Pekel, ne aleluja

Foto: Wikimedia Commons

Na koncertu markantnega Marilyna Mansona

Sara Jagodič

»Satan je resničen. S svojo močjo vsak dan spreminja duha in ga spelje na kriva pota,« sta brata Louvin zaključila svojo pridigo v country ritmih, ko ju je prekinilo pričevanje Ricka Rossa, nato pa je nenadoma zadonel Mozartov Requiem, ki sicer ni opeval hudiča, vendar se je zato oder ovil v rdečo in belo meglo. Med utripanjem reflektorjev in poskočnimi decibeli Requiema se na sredini odra nenadoma prikaže mirujoč obris postave, ki nato spet izgine. Ko se ponovno pojavi, dvigne roko in v zraku počasi začne vihteti mikrofon. Violine in pavke zamenjajo kitare in bobni, namesto aplavza se sliši vreščanje in udarjanje nog ob tla.

Letošnji petek trinajsti je začinil eden najbolj kontroverznih ljubiteljev drugačne vrste estetike in mojster groteske, ki si je nadel nadvse spevno in zgovorno ime Marilyn Manson. Na videz nezdružljive elemente mu je uspelo spojiti ne le v imenu, tega se je lotil tudi v glasbi. Izdajo svojega devetega studijskega albuma The Pale Emperor je Manson pospremil z ekstravagantno zabavo, na katero je povabil vse od nekoliko starejših oboževalcev, do žalujočih vdov s krvavo rdečo šminko, skritih za črnimi tančicami, celo pripadnike Hell’s Angels. Dogodka ni izpustila niti avstrijska ‘Cruella De Vil’. Kljub temu, da je Dunaj ta dan na drugem prizorišču gostil tudi skupino Prodigy, je bil Gasometer razprodan.

Ko se megla razkadi, obiskovalcem uspe razločiti markantno podobo Mansona in prve takte Deep Six. Z opevanjem množice so sicer poskusili v predskupini New Year’s day, a jim v zrak ni uspelo spraviti veliko rok. Povsem drugače je bilo, ko se je na razgreto prizorišče podal bledopolti Manson v bulerjih in visoko zapetem črnem plašču. Vreščale niso samo ženske, nekatere so v zraku mahale s spodnjim perilom, prerivanju v prvih vrstah pa se kar ni zdelo konca, kar je podkrepil Manson sam. Med nekoliko omotičnim stopanjem po odru se je nenadoma napotil v prve vrste in oboževalcem dovolil, da so se ga dotaknili. Pravzaprav je bil radodaren ves večer. Po zraku niso leteli samo njegov klobuk, brisače in kozarci, svojim pristašem je poslal celo poljub.

Po prvem dejanju groteske se na zatemnjenem odru nenadoma pojavi ob starinskem mikrofonu, klobuk ima poveznjen čez eno oko, osvetli ga okrogel sij žarometa. Ko navzoče s tem popelje nekaj let nazaj v obdobje starega Hollywooda in ko se zdi, da bo vsak čas zadonel orkester, za njim pa se bodo pojavile plesalke iz burleske, ekscentrični umetnik nagovori obiskovalce: »Moram vam povedati, da ste najboljša množica, kar sem jih imel,« je eden redkih stavkov, ki jih je izrekel tisti večer.

Ameriški naglas, s katerim je ogovoril množico, je bil skorajda neprepoznaven. Ekstazo je nadaljeval z Disposable Teens, mOBSCENE, No Reflection in Cupid Carries a Gun. Ob dobro znanem uvodu Sweet Dreams se je na oder vrnil z opornicami, ‘Some of them want to use you’ pa je pospremil z odrskim pohodom na hoduljah. Glasba, ki bi jo lahko še najbolje opisali kot nekoliko trši rock, je dala prostor izrekanju pristnih čustev. Če je po odru stopal počasi, je svoje vzklike včasih pospremil s sunkovitimi gibi in se z obema rokama trdno oklenil mikrofona. Spet drugič je odsotno mahal proti publiki in cinično izgovarjal bolj ali manj znana besedila. Njegov glas se je zdel povsem tog in poln tesnobe, o kateri je Manson pripovedoval v devetdesetih letih. Da bi navzoče še bolj podžgal, si je za eno svojih himn Antichrist Superstar omislil nadvse provokativne kulise. Sredi odra se je tako znašel visok govorniški oder, okrašen z rdeče obrobljenim belim krogom, le da je kljukast križ tokrat nadomestila strela.

Oder preplavi rdeča megla in Manson se nanj povzpne odet v nekakšno črno uniformo. Da  bi množici pomagal razumeti svojo provokacijo, si pomaga z gorečo knjigo, ki spominja na kupe del, padlih pod vžigalicami Führerjeve vladavine. Zanos ga ponese celo tako daleč, da zleze na pult. Po kratkem premoru se postavi za mikrofon, ovit z rdečimi in belimi cvetovi lilij. Ko množici pripoveduje Coma White, razkrije razmazano šminko na obrazu, s stropa pa začne padati bel sneg. Že tako evforično stanje med množico se še stopnjuje, ko se ponovno poda v prve vrste in po zadnjih verzih nenadoma odkoraka z odra. Nekateri oboževalci poskušajo ujeti kakšen dober posnetek, a še preden se večini uspe zavesti, jih predramijo svetleče luči. Obstojijo pod odrom in še kar ne vedo, kdaj se je predstava pravzaprav končala.

Be the first to comment on "Pekel, ne aleluja"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*