Pismen

Foto: Pixabay

Ilustracija: Nuša Jurjevič

Kolumna

Matej Luzar

Nekoč, je v deželi med Krko in Muro živel deček, kateremu je bilo ime Peter Pan. Vsi, kateri so ga poznali, so dobro vedeli, da ni običajen deček. Imel je namreč kobilo, s katero je iz Pirana tihotapil sol. Desni uhelj ni imel, saj je, nekega dne, med vračanjem domov srečal Bedanca, ki mu je, iz čiste jeze, le-tega tako navil, da mu je le-to odpadlo. S tem se ni preveč obremenjeval, saj je od sedmih palčkov slišal da je bistvo, očem nevidno.

Ne, ni se mi zmešalo. Zgodbica res nima smisla, zato hvala, ker besedilo še vedno berete. Razlog, da sem jo napisal, se skriva v slovničnih napakah. Ogromno jih je, čeprav odstavek sestavlja le pet povedi. Če ste jih zaradi neumno-zanimive zgodbice spregledali, prosim, preberite odstavek ponovno. Čeprav morda slovnica ni vaša krepost, gotovo niste spregledali, kako moteče odveč so nekatere vejice. Upam, da vas je zmotil ‘kateri’ namesto ‘ki’, pa tudi ‘le-to’ je obakrat odveč. In nenazadnje, ali veste, kdo se s tem ni obremenjeval? Peter Pan ali Bedanec?

Jeziku pogosto posvečamo premalo pozornosti. Do vejic se obnašamo kot do Mercatorjevih nalepk za popust pri nakupu držala za pokrovko, ki kuha kar samo, na rodilnik pri zanikanju pozabljamo kot na srednješolsko matematično domačo nalogo (naš prijatelj Peter Pan namreč ni imel desnega uhlja, ne desni uhelj), da o vse bolj siromašnem besednem zakladu, za kar krivim spletno klepetanje, sploh ne govorim. Naša besedila se tako po kakovosti vse bolj približujejo družini spletnih prevajalnikov.

Med umikanjem plohi očitkov o pretiravanju z natančnostjo naj pojasnim, da od javnosti ne pričakujem brezhibnega postavljanja vejic in druge splošne jezikovne popolnosti. Daleč od tega. Tudi sam ne posedujem lektorskega znanja, zato delam napake. Morda jih je lektorica našla tudi v tej kolumni. Trudim pa se, da besedilo za seboj vsaj preberem in se po potrebi ustavim pri kakšni jezikovni nejasnosti. Če mi čas dopušča, tudi pokukam v katerega od spletnih jezikovnih priročnikov in se tako prepričam, kako je pravilno. Vem. Ni časa. Mudi se. Ne da se mi. Škoda. Pa bi čas nujno moral biti – da se izobrazimo o najbolj osnovnih osnovah vejice, obstoju rabe rodilnika pri zanikanju in drobnih nasvetih za lepše strukturiranje sestavkov.

Naša besedila se po kakovosti vse bolj približujejo družini spletnih prevajalnikov.

Eden od načinov za izboljšanje jezikovnih spretnosti je branje knjig, ki si jih lahko sposodimo v knjižnici ali kupimo v knjigarni. Ja, tudi na spletu so dostopne. Zelo koristno je, če so kakovostne, pri čemer ne govorim o kakovosti papirja in vezave. Mojstri pisane besede so prispevali že marsikatero kakovostno literarno delo, tako da bi se moralo za vsak okus najti nekaj. Obstajajo tudi televizijske oddaje, kjer je govora o jeziku, nemalo pripomočkov za izboljšanje jezikovnih spretnosti pa seveda najdemo tudi na spletu.

Je pa jezikovna nesnažnost lahko tudi zelo koristna. Če iščete službo v sektorju za odnose z javnostmi na kateri od slovenskih policijskih uprav, denimo. Na policiji so namreč veseli vsakogar, ki zna razločno povedati, da »policija informacij v zvezi ropa, kateri je bil v torek popoldne na Dalmatinovi ulici izvršen s strani neznancev, še ne more posredovati«. Očitno ne predstavlja ovire niti pri kandidiranju za delovno mesto v službah za odnose z javnostmi v nekaterih drugih ustanovah.

Ko se boste naslednjič peljali s trolo, poskusite v treh zaporednih prispevkih na tistih zaslonih z ‘novicami’ najti skupno vsaj tri jezikovne napake. Naslednjič poskusite poiskati vseh 14. Sicer pa berite. Razmišljajte. In ne pozabite, da javni sektor zaradi krize itak ne zaposluje.

Be the first to comment on "Pismen"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*