Meglen spomin na mesti ob Atlantiku

Foto: Pixabay

Teden na Portugalskem: Lisbona in Porto

Anamarija Lukavac

Nisem je uspela začutiti, tako kot sem začutila druga mesta. Moje srce ni začelo biti v ritmu njenega temperamenta. Domov se nisem vrnila pretresena zaradi njenih nepojasnjenih šarmov, nepričakovanih zgodb …

Portugalska je bila dolga leta ena izmed tistih nekaj evropskih držav, ki jih na mojem stenskem zemljevidu še ni prebadal žebljiček. Morda je bila napaka v tem, da sem želela to podrobnost nasilno spremeniti, da sem septembra že tako predozirala potovanja ali pa, da je mojo pot na jugozahod Evrope zaznamovala neprijetna angina. Niti slučajno ne pravim, da mi Porto in Lizbona nista bila všeč, morda sta bila samo preveč popolna.

Prepotovala sem že dober del Evrope, pa ne znam Lizbone in Porta primerjati z nobenim drugim mestom. Lizbona ima sledi Gaudijeve Barcelone, pridih ozkih italijanskih ulic in značaj San Francisca. Porta zares ne znam upravičeno ob bok postaviti ničemur. Na podlagi nekaj dni in dveh mest si je praktično nemogoče ustvariti celostno predstavo. Že to, da smo s prijatelji obiskali samo Lizbono in Porto, je bilo z naše strani osladno dejanje, za katerega nas je lahko malo sram. Šli smo tja, kjer nam bodo, če bomo hoteli ali ne, na pladnju ponudili izkušnjo, kakršno lahko dobijo vsi. Po enem tednu Portugalske nikakor ne morem napisati turističnega vodiča, komaj se namreč spomnim imen znamenitosti in okrožij. Imam pa izkušnjo, zato lahko povem zgodbo. Potovala sem s še tremi prijatelji. Takšne gneče na potovanjih nisem vajena. Ko sedaj skušam osvežiti spomin na našo pot, se mi pred očmi pojavljajo samo prijatelji, šale, ki smo jih zbijali, in težave, ki so nas izzivale. Trudim se pogledati v ozadje nanje fokusirane slike, v mesto, ki se megleno skriva za njihovimi hrbti, pa ga ne morem videti jasno, v vseh njegovih podrobnostih, če se še tako trudim. Ne morem se ga dotakniti, samo listam lahko med razglednicami. Čudovitimi, ličnimi, barvitimi, prikupnimi, popolnimi, a statičnimi razglednicami.

Bolezen in balkon

Človek bi si mislil, da imeti vročino na šestdnevnem potovanju ne pomeni nič dobrega. Meni sta pomagala blazina in balkon. Čeprav se zaradi pomanjkanja moči prva dva dni nisem odpravila na celodnevne ekspedicije po Lizboni, sem lahko mesto v miru opazovala z majhnega, a prikupnega tipičnega portugalskega balkona. Točno takšnega, kot je bil včasih moja najbolj romantična predstava o življenju v portugalskem mestu. Od zgoraj je Lizbona končno dobila svoj čar. S skodelico čaja v rokah sem lahko opazovala preproste mestne hiše, katerih fasade so odete v modro-bele keramične ploščice in ljudi pretežno temnih las, ki so svojo pot ubrali po ulici pod menoj. Pogled sem usmerila proti mogočnemu krožnemu križišču Marques de Pombal, od koder je prihajal hrup avtomobilov ali pa sem se sprehodila do drugega balkona, ki je gledal na še vedno pregrete strehe septembrske Lizbone. Hvaležna sem bila svojemu najstniškemu uporništvu, ki se pojavi samo v situacijah, ko gre za tuje kraje, saj je bilo prebolevanje angine na tistem pogradu kljub slabi vzmetnici še vedno boljše, kot bi bilo, če bi morala to z obžalovanjem početi doma.

Lizbona je slikovito mesto, polno barv. Med balkoni so napete vrvi, na katerih sušijo perilo. Okna so okrašena s pušpanovimi grmički, nebo in morje tekmujeta, kdo bo bolj modre barve.

Stičišče prijateljev

Jasno mi je, da je bila letos na Portugalskem vsaj polovica mojih prijateljev s Facebooka, a vseeno nisem pričakovala, da bom na ulicah mest, ki sem jih obiskala prvič, srečala več poznanih obrazov, kot jih srečujem v Ljubljani. Že prvi večer sem v hostlu naletela na lastno sestro, s katero sva po Iberskem polotoku potovali ločeno. Nisva vedeli, da bova hkrati v Lizboni, še toliko manj sva se pogovarjali o tem, kje bova spali. Naslednji dan sem se na ulici nedaleč stran zaletela v prijateljici iz Nemčije, ki sem ju spoznala na izmenjavi. Dva dni kasneje sem ju srečala še v Portu, ne da bi srečanje načrtovale. Na železniški postaji v Portu sta do nas pritekla sošolka iz srednje šole in njen fant, na svoj koncert nas je povabil prijatelj, ki se je ravno takrat preselil tja. Kontakta s sicer nadvse prijaznimi domačini, ki neskončno radi ponudijo pomoč, zaradi vseh teh Slovencev skoraj nismo imeli. Kakorkoli, izpostaviti moram dobrodušnega Portugalca, ki nam po angleško ni znal razložiti navodil za pot in nas je na drugi konec mesta zapeljal kar s svojim avtom.

Jok na videz srečnega naroda

Lizbona je slikovito mesto, polno barv. Od pisanih ploščic v mestu se odbijajo žarki sonca, most čez reko Tagus, ki se izliva v Atlantik, je živo rdeč, psihedelični grafiti krasijo podhode izven mesta, po strmih ulicah kultnega Bairra Alta se vozijo majhni rumeni tramvaji, med balkoni so napete vrvi, na katerih sušijo perilo. Okna so okrašena s pušpanovimi grmički, nebo in morje tekmujeta, kdo bo bolj modre barve. Vse je kot prizor iz slikanice. Po videzu njihovega glavnega mesta bi Portugalce na hitro ocenili kot vesele, pozitivne in energične ljudi, a njihova tradicionalna glasba priča nasprotno. Fado je žalostna glasba. Igrajo jo predvsem v predelu, imenovanem Alfama, kjer solze tečejo v potokih. Ljudje se zberejo okoli glasbenikov, ki otožno pojejo in brenkajo na strune španskih ter portugalskih kitar, in brez zadržkov jočejo. Moje oči se niso orosile, a recimo, da je bil za to kriv moj lačen želodec, ki se je osredotočal na okusno hrano, postreženo v taistem okrožju. Mediteranska hrana si zasluži vse pohvale, prav tako pecivo Pastéis de Nata, ki je v Portu postal moj vsakodnevni zajtrk. Gre za zlato zapečene kolačke iz jajc in smetane v listnatem testu. Druga specialiteta, ki sem jo želela poskusiti in za katero si sedaj želim, da je ne bi, je francezinha. Prijatelj, ki je Portugalec, trdi, da sem imela le slabo izkušnjo, ker sem izbrala napačen lokal, sama pa si ne morem zamisliti, kako bi lahko bila francezinha kjerkoli okusna. Domačini v toast vtaknejo svinjsko meso, sir, salamo in sive, rdeče in rjave klobasice. Vse skupaj prelijejo z omako iz piva in rakcev, na vrh pa postavijo jajce na oko. Presodite sami.

Gosta megla se je vila med praznimi ulicami. Prvi scenarij, ki se mi je zavrtel v glavi ob prihodu v Porto, je bil umor poceni prostitutke.

Noč in dan v Portu

Po vtisu, ki ga je na meni pustila Lizbona, je bil večerni prihod v Porto, ki je nekoliko manjše mesto, locirano bolj severno, skoraj šokanten. Gosta megla se je vila med praznimi ulicami. Umazana pročelja starih hiš so osvetljevale zelene in rdeče luči semaforjev, ki niso služili nikomur. Glavna nakupovalna ulica je bila videti postapokaliptično. Naselje, kjer se je nahajal naš zanemarjen hotel, pa kot kraj zločina. Ko smo izstopili iz taksija, nas je iz zatemnjenega okna opazoval moški, ki ni niti za trenutek odmaknil pogleda od nas. Naš hotel ni bil nič boljši. Prvi scenarij, ki se mi je zavrtel v glavi ob prihodu, je bil umor poceni prostitutke. Načeloma sem ljubiteljica mest, ki dajejo vtis, da jih je nekdo napadel. Takšnih, ki so raztrgana, pretepaška, skrivnostna, morda malo strašljiva. Čeprav ta žalosten hotel ne bi bil prvi na lestvici podpovprečnih prenočišč, v katerih zavetje sem se kdaj zatekla, smo ga morali še isti trenutek zamenjati. Klavstrofobične tapete, stare ozke zakonske postelje in zarjavela vrata niso bili vredni niti tistih ubogih desetih evrov, ki smo jih odšteli zanje. Tako sem drugič v življenju svojo fino tazadnjo odnesla drugam. Svoje gosposkosti si še vedno ne morem odpustiti.

Zbudili smo se v povsem drugo mesto. Še bolj pisano od Lizbone, manjše, bolj domače, še prijaznejše. Čeprav misliš, da je Porto zadnje mesto, kjer boš lahko izživel svoje Harry Potter fantazije, se je izkazalo, da temu ni tako. J. K. Rowling je navdih za Dumbledorjevo pisarno dobila v tamkajšnji lični knjigarni, študenti pa ponosno nosijo črne halje, ki so iz letnika v letnik krajši. Ob sredah tudi oni od sreče, da so lahko študenti, družno jočejo, brucovanje pa se vleče čez vse leto in včasih terja tudi kakšno smrtno žrtev.

Prepričana sem, da bi lahko Portugalsko doživela v drugačni luči, a je vtis, ki ga je pustila na meni, dovolj unikaten, da zadošča mojim popotniškim potrebam. Morda se ne spominjam pomembnih zgradb v Lizboni, mogoče res nimam pojma o tem, kako je videti tipični dan portskega poštarja, kako je surfati na njihovih valovih ali kako se po portugalsko pove kaj drugega kot »Mostre me eu tuas mamas por favor«. Ampak žebljiček sem pa le zapičila.

Be the first to comment on "Meglen spomin na mesti ob Atlantiku"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*