Branje za pisanje

Ilustracija: Nuša Jurjevič

Uvodnik

Nina Korošec

»Pa daj noter istega kot prejšnjič, saj ne bo nihče opazil,« mi navrže kolegica, ko po zbranih prispevkih tarnam, da se moram lotiti še uvodnika za tokratno številko. Tako flegmatično zamahne z roko in se zasmeji, da se tudi sama. Že v naslednjem trenutku grizem nohte, moj obraz pa iz sekunde v sekundo postaja bolj namrščen. Nedolžna pripomba zaskeli mnogo bolj, kot je skelel pogled na napačno deljenje besed pri prelomu vrstic ob izidu oktobrske številke.

Pripomba kolegice me je zbodla, pa še zdaleč ne zato, ker gre za moj prispevek. Preletela me je misel, da podobna usoda doleti vse naše prispevke. Čeprav tisti nihče, no, za mnoge vem, da preberejo. Prav tragikomično pa je, ko se kdo javi, da bi rad kaj napisal za Klin, a se mu ne sanja, o čem smo pisali v prejšnji številki. Celo temo predlaga, pa mu poveš, da o tem smo pa pisali dve številki nazaj. Gladko pojma nima, s čim se ukvarjajo kolegi. Saj ne pravim, da je treba prebrati čisto vse, stavek za stavkom, počasi in poleg še napenjati možgane … A zavestno ignorirati prispevke, v katere smo vložili ogromno časa, prepričevanja, teženja, živcev in predvsem volje ter razmisleka, je samo globoko nespoštovanje do dela kolegov. Ne moreš pričakovati, da bo potem tebe kdo bral, pa ne zato, ker bi se vse vračalo in vse plačalo, ampak preprosto zato, ker če ne bereš, ne moreš dobro pisati.

Spomnim se, kako sem v zgodnjem otroštvu prav nič otroško težila babici in dedku ob branju časopisov, naj me naučita brati, da bom znala sama. In mi je bila potem dovolj okenska polica in pravljica, pa so imeli domači mir pred mano. Kako sem potem morala v vrtec in sem iz dneva v dan komaj čakala, da pride kdo od domačih pome, ker me je res fina vzgojiteljica v vrtcu fino maltretirala, kako bom pa jaz znala brati, če še otroci, ki so starejši od mene, ne znajo. Nič kaj spodbudno za otroškega bralca. Po domala izpraznjenih zalogah čtiva šolske knjižnice me je knjižničarka v petem razredu nagnala, ko sem ji imela namen za bralno značko predstaviti Romea in Julijo. Naj se vrnem kar pri dvajsetih, je rekla. Še manj spodbudno za nove generacije bralcev.

Od prvih tiskanih knjig so obstajali strastni bralci, pa tisti nekje vmes in na drugi strani ljudje, ki jim branje ni prav nič dišalo. Ne le zaradi pomanjkanja časa, čas za nekaj, za kar si ga res želiš vzeti, vedno najdeš. Nekateri ne berejo, ker se tega morebiti niso navadili v otroštvu, morebiti so z leti, preživetimi v šolskem sistemu, nenaklonjenemu poglobljenemu branju in posledično samostojnemu razmišljanju, izgubili zanos. Se pustili preveč ukalupiti sistemu. Sistemu, ki ga očitno narekujejo (tudi) pridigarji, grmeči s prižnice pri nedeljski maši. Na dneve volitev in referendumov.

Nikoli nas ne bodo brali prav vsi. A prenekateri izmed njih bi morali brati, ker to od njih zahteva njihova funkcija v družbi. Že stokrat prežvečeno – funkcija, kot je biti novinar. Nekdo, ki se kot vrag križa izogiba knjig in časopisov, naj ne gre študirati novinarstva. Nekdo, ki drži živali na distanci pet metrov od sebe, ne gre študirati veterine, ali pač? Branje in pisanje. Branje za pisanje – ena pomembnejših formul novinarstva.

Do bralcev ne bomo prišli s statističnimi podatki in povzemanjem iz drugih medijev, zato tokrat, v času epilogov poglobljenih novinarskih rubrik, izpostavljamo pisanje novinarskih zgodb, ki se berejo kot roman. Ne bomo jih predalčkali po oznakah, kot so literarno novinarstvo, novi žurnalizem, karkoli že pač so. Pravih tovrstnih zgodb v Sloveniji po besedah novinarke Sonje Merljak tako ali tako več/še ni. Zaradi časovne stiske novinarjev, pa verjetno tudi zaradi preveč časa, namenjenega temu predalčkanju. Ker postaja za zgodbo pomembneje, da paše v pravi predal, kot to, da bralca preprosto zapelje.

Če je kdorkoli opazil, da uvodnik ni enak prejšnjemu: začnimo iskati in dovajati ljudem zgodbe neslišanih. Da, poleg beguncev so pri nas očitno to tudi geji in lezbijke. Ki jih in nas vse zaničujejo isti veleumi. Čeprav smo idealistično govorili, da so ti časi mimo. In naivno verjeli, da se bomo z 20. decembrom o tem vsaj za silo prepričali.

»Čas za nekaj, za kar si ga res želiš vzeti, vedno najdeš.«

Be the first to comment on "Branje za pisanje"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*