Nikoli ne bom verjel oblasti, ne avtoritarni ne demokratični

Foto: Matej Povše

Firas Fayyad, sirski režiser

Nina Korošec, Nika Senica

Firas Fayyad je mlad sirski režiser, ki v dokumentarcih združuje novinarstvo z umetnostjo. Zgodb in navdiha mu ni treba posebej iskati, ponujajo se same, v Siriji, ki je po revoluciji in uporu državni oblasti leta 2012 postala poleg zatiranja s strani diktatorja še prizorišče spopadov mednarodnih sil. Totalitarni režim Bašarja al Asada, ki odloča o življenju in smrti prebivalcev, v kolikor ne odloči vojna, je na spisek ‘sovražnikov sistema’ leta 2011, pred premiero Fayyadovega dokumentarca On the Other Side, ki prikazuje življenje sirskega poeta, imigranta v Češko Republiko, dodal tudi Fayyada. Policija ga je aretirala na letališču v Damasku, ga osem mesecev premetavala po podzemnih zaporih, kjer pripornike čakata le mučenje ali smrt.

Po begu iz domovine se je zatekel v Turčijo, ki mu je ponudila politični azil. Živi v Istanbulu in s sirskimi sodelavci za Sirce in ves arabski svet pripravlja radijski program Sout Raya. Dopisnike imajo tudi v Siriji, delujejo anonimno, skrivajo se, ne le pred sirskim režimom, temveč o svojem delu molčijo tudi pred turško oblastjo. Poleg resnice o dogajanju v domovini težijo k ohranjanju sirske kulture. In pripovedovanju zgodb, ki se ponujajo same, a rabijo pripovedovalce, ker se same ne morejo spraviti na plano.

Svoje filme označujete z izrazom ‘fikcijski dokumentarci’. Zakaj, kaj vas vodi?

Ta zgodba se začne v mojem otroštvu. Sirska obveščevalna služba je takrat začela slediti vsem, ki so se ukvarjali s pisanjem in bili znani kot ljubitelji knjig. Med njimi je bil tudi moj oče. Spomnim se, kako je na kup zbral vse svoje knjige in jih zažgal. Velika dela Georga Orwella in ostalih političnih pisateljev, Čehova in Shakespeara. Celo knjige Agathe Christie so bile prepovedane. Agathe Christie, resno? Samo zato, ker v eni izmed svojih knjig omenja Damask in politično situacijo. Tako sem gledal obraz svojega očeta, medtem ko so gorele njegove knjige, ki jih je tako oboževal. Nisem vedel, ali joče ali pa je le utrujen. To je trenutek, ki se mi je kot žig vtisnil v spomin. Spominjam se, kako me je potisnil v kokošnjak. Spomnim se kokodakanja kokoši okoli mene. Celo leto si moj oče ni mogel oprostiti, da je zažgal nekaj, kar je tako ljubil, in da je moral mene skriti pred policijo. Ker je vedel, da me lahko ubijejo. Obveščevalna služba je hodila naokoli in nad vsakogar dvignila orožje. A to je mojega očeta rešilo zapora, saj prepovedanih knjig niso našli. To me je potisnilo v željo, da bi povedal te zgodbe. Odkril sem film in dokumentarstvo. Želel sem se boriti za resnico v moji in drugih državah. Nikoli ne bom verjel oblasti, niti avtoritarni niti demokratični. Oblast ljudi stalno goljufa, medtem pa sama dela, kar hoče. To je zame boj. Zame kot za Sirca, za filmskega ustvarjalca, kot pisatelja in radijskega novinarja. To je moje delo. Zame sta pripovedništvo in način, kako pripoveduješ, vse.

Prvo pravilo novinarstva je, da si nad oblastjo.

Dejali ste, da nimate zaupanja v oblast, niti v avtoritarno niti v demokratično.

Če kot novinar zaupaš svoji vladi, potem ne boš nič drugega kot novinar oblasti. Ker ne boš pisal o napakah vlade, temveč jim boš zaupal. Prvo pravila novinarstva je, da si nad oblastjo, ne pa pod njo. Opazuješ jih. Veš, da bodo storili napake in teh napak ne boš podpiral.

Je to, da ste filmski ustvarjalec, dokumentarist, nekakšen podaljšek vas kot novinarja?

Zame je biti novinar in biti dokumentarist enako. Novinarstvo potrebuješ kot sredstvo za pripovedovanje zgodb v dokumentarcu. Pri pisanju in snemanju za radio potrebuješ tehnike dokumentatorstva. Ko pripoveduješ zgodbo, ne pripoveduješ splošne zgodbe, ampak specifično zgodbo. Splošno narediš posebno.

Kako torej prepletate dokumentiranje s pripovedovanjem?

Veliko je zgodb, ki jih ne moreš povedati le z dokumentiranjem. Potrebuješ fikcijo, da poveš zgodbo v celoti. Potrebuješ fikcijo, da poveš, kako si živel, ko si bil otrok. S pripovedovanjem poveš zgodbe, ki so ljudem najbližje. Pri svojem delu ne uporabljam igralcev, temveč navadne ljudi. Pustim, da kamera teče sama od sebe. Ne delam rekonstrukcij. Vedno se postavim v osebo, ki jo snemam. Obiščem kraj, kamor bo on stopil, se razgledam in skušam razumeti, si predstavljati, kaj bo on naredil. Nikoli pa mu ne bom narekoval, kaj mora narediti.

Odraščali ste v totalitarnem režimu. Pred Bashar al-Assadom je bil 40 let prej na oblasti njegov oče Hafez al-Assad. Od kod vam tako dojemanje novinarstva?

Naša vlada v Siriji, če lahko temu rečemo vlada, saj ta ne obstaja … Pravzaprav je smešno. Ti, kot prebivalec, boš vedno v opoziciji te ‘vlade’. Ker pobijajo ljudi. Pred očmi so ti pobili brate, sestre in prijatelje. Ker je ‘vladi’ vseeno zate. Proti tebi so uporabili bombe in kemično orožje. Mene so zaprli dvakrat samo zato, ker sem ustvarjal filme. Ničesar drugega. Ne znam uporabljati orožja. Ljubim kamero, ne puške. Ljubim diktafon, ne orožja. Skušam povedati zgodbe Sircev, ki to doživljamo. Vsak novinar bo v opoziciji, pa ne kot del stranke ali medijske organizacije. Tu gre za velik boj za neodvisne medije. Novinarje, ki jih ne usmerja uredniška politika, na primer BBC-ja. Kako nekdo, ki sedi v pisarni, ve, kaj je objektivno in subjektivno?

Verjamete v objektivnost?

Verjamem vanjo, ampak nič ni objektivno. Tudi v velikih medijskih hišah, kot je BBC, ima vse agendo. Urednik ti narekuje, kaj moraš pisati. To je stara šola novinarstva. A verjamem, da lahko dober novinar najde dobro zgodbo. In ko jo najde, je pri tem objektiven, saj pripoveduje zgodbo o človeku. Ko zaidemo v politične teme, tam ni objektivnosti, je vedno levo in desno. Ni sredine. Verjamem v nujnost objektivnosti, a verjamem tudi v dobro zgodbo. Lahko si uveljavljen, pa vseeno delaš ‘usrane’ zgodbe.

Septembra je svet videl fotografijo z motivom na obalo naplavljenega trupla triletnega sirskega dečka Ailana Kurdija. Mednarodna skupnost se je zdela šokirana, a čez nekaj dni se je vse poleglo. Očitno imajo tudi te šokantne vizualne podobe zelo omejen učinek.

Se strinjam, ljudje iščejo dramo. Če si pripovedovalec, te potrebujejo. Potrebujejo te, da jim poveš nekaj razburljivega, nekaj še bolj seksi – kot je Isis. Katero zgodbo boš povedal? Zgodbo Isisa ali Ailana? Nikomur ne bo mar za Ailana. Hočejo zgodbe o Isisu, islamskih spopadih, orožju, sekanju glav, uničevanju novih kultur … Koliko ljudi pozna Isis in koliko pozna Ailana? Na stotine je takih otrok, kot je Ailan. Vsakodnevno umirajo pod rokami sirskega režima in Isisa.

Verjamem v nujnost objektivnosti, a verjamem tudi v dobro zgodbo.

Zakaj ne reagiramo?

Ker nam ne pomeni ničesar. Nekoga vidiš, kako pade, in vas kot novinarje zanima, a ljudi ne. Potrebujemo še veliko časa, da se spremenimo, da začnemo deliti svoja čustva in bolečino z ostalimi. Vlada bi morala razumeti, da mora pomagati ljudem. Da jih nauči in izobrazi o tem, ne pa da jim ukazuje, kaj smejo početi in kam ne smejo iti. Ljudje smo zanje številke. Za sirsko vlado, za slovensko, za dansko … Vse so enake. V potnem listu imaš številko in poznajo te pod to številko, ne pod imenom in priimkom. Problem je, kako smo dojeti kot ljudje, kako nas dojemajo vlade. Novinarji bi morali biti tu povezava. Pokazati vladi, da jo imajo na očeh in pomagati ljudem.

Vaš radio Sout Raya deluje v Istanbulu. Oktobra je turška vlada iz ene izmed opozicijskih medijskih hiš dobesedno na cesto vrgla novinarje. To je bil eden od najbolj odmevnih ostrih ukrepov zoper medijsko svobodo v Turčiji.

Dva moja prijatelja sta umrla pod rokami Isisa v Turčiji. Naš radio deluje prikrito, vladi nismo povedali, kaj delamo. Sam sem novinar, a je za ostale Sirce drugače. Nič nimajo proti turškemu predsedniku Erdoganu. Utrujeni so od vojne, veliko njihovih sorodnikov je bilo ubitih in ni jim mar za nič drugega. Sam pa jim ne bom povzročal težav. Ker če kot Sirec narediš nekaj, kar ni po godu turški oblasti ali Isisu, to vpliva na celotno sirsko skupnost v Turčiji. Ko kot novinar delaš zgodbo, imaš etično odgovornost. Če naredim zgodbo o Isisu, bo moja družina v Siriji v nevarnosti. V glavi moraš imeti stalen pogovor o etiki. O sebi, o ljudeh, s katerimi si si blizu in o skupnosti. Zgodba s ponarejenimi potnimi listi je škodovala celotni sirski skupnosti. Strah me postane vsakič, ko nekdo pogleda moj potni list. Vidi, da je sirski, kakšen pogled mi bo namenil?

Torej tudi v Istanbulu nimate občutka, da ste varni za zmeraj?

Noben novinar se ni nikoli počutil varnega v Istanbulu. Novinarji hočejo narediti zgodbo, a ni poti do zgodbe, na kateri njihovo življenje ne bi bilo ogroženo. In ne gre le za splošno politično situacijo v Turčiji, tu je še na primer Isis. Veliko ljudi je hitro prepoznanih kot sovražnike. Novinarstvo tam se sooča z ogromno preprekami. Ni- česar ne bom naredil, če bi ljudi s tem izpostavil nevarnosti.

Kaj ima Turčija pravzaprav od tega, da vam je ponudila azil?

Da vas je zaščitila po tem, ko ste zbežali iz Sirije? Ničesar niso naredili, niso me zaščitili. Tako kot ogromno drugih Sircev sem pač zbežal tja. Zapletena politična situacija je med turškim in sirskim predsednikom. Iz dneva v dan nisi prepričan, če turški predsednik res sovraži sirskega, iz dneva v dan je drugače. Pred leti sta bila tesna prijatelja, o čemer priča veliko fotografij. A to se je očitno spremenilo. Vse kar nam je turška vlada prebeglim iz Sirije dala, je prostor za delo, seveda ne v njihovih medijih. Gre po principu: lahko uporabljaš ta prostor, ampak moraš za to plačevati; rento, davke in vse mogoče. Plačujemo kot drugi turški prebivalci, a vedno več in več, pa za vedno nove stvari.

Zakaj ste zaprosili za azil ravno v Turčiji? Ste razmišljali, da bi šli naprej do Evrope, mogoče kam, kjer je bolj varno?

Turčijo smo izbrali, ker je zelo blizu Sirije, poleg tega je v Jordaniji še hujše, politika vlade je še bolj striktna kot v Turčiji. Podobno je v Libanonu, kar ujamejo te in pošljejo režimu. Turčija je bila v trenutku bega edina možna izbira. Nikjer pa ni vse samo dobro, tudi v evropskih državah ne. Ne moreš najti primernega prostora, da bi delal, kar bi si želel. Vsepovsod je ogromno pritiskov, kako delati tisto, kar delaš, na primer novinarstvo. Če govorimo o svobodi … Mislim oziroma verjamem, da na tem svetu ni svobode izražanja. Tako, povedal sem, kot je v resnici.

Prav nikjer?

Nikjer, ker če se kot novinar recimo odločiš, da boš pisal o Isisu, boš od nekoga takoj zatožen Isisu in boš takoj pod nadzorom. In za celo življenje se te bo držala ta nalepka. Menim, da smo pri svobodi izražanja naredili veliko, veliko korakov nazaj in čutim, da v prihodnosti novinarjev ne čaka nič dobrega.

Študirali ste v Parizu. Kaj čutite po novembrskem terorističnem napadu v Parizu?

Težko je, ker poznam to mesto, po drugi strani pa čutim, da ni prav, ker vsaka oseba, ubita v Parizu, nosi zgodbo, v Siriji pa je ogromno ljudi dnevno ubitih, a njihovih zgodb ni v medijih.

Ljudje smo zanje številke. Za sirsko vlado, za slovensko, za dansko … Vse so enake.

Brezimni.

Brezimni. Ker je tam prekleta vojna. Medijem ni mar za svobodo. Evropskim vladam ni mar za ljudi, a tu je ogromno ljudi, ki jih zanima, veliko ljudi, ki želijo sedaj vedeti, kaj se dogaja v Siriji. Komaj zdaj sicer, po toliko letih.

Nekateri mediji širijo informacije, da so ti teroristi prišli v Evropo tako, da so se pomešali med množico beguncev iz Sirije. Se bo situacija za begunce, prebegle v Evropo, še slabšala?

Situacija je za begunce tukaj, v Evropi, res porazna in mediji to na veliko izkoriščajo. Novinarji ne znajo ravnati s prebeglimi begunci in migranti. To so šibki ljudje, ampak novinarje velikokrat briga za ljudi: »Gleeejte, tukaj so, tukaj jih imamo, begunce, toliko in toliko beguncev …« Strašljivo.

Mislite, da lahko pomagamo beguncem, ki bodo živeli tu, v evropskem prostoru, z nami, da premagajo to vojno travmo?

Mislim, da si lahko sami pomagajo, a le, če se bodo v Evropi počutili sprejete, res za- želene. Če bi imela evropska skupnost resnične namene pomagati beguncem, a tu je zgolj preigravanje in namišljena pomoč, samo propaganda. Veliki problemi prihajajo. V Nemčiji delajo dobro, lepo delo. Ta zgodovina, ki jo Nemci pišejo sedaj, bo izbrisala slabo zgodovino njihove dežele. Tako se bodo zgodovine Nemčije spominjale prihodnje generacije.

Torej verjamete v Nemčijo?

Verjamem, čeprav se gre določeno ekonomsko politiko. A ljudje bodo vseeno preživeli. In strinjali se bodo, če jih bo Nemčija hotela izkoristiti kot delovno silo. Takoj se bodo strinjali, želijo preživeti.

Kljub temu, da nameravajo zavrniti ogromno prebeglih in jih vračati nazaj v domovino?

Razumem to situacijo. Na milijone beguncev je v Nemčiji. Tu so pa še države, ki so zaprle svoje meje, ne da bi sprejele sploh kakšnega begunca. Problem ni Nemčija, neizogibno je, da bodo na stotine in tisoče beguncev poslali nazaj … Nemčiji ne bi bilo treba vračati beguncev na vojna območja, tudi ko bodo prihajali novi in novi vali beguncev, če bi le še druge evropske države ponovno odprle svoje meje.

Mislite, da begunci vejo, kaj jih čaka tukaj? Ali pričakujejo nekakšno obljubljeno deželo?

Dejansko mislijo, da je Evropa kot raj. In dejansko za njih je raj, ker tukaj ni vojne in ubijanja na dnevnem sporedu. Za njih raj pomeni nekaj drugega, ne sanjajo, da bodo prišli v Evropo in jim bodo Evropejci ponudili hiše, avtomobile, denar. Morda kdo izmed njih razmišlja tako, a večina raj pojmuje kot varen pristan, čeprav na ulici. Ti ljudje so izgubili svoje domove v Siriji in Afganistanu in so že živeli na ulici, a tam na ulici padajo bombe, mimo hodi Isis in Alkaida. Ulica v Nemčiji je še vedno boljša. Veliko Sircev si bo v Evropi na novo ustvarilo življenje, kot so si ga Evropejci med svetovnima vojnama v Ameriki, in veliko bodo pripomogli k ekonomiji in gospodarski moči posameznih evropskih dežel. Oče Steva Jobsa je na primer migriral iz Sirije v Ameriko … Ljudje niso prišli v Evropo z namenom, da bi tukaj samo spali, želijo delati.

Še verjamete, da se boste lahko kdaj vrnili v Sirijo? Se lahko ta vojna kdaj konča?

Ne verjamem v rešitev v kratkem času. Rešitev je zmeraj, a ne bo se pokazala v letu, dveh ali treh. Tudi če se mednarodne sile jutri odločijo, da bodo končale vojno v Siriji, bo potrebnih več let, da se vojna zares konča. V Siriji se trenutno dogajajo grozne stvari.

Bašar al Asad je študiral v Veliki Britaniji. Kim Džong Un, severnokorejski voditelj, je študiral v Švici. Oba sta v svojih deželah med največjimi tirani sodobnega časa. Kako je to mogoče, če sta se šolala na zahodu, v (vsaj uradno) demokracijah?

Ne, samo izobraževanje v Evropi ne bo spremenilo miselnosti ljudi, če je nekaj v človeku samem. Tudi če bi takšen človek, ki stremi k moči in oblasti in ju ne zna nadzorovati, odraščal v demokratičnem sistemu, bi ob primerni priložnosti ta težnja prišla na plano.

Je podobno s teroristi? V Parizu so napadli Belgijci, rojeni v Evropi, ki so se vseeno pridružili Islamski državi.

Da, ni le to, kako in kje odraščaš, ali kakšno izobrazbo si pridobil. Nekaj je v človeku, nekaj slabega in nekaj dobrega. V vsakem je nekaj slabega, in človek sam izbere, čemu bo pustil na plan.

Če pogledamo al Asada, on je kriminalec, samo navaden kriminalec, in nič od tega, kar se je drugod po svetu naučil, ni spremenilo tega v njem. Imel je izbiro, kot jo imamo vsi, da bi bil dober človek, a ni. Odločil se je biti slab, odločil se je ubijati, biti ubijalec. A on sam nase ne gleda kot na ubijalca, on gleda na druge Sirce, svoje podložnike, kot na kriminalce. Zanj sem kriminalec jaz in po njegovem moram jaz umreti, ker jaz ravnam napačno. On pravi, da sem jaz ubijalec, da sem v zmoti, da podpiram teroriste. V nekem intervjuju ne dolgo nazaj je dejal, da sirska oblast ne bo sodelovala s Francijo, ker Francija podpira teroriste. Ampak če si Francozi premislijo in ne bodo več podpirali teroristov, bodo sodelovali. To je njegova miselnost.

Novinarji velikokrat hočejo samo zgodbo, briga jih za šibke ljudi: Gleeejte, tukaj so, tukaj jih imamo, begunce, toliko in toliko beguncev … Strašljivo.

Be the first to comment on "Nikoli ne bom verjel oblasti, ne avtoritarni ne demokratični"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*