Literarnost je algoritmom še nedosegljiva

Foto: Pexels

Zgodovina novinarskih zgodb, ki se berejo kot roman

Nika Senica

»V najboljšem primeru večina novinarjev pri svojem pisanju spregleda izredno človeško lepoto in prefinjenost. V najslabšem primeru militantno nasprotujejo poročanju o zadevah, za katere niso izučeni jih opisovati in razpoznavati. V vsakem primeru pa so bralci tisti, ki so prikrajšani za globlji vpogled v svet okoli njih,« je o razlogu za pomembnost obstoja literarnega, oziroma zanj intimnega, novinarstva zapisal Walt Harrington. Žanr, za katerega nekateri novinarji, tudi slovenski, že od šestdesetih let pravijo, da bi lahko rešil ugled novinarstva in novinarjev.

Centralna časopisna redakcija. Leto 1953. V pisarnah New York Timesa je živahno, telefoni zvonijo, nekateri novinarji so se vrnili s terena in vneto prepisujejo svoje ugotovitve. Zvoki pisalnih strojev jim narekujejo ritem. Brezhibno oblečen mlad novinar sedi za pisalno mizo ter neutrudno popravlja in dograjuje svoj prispevek. Obdajajo ga glasovi kolegov, ki so že zdavnaj oddali svoja dela, sedaj pa sedijo skupaj, kartajo in kadijo. Gay Talese svojega prispevka nikoli ni oddal prej kot dve minuti pred rokom. Ni mu bilo vseeno, kaj napiše, saj bo ob besedilu zapisano njegovo ime in nobeno drugo. Sedaj bivši novinar New York Timesa je bil neutrudni opazovalec življenj običajnih, a ponavadi družbeno nevidnih ljudi.

Dnevi petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih so veljali za začetke obdobja novega žurnalizma. To so bili dnevi vrhunskih del Trumana Capota in Hunterja S. Thompsona, Normana Mailerja in Joan Didion. Zlata doba »novinarskih zgodb, ki se berejo kot romani«, kakor je žanr v svojem manifestu označil sloviti Tom Wolfe. Želja Gayja Talesa po spoznavanju in doživetem pisanju o sicer neopaznih ljudeh je po njegovih izpovedih že takrat večkrat naletela na prazna ušesa, saj so uredniki želeli, da se piše o zvezdah, predvsem hollywoodsLeterarnost jekih. Talese se je v tem poklicu sprva počutil izgubljenega. Vse dokler ni napisal izjemnega literarnega portreta Franka Sinatre, ki je obveljal za najboljšega v zadnjih sedemdesetih letih New York Timesa. Portret, ki ga je napisal, ne da bi pri tem osebno spoznal Sinatro, saj je izhajal iz zornega kota neznanih, vsakdanjih ljudi, ki so obdajali slavnega pevca. Tom Wolfe je Talesa označil za enega izmed prvih t. i. novih žurnalistov.

Gabriel Garcia Marquez je želel delati novinarstvo, ki bi bilo popolnoma resnično, a bi se bralo enako fantastično, kot se bere Sto let samote.

Slovenski osamljeni navdušenci

To ni bilo le obdobje ameriških zvezd, tudi slovenski novinarji so prišli na svoj ra- čun, pa čeprav iz popolnoma drugačnih razlogov. Socializem je tu veljal za glavnega ‘krivca’, v novinarjih je spodbudil kreativnost, saj jim stroga cenzura ni dovoljevala odkritega pisanja o družbenih in sistemskih nepravilnostih. Novinarka Sonja Merljak v svojem delu Literarno novinarstvo razčlenjuje zgodovino in dela, med drugim tudi slovenskih piscev, novinarskega pripovedništva; obdobje Mladine, Tovariša in Tedenske tribune, Bogdana Pogačnika, Janeza Kajzerja, Mitje Meršola, Željka Kozinca, Draga Kralja in Alenke Puhar. Predvsem pa je tudi danes to žanr osamljenih navdušencev, kot jim pravi Merljakova. Čeprav je njena monografija izšla leta 2010, danes v slovenskem medijskem prostoru še vedno velja, da literarno novinarstvo ni zastopano v posebnih rubrikah ali revijah, kakršne so značilne za The New York Times, revijo Esquire, Rolling Stone, The New Yorker v ZDA, The Guardian v Angliji, Le Mond v Franciji ter Der Spiegel in Die Zeit v Nemčiji.

Slovenski novinarji so pisali predvsem reportaže, večinoma iz tujine. Ni bilo enake tendence kot pri ameriških novinarjih, ki družbenega dogajanja niso mogli izraziti drugače. Estetsko funkcijo jezika so slovenski novinarji sprva uporabljali kot mašilo, šele kasneje so z estetskim elementom izboljšali kakovost napisanega. Janez Kajzer je v tem žanru videl način razkrivanja vsakdanjega življenja in ne le izrednih dogodkov. Mnoge novinarje je tovrsten način pisanja spodbudil k ukvarjanju s temami, s katerimi se večina novinarjev ni ukvarjala. Drago Kralj se je na primer ukvarjal s takrat nedojemljivo temo ekologije. Alenka Puhar je zaradi svojega načina pisanja v nekdanjem režimu rada zašla v težave.

Od pisateljev do novinarjev, od novinarjev do pisateljev

Veliko vrhunskih pisateljev se je odločilo uresničiti željo po udejstvovanju na novinarskem področju, saj so videli preko meja fikcije in knjige. Med najboljše svojega časa je spadal Albert Camus, pisatelj in filozof, a ‘v srcu vedno novinar’. Camus je pisal predvsem reportaže iz Alžirije, s katerimi je poročal o klavrnih življenjskih razmerah arabskih Alžircev in globoki nepravičnosti kolonizacije. Zanj je novinar nekdo, ki ne deluje le kot papiga ali snemalna naprava. Ko poroča o dejstvih, opazuje dogodke iz prve roke ali sprašuje, je novinar v prvi vrsti zmeraj mislec. Novinarjeva razgledanost in kritično poročanje lahko služita kot inspiracija kritičnega razmišljanja bralcev.

Očitki o novinarskem izmišljevanju in subjektivnosti so bili vedno aktualni. Bogdan Pogačnik je na očitke odgovoril, da tudi najbolj vsakdanje in resnične stvari niso nikoli ploske in brez barve.

Za Gabriela Garcio Marqueza, avtorja znamenitega romana Sto let samote, je bil vpliv pisanja literature in novinarstva vzajemen. Fikcija mu je pomagala pri novinarstvu, ker je njegovim novinarskim prispevkom dodala literarno vrednost. Novinarstvo je k njegovim fikcijskim delom pripomoglo, ker je vzdrževalo njegov stik z realnostjo. Marquezova največja želja je bila delati novinarstvo, ki bi bilo popolnoma resnično, a bi se bralo enako fantastično, kot se bere Sto let samote. »Dlje kot živim in bolj kot se spominjam preteklosti, bolj mislim, da sta literatura in novinarstvo med seboj tesno povezana,« je bil prepričan. Pisatelj Ernest Hemingway, ki je s slogom socialnega realizma navduševal tudi slovenske novinarje, je za razliko od Camusa in Marqueza svojo pot začel z novinarstvom. Čeprav se je kot večina mladih novinarjev sprva opiral na statistična dejstva, je z odraščanjem naraščala njegova razgledanost, razvijal pa se mu je tudi stil, ki je postajal vse bolj literaren.

Kljub delu treh Nobelovih nagrajencev je v družbi veljalo in še vedno velja, da pripovedništvo in tradicionalno faktično novinarstvo ne moreta biti uporabljena v istem besedilu in imeti hkrati enake vrednosti informativnim žanrom. Philip Gerard je v knjigi Creative nonfiction zapisal, da to prepričanje izvira že iz našega otroštva: ko se kot otroci zlažemo, nam starši namreč očitajo, da si izmišljujemo zgodbe. Nadaljuje, da smo kot ljudje vedno omejeni z lastno perspektivo, tudi novinarji so še vedno samo ljudje. Očitki o novinarskem izmišljevanju in subjektivnosti so bili vedno aktualni. Bogdan Pogačnik je na očitke, da svojim poročevalskim besedilom dodaja preveč čustev, odgovoril, da tudi najbolj vsakdanje in resnične stvari niso nikoli ploske in brez barve.

»Delam tisto, česar se bojim in čemur bi se najraje izognil,«

so besede znamenitega pripovedovalca novinarskih zgodb Ervina Hladnika Milhar- čiča. Njegovo delo Kjer ribe priplavajo iz neba iz leta 2002 še vedno velja za redki primer slovenskega literarnega žurnalizma. »Z veseljem do pisanja se rodiš, šele nato se lahko naučiš dobro pisati,« je dejal. Prisega na psihološko karakterizacijo likov skozi dialoge in s pripovedjo, pri čemer pa širok spekter literarnih elementov uporablja skromno; prisega na kratke stavke, skopari z različnimi vrstami ločil. Izogiba se nejasnim metaforam in dvoumnosti. Poudarek daje ironiji, posebej pri razkrivanju praznosti politične govorice.

Lenart Kučić, novinar Sobotne priloge Dela, poudarja, da je literarna razgledanost nepogrešljiva, saj je pomembno, da jezik obvladaš. Pripoveduje, da je med sodelovanjem s študenti novinarstva Fakultete za družbene vede opazil, da sicer obvladajo strukturo novinarskih del, a da jim manjka lasten slog. Vprašal jih je, ali se kdo ukvarja tudi s pisanjem izvennovinarskih žanrov, denimo s poezijo ali fikcijo, in dobil negativen odgovor. Kučić je kot študent sodeloval pri študentskem časopisu Zofa, kjer je veliko avtorjev pisalo pretirano, pretenciozno, saj še niso imeli dovolj izku- šenj. Meni, da je taka pretiranost za mlade avtorje nujna, a je med študenti redka.

Pri praktičnem novinarskem delu vedno izhaja iz jezika, a obenem poudarja, da jezik ni v ospredju, in da je treba krotiti ego. Treba je obvladati pravila, da jih potem lahko kršiš. Najbolj mu ustreza ‘feature writing’, tudi intervjuje poskuša ‘ozgodbiti’, da niso samo prepis pogovora. Svoj način pisanja primerja z oblikovanjem kupa gline, ko skupaj spravi od sogovornikov pridobljene informacije in jih nato postavi v smiselno zaključen kontekst. Po njegovem z izjemo novičarskih zvrsti v drugih novinarskih žanrih ni možno pisati in pri tem ne uporabljati literarnih prvin. Pravi, da novičarske zvrsti v angleškem jeziku že nadomeščajo algoritmi. Računalniki pišejo funkcionalna besedila. »Literarnost je algoritmom še nedosegljiva, zato je uporaba literarnega pisanja pomembna prednost človeških novinarjev,« meni Kučić.

»Literarnost je algoritmom še nedosegljiva, zato je uporaba literarnega pisanja pomembna prednost človeških novinarjev.«

Odnos do slovenščine je odnos do novinarstva

Nedavno se je v podkastu Marsowci Kučić pogovarjal s srednješolsko profesorico slovenščine in pesnico Marjetko Krapež, ki je izpostavila, da že več kot 200 let slovenski šolski sistem temelji na sistemu Marije Terezije – učenje slovenščine na strukturiran način kronološkega pregleda. Zanjo je pomemben odnos do knjige, branja in problemov, ki jih branje vzpostavi. Krapeževa je povedala, da mora kot profesorica zaradi doslednega držanja pravil držati nazaj, celo krotiti svoje najboljše dijake; izstopanje je strogo prepovedano. Tudi slovensko novinarstvo tako občuti posledice tovrstnega priučenega odnosa do maternega jezika. Kučić je izpostavil ‘nenačitanost’ urednikov, ki od svojih novinarjev v literarnem vidiku ne zahtevajo več, celo ukinjajo poglobljeno zastavljene prispevke. »Slovenski sistem te nagradi, če izpolniš pričakovanja, s tem, da pišeš eseje ali seminarske naloge po šabloni in pri tem čim manj izstopaš,« je povedal in dodal, da je po angloameriškem izobraževalnem sistemu doseganje te norme dovolj za povprečne ocene, za višje pa je tam treba izstopati.

Velik problem Kučić vidi v neobstoječem sistemu mentorstva, torej pomanjkanju ljudi, ki bi pri mladih in neizkušenih novinarjih odkrivali oziroma prepoznali potencial. Hladnik Milharčič je, ko je bil še urednik Sobotne priloge, svoje novinarje spodbujal, da so stopili iz cone udobja. Novinarja, ki si je želel poročati o vojni, je poslal v opero.

Predvsem pa časopisnim hišam manjka spoznanje, da literarno novinarstvo lahko enako dobro, če ne še bolje, bralcem pojasni svet tudi še tako zahtevnih tem gospodarstva, okolja in politike.

Agata Tomažič meni, da bi se morali novinarji posvetiti učenju tem, ki odkrivajo delovanje družbe. Izpostavlja tudi problem nepodpiranja dopisništva, kjer po njenem kot človek na terenu izstopiš iz cone udobja. »Bralci niso pripravljeni plačati za vsebine, ki so nikakršne,« je dejala. S tem se strinja tudi Irena Štaudohar s tezo, da uredniki ne izkoristijo izjemno talentiranih blogerjev in mladih novinarjev. Štaudoharjeva meni, da se v slovenskih medijih preveč poudarja želja po uravnoteženosti, kar ubija poglobljenost mnenj. Predvsem pa se ji zdi slovenska medijska krajina nesvetovljanska, ker mediji podcenjujejo bralce.

Leonora Flis, ki se ukvarja s strokovno teorijo literarnega novinarstva, piše, da tovrstni prispevki zahtevajo drugačen način uredniške obravnave – od načina pisanja, ki zahteva predznanje –, preverjene informacije in trdno podlago ter pluralizem resnic in barvitost zgodb. Predvsem pa časopisnim hišam manjka spoznanje, da je možno, da tovrstno novinarstvo lahko enako dobro, če ne še bolje, bralcem pojasni ozadje tudi še tako zahtevnih tem, kot so gospodarstvo, okolje in politika. Torej v duhu Gayja Talesa so ‘pisatelji neleposlovja’ drugorazredni državljani, Elisov otok literature: »Nikakor ne moremo priti noter. In ja, to me razpizdi,« je nekoč dejal Talese.

***

Centralna časopisna redakcija. Leto 2015. Mlad novinar sedi za računalniškim zaslonom. Njegovo pisanje narekuje neutrudno tipkanje na računalnik. Kot hipnotiziran strmi v ekran in prepisuje. Redakcija je skoraj polna, predvsem pa je tiha. Poleg mobilnih telefonov zvonijo tudi stacionarni, a se kolegi pogovarjajo potiho, da le ne bi motili. V bližini novinarjeve pisalne mize, na kateri stoji le računalnik in prazne kavne skodelice, poteka tiha debata kolegov, a nima časa, da bi se jim pridružil. Kvoti, ki jo mora danes doseči, namreč še zdaleč ni videti konca.

Be the first to comment on "Literarnost je algoritmom še nedosegljiva"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*