Brez predsodkov na teren prisluhniti zgodbam ljudi

Foto: Matej Pušnik

Luka Lukić, novinar MMC-ja

Katarina Matko

»Najbolj me skrbi, da bo zgodba prezrta. Da bodo ljudje zgolj zamahnili z roko. Ni tako pomembno, ali prispevku sledijo pozitivni ali negativni komentarji, bistvo je v tem, da človeka prisiliš k razmisleku,« pravi novinar Luka Lukić, ki je s svojimi reportažami na portalu MMC marsikaterega bralca presenetil, celo šokiral, mu razširil pogled na svet ali pa v javnosti zanetil debato.

Novinarska pot ga je ponesla na številne kraje, med različne ljudi, med osebne zgodbe, ki jih drugi niso mogli ali niso želeli deliti. Razkrival je posel prostitucije, prodajal Kralje ulice, bil prostovoljec v Hospicu, izdajal pakete humanitarne pomoči, spoznaval življenje odvisnikov, z najstniki preživljal petkove večere in spoznaval sintetične droge, odkrival dogajanje v kazinojih ter teden dni preživel na invalidskem vozičku.

Loteva se tem, ki se v medijih redko ali premalo poglobljeno pojavljajo, poseben pa je tudi način, na katerega slišane zgodbe ubesedi. Izogiba se tipičnim novinarskim ‘kdo, kje, kdaj, kaj, kako in zakaj’. V ospredje postavi ljudi in njihove osebne zgodbe, obenem pa si upa vključiti tudi sebe in svoje doživljanje. In ker je ena glavnih značilnosti reportaž pristnost, je tudi način, na katerega te zgodbe zbira, nekoliko drugačen od tipičnega novinarskega. Na teren gre brez vnaprej pripravljenih vprašanj, brez diktafona, brez beležke in svinčnika. Popolna improvizacija. »To te na terenu samo ovira. Ljudje se veliko bolj sprostijo, če se z njimi samo pogovarjaš. Takoj ko nekdo vidi diktafon, se nekoliko potegne vase in spremeni način govorjenja, pogovor ni več tako sproščen,« mi ob mojem vprašanju, če lahko najin pogovor posnamem, pove Luka. Nekaj težko predstavljivega za študenta novinarstva. Nekoliko skeptično, a vendarle, upoštevam njegov nasvet in pospravim svoj diktafon. Dobro, tudi brez diktafona in beležke gre. Toda, kako to, da se na teren odpravi brez predhodno pripravljenih vprašanj? »Ko sem delal prispevek o Kraljih ulice, sem imel pripravljenih en kup vprašanj, ko pa sem odšel na teren, sem videl, da so povsem nepomembna, celo neumna. Naučil sem se, da je najbolje, če se sproščeno pogovarjaš z ljudmi in jih sprašuješ, kar te zanima.«

Nikoli nisem povsem zadovoljen s svojim prispevkom. Nekateri novinarji spijo na starih lovorikah, prepričani, da bolje ne gre, in postanejo arogantni.

Preplet osebnih zgodb z doživljanjem novinarja

Najprej so ga brezdomci uvajali, čeprav nad tem niso bili ravno navdušeni, nato pa se je samostojno podal v prodajo. Ta izkušnja je bila zanj ena izmed težjih, saj se je z vsakim dnem, ko se je sprehajal po Ljubljani in kot brezdomec prodajal Kralje ulice, v njem krepil občutek odrinjenosti in manjvrednosti. Soočil se je z nečim drugim, kot je pričakoval. Spoznal je, kako naporen je pogovor z mimoidočimi, če si brezdomec. »Čutiš, da nisi na isti ravni kot ostali. Da so oni zgoraj, ti pa spodaj. Tudi če kupijo tvoj časopis, s tem kažejo nadrejenost. Ta občutek me je pripeljal celo do tega, da sem bil v družbi znancev asocialen. Ko sem kasneje v domačem kraju zagledal prijatelje, je bilo težko preklopiti nazaj na občutek, da sem sedaj ponovno na istem nivoju kot oni,« je o ustvarjanju svoje prve reportaže v okviru akcije Vsak dan novinar, en dan nevladnik, ki jo je sprožil Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, dejal Luka. Te svoje občutke je delil v končnem prispevku, ki je bil zelo bran in nagrajen s številnimi pozitivnimi komentarji. Prav zaradi pozitivnega odziva bralcev na reportažo, ki izrazito vključuje novinarja in podaja osebno zgodbo, se je odločil, da bo na tak način pisal še naprej. Sedaj ne bi pisal nikakor drugače.

Podobno kot pri prodaji Kraljev ulice so tudi njegova pričakovanja pri delitvi paketov pomoči na Zvezi prijateljev mladine Moste padla na realna tla. Njegove predstave o izredni hvaležnosti prejemnikov pomoči se niso povsem uresničile. Kot prostovoljec je bil namreč deležen precej osornosti, prerekanja in nadiranja. Frustracije pa so se celo tako nakopičile, da si je med delom moral vzeti nekaj premora. Kljub začetni nejevolji pa je vseeno videl, da nekaterim takšna pomoč ogromno pomeni. Da je kot novinar sploh lahko spoznaval delo te humanitarne organizacije, mu je pomagal prijatelj iz otroštva, Simon, sin predsednice zveze Anite Ogulin. »K sreči sem imel Simona, ki mi je vse to organiziral. To je veliko lažje, kot če moraš sam vzpostavljati stike,« pravi Luka, medtem ko se peljeva do njegovega prijatelja, ki z veseljem poklepeta z nama in razkrije, da so mu Lukove reportaže zelo pri srcu: »Res mi je všeč to, kar počne. Dejansko gre med ljudi in razkriva ozadja. Ne piše neke gole statistike, ampak spoznava in deli osebne zgodbe. To je to, kar ljudje želijo brati.«

Na teren gre brez vnaprej pripravljenih vprašanj, brez diktafona, brez beležke in svinčnika. Popolna improvizacija.

Podobnega mnenja je Matej Pušnik, fotograf, ki z Luko pogosto hodi na teren. »Načeloma ne maram novinarjev, ker je ogromno takih, ki hodijo samo po novinarskih konferencah ali pa so glavni vir njihovega poročanja Twitter in ostala družabna omrežja. Takšnega dela ne moreš spoštovati,« pove Matej in takoj zatem pokaže knjigo z izjemnimi fotografijami ljudi s celega sveta: »Takšnih ne najdeš na Twitterju, ne moreš jih dobiti s kavča. Za njih moraš iti med ljudi.« Narediti je treba ogromno fotografij, da najdeš eno pravo, pri tem se je treba osredotočiti na čustva. Z Luko se na terenu odlično ujemata. »Matej je zame zelo pomemben. Vključi se med ljudi in mi s fotografijami pomaga povedati zgodbo. Včasih opazi stvari, ki jih jaz ne. Na koncu dneva vedno predebatirava svoje poglede na dogajanje in velikokrat začnem razmišljati o posebnem vidiku teme, ki ga sam prej nisem opazil.« Ker je za to, da se sogovornik odpre in ti zaupa, bistvena sproščenost, mora tudi fotograf delo opravljati podobno kot novinar. Skozi pogovor pripraviti ljudi do tega, da se sprostijo in so zaupljivejši. Tako prideš do odkritih zgodb in odličnih spontanih fotografij. »Z ljudmi se moraš povezati. Ne moreš kar priti z velikim fotoaparatom v roki in vsepovprek fotografirati. Ljudje si začnejo zakrivati obraze ali nasprotno – začnejo pozirati. Tega nočeš, saj iščeš resnična čustva,« pove Matej.

»Ka sm glihkar vidu?!«

Sodelovala sta tudi pri ustvarjanju reportaže o prostituciji. Od Luke je terjala ogromno časa – s prvo prostitutko se je pogovarjal avgusta, prispevek pa je bil objavljen šele februarja naslednje leto. Pri iskanju kontaktov mu je zelo pomagal prijatelj. »Super je, če imaš ‘fixerja’, nekoga, ki ti poišče sogovornike. Če imata isti smisel za humor, še toliko bolje,« pravi Luka in dodaja, da je ob raziskovanju prostitucije spoznal povsem navadne ljudi. »To je recimo dekle, za katero ti tvoja mama reče, češ, glej, takšna bi morala biti.«

Na poti po sledeh prostitucije je bil nepričakovano priča trdoerotičnemu prizoru. Njegove prve besede po videnem so bile: »Ka sm glihkar vidu?!« Toda ne, ni mu bilo žal, nasprotno – kmalu je doumel, da je to nekaj, česar ne bo videl noben drug novinar, in da je to del njegove zgodbe. »Pisati o tem, ali bodo v parku pobarvali klopce ali ne, ni moj cilj. Nekateri so zadovoljni s tem, da je največ, kar jim uspe v karieri, intervju s podžupanom, jaz pač ne,« je odločen Luka, ki v pisanju reportaž uživa. Nikoli več pa ne bi pisal pod pritiskom in na normo. »Včasih smo se metali naprej, da bi nekdo od nas lahko objavil vest, za katero smo dobili sedem evrov. Delal sem za res smešne honorarje in to je le eno izmed ponižanj, ki si jih deležen kot novinar,« razlaga o svojih novinarskih začetkih.

Foto: Matej Pušnik

Zjutraj gostinec, zvečer novinar

Danes mu ni treba pisati hitrih prispevkov, ampak lahko posameznemu prispevku nameni tudi več mesecev. To je v današnjem novinarstvu izjema, ki pa za seboj seveda potegne dejstvo, da se od tega ne da živeti. Obrobnih tem naše družbe se lahko tako poglobljeno loteva, ker finančno ni več povsem odvisen od novinarskega dela – po smrti očeta je namreč prevzel družinsko gostilno. Nekaj časa je poskušal usklajevati obe službi, a napornega ritma preprosto ni več zmogel, zato je sedaj novinarstvo le še postranski vir njegovega zaslužka. Kljub temu od njega zahteva veliko časa, ki bi ga v teh dneh raje namenil svoji partnerki Lauri in trimesečni hčerki. Prosti čas po novem najraje preživlja s svojo malo Piko, ki ji pred spanjem kot zvest poslušalec punka zapoje enega njegovih najljubših komadov te zvrsti. Ko hči zaspi, pa se lahko posveti še eni svoji strasti – nogometu in svojemu najljubšemu klubu Laziu.

Da še vedno lahko deluje kot novinar, ima precejšnje zasluge tudi njegova potrpežljiva Laura. Ko ji je povedal, da se bo družil s prostitutkami, mu je to brez težav dovolila, jo je pa bilo precej strah, ko se je več kot tri mesece potikal po kazinojih: »Bala se je, da se bom zakockal. Ne moreš hoditi v kazino in tam nič početi. Spremljajo te na kamerah, po nekaj obiskih te že dobro poznajo, zato sem moral igrati. Zapravljal sem lasten denar. Enkrat sem iz 20 evrov dobil 400, pa potem spet vse izgubil na igralnih avtomatih.«

Reportažo o kazinojih je končal pred kratkim. Vsaka izmed njegovih prejšnjih reportaž je dosegla več deset tisoč ljudi in na številne bralce naredila močan vtis. Sam opaža, da je vsaka reportaža nekoliko boljša od druge, a se hkrati zaveda, da še obstaja prostor za napredek: »Nikoli nisem povsem zadovoljen s svojim prispevkom. In to je dobro – da veš, da tega nisi napisal popolno in lahko to presežeš. Tako ne obstaneš v coni udobja. Nekateri novinarji spijo na starih lovorikah, v prepričanju, da bolje ne gre, in postanejo arogantni.«

Iz enega sveta v drugega in nazaj

Ena njegovih bolj branih reportaž nosi naslov Mi nismo nikakršni heroji, nastala pa je po sprehodu med ljubljanskimi odvisniki od drog. S to reportažo si je priboril privilegij, da si lahko sam izbira zgodbe in si za njih vzame toliko časa, kot ga potrebuje. Kaj pripravlja, uredniku pove šele, ko je z delom nekje na sredini. Ko ve, da ima dobre sogovornike, ki mu bodo zaupali zanimive zgodbe. Teh v reportaži o odvisnikih ni manjkalo, a da je do njih sploh lahko prišel, je imel pomoč. Odkrivanju njihovega vsakdanjika naproti ga je popeljal Sandi, s katerim še naprej ostaja v prijateljskih stikih. Čeprav se ponavadi z zgodbami ljudi, ki jih je spoznal, preneha ukvarjati v trenutku, ko je prispevek objavljen, pa včasih sklene tudi prijateljske vezi: »Z nekaterimi smo res postali prijatelji in se tu in tam dogovorimo za kakšno kavo. A ključno je, da njihovih težav ne poskušam reševati ali jih prenašati v svoje osebno življenje.«

Sandi ga je peljal v zapuščene stavbe, kjer se zbirajo brezdomni odvisniki, in mu predstavil ljudi, ki dan za dnem razmišljajo le še o tem, kje bodo dobili denar za drogo in kako se bodo zadeli. V sobah, polnih smeti, pomešanih z rabljenimi injekcijskimi iglami, je večkrat videl, kako si ljudje vbrizgavajo droge. »Vedno moraš iti na teren brez kakršnih koli predsodkov, ne glede na to, kaj preiskuješ. Nikoli ne kaži sočutja in ne govori, da razumeš težave, s katerimi se soočajo ti ljudje. Ker jih ne in jih ne moreš,« opozarja. Nekateri prizori in zgodbe so bili tudi zanj težki. Videti je, kot da gre za drug svet, ki pa vseeno sobiva s svetom preostalih ljudi. Luka je kot novinar prehajal iz enega v drugega, a kmalu spoznal, da to ni tako nedolžno. »Takšne stvari so lahko tudi nevarne. Ko si s temi ljudmi, začneš drugače razmišljati. Tvoj vrednostni sistem se zamaje,« pravi in misel zaključi s filmskim citatom: »Če plešeš s hudičem, ne boš ti spremenil hudiča, temveč bo hudič tebe.«

Ne glede na pasti terena in občutke, ki jih ob različnih prizorih in življenjskih zgodbah doživlja, pa ob vsaki objavi nove reportaže čuti, da je njegov trud poplačan. Pravi, da je »vedno vredno, ko bralce prisiliš k razmisleku in se med njimi razvije debata. Takrat si kot novinar dosegel svoje«.

Vedno moraš iti na teren brez kakršnihkoli predsodkov, ne glede na to, kaj preiskuješ. Nikoli ne kaži sočutja in ne govori, da razumeš težave, s katerimi se soočajo ti ljudje. Ker jih ne in jih ne moreš.

 

Be the first to comment on "Brez predsodkov na teren prisluhniti zgodbam ljudi"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*