuba vodstva se namreč začne in konča pri denarju. Tako se zdi bojazen, da bo v bodoče več pozornosti namenjene odsotnosti vseh elementov delovnega razmerja, upravičena.

Denar pa za preživetje potrebujejo tudi honorarni sodelavci. Dejstvo, da so ti cenejši od redno zaposlenih in imajo manj socialne varnosti, že dlje časa močno zaznamuje njihovo življenje. Iztok Jurančič iz Sindikata novinarjev Slovenije pravi, da se preobrat k prekarnemu zaposlovanju kaže že od leta 2004. Razlog zanj pa je cenejša delovna sila z manj zagotovljene varnosti – tako imenovana fleksibilnost. Breme tega je danes zaradi sprememb davčne in druge zakonodaje na ramenih delavcev, ki zato pogosto živijo na robu minimuma.

Sindikat novinarjev Slovenije nudi pravno podporo novinarjem, ko gredo v tožbe za zaposlitev, hkrati pa sodeluje z inšpekcijo za delo. »Dobro bi bilo sprejeti tudi zakon o samozaposlitvah, s katerim bi povečali varnost prekarno zaposlenih, ki je zaenkrat le fleksibilna,« je še dejal Jurančič v prizadevanju za sistemske rešitve položaja predvsem novinarjev prekarcev.

Kdor ne misli, je varnejši

Dolgoročno je kadrovanje, pri katerem se s honorarnimi sodelavci le polni luknje, za medije pogubno. Novinarje se pojmuje kot strošek, ne kot ustvarjalce. Bojijo se, da bi zaradi svoje kritičnosti preveč bodli v oči in bi zato izgubili še ta prihodek, ki ga imajo sedaj. Vsak novinar je namreč tudi človek, ki mora preživeti. »Ta odvisnost od prihodkov pa je tudi že razlog za njegovo neodvisnost,« pravi Milinkovićeva. »A če si novinar zasebnega medija, ti vsebine narekuje kapital, če si novinar javnega medija, pa politika,« še doda.

Erik Valenčič opozarja na to, da se »domnevna racionalizacija uporablja kot izgovor za degradacijo oziroma odstranitev izpostavljenih, kritičnih in za vodstvo motečih sodelavk in sodelavcev«. Descartesov »Cogito, ergo sum« bi v danih okoliščinah lahko spremenili v »Ne mislim, torej sem«. Slednje je namreč varneje. »Če je novinarja strah, bo sam sebe cenzuriral, da se ne bo znašel na črni listi,« pravi Milinkovićeva. Generalni direktor trdi, da ne gre in nikoli ni šlo za čistko. Novinarji in drugi zaposleni pa netransparentno delovanje nadrejenih kljub tem trditvam doživljajo kot velik pritisk. Ta pritisk in posledična samocenzura pa škodujeta novinarjevemu delu in zdravju, hkrati pa tudi samemu mediju in pojmu novinarstva. Kritičnost in varovanje javnega interesa morata ostati, sicer lahko besedo novinarstvo v besedišču nadomestimo s katero ustreznejšo.

Ste vedeli, da sodi novinarstvo med poklice z najvišjo stopnjo zdravstvenega tveganja? Temu ustrezna je povprečna življenjska doba: v povprečju novinar dočaka 49 let, piše Zavod RS za zaposlovanje. No, zdaj, ko to veste … Spoštovani vsi odgovorni: ne krajšajte še s prekarizacijo življenja teh, ki bodo tako ali drugače umrli prezgodaj.

»Če si honorarni sodelavec, si variabilni strošek. Enako kot pisarniški material. Tako si prvi v planu, zadnji na plačilni listi.«

Be the first to comment on "Prekarizacija je smrtno nevarna"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*