Bralca, ki nima koncentracije, zapeljati v zgodbo in ga z njo spremeniti

Foto: Primož Predalič

Vesna Milek, novinarka Sobotne priloge Dela

Nika Senica, Tina Šoln

Že dolgo je ena izmed tistih slovenskih pisateljic, na katere se v knjižnicah vedno čaka, trenutno zaradi knjige Razpoložena za Pariz, ki je bila izdana letos poleti. Beletristični potopis deluje kot oda z ljubeznijo, moderno filozofijo in umetnostjo prežetemu mestu. Priznava pa, da intervju ostaja njen najljubši žanr in način ubesedovanja novinarskega raziskovanja. Polna citatov osebnosti, ki jih je kadarkoli intervjuvala, razlaga o bralcih digitalne dobe, o modrostih velikih pisateljev in o ljubezni do svojega dela. Nedavno je v nekem podkastu priznala, da je pravzaprav nič ne zanima (sploh pa ne politika), a hkrati si življenja brez radovednosti do sočloveka ne predstavlja.

Lanskoletna raziskava je pokazala precej turobno sliko bralnih navad Slovencev; da število bralcev med izobraženci pada ter da evropskim trendom Slovenci ne sledimo.

Ta podatek za vse, ki pišemo, in za vas, ki ste si pisanje izbrali za svoj poklic, ni ravno spodbuden. Brez bralcev nas pač ni (nasmešek). Zato moramo poiskati nove načine, kako jih spet zapeljati. Mislim pa, da nam počasi postaja jasno, da že ljudje naše generacije ne berejo, ker nimajo časa, ker se morajo ukvarjati s preživetjem, z delom, ki od posameznika zahteva čedalje več. Poleg tega so tu še dražljaji v obliki družabnih omrežij, nenehno nas prekinjajo obvestila, vedno kliki, zvoki, šumi, motilci … Vse to je že načelo možgane mladih ljudi, pa tudi naše, ki smo še navajeni analognega sistema in spremenilo načine vedenja, razmišljanja, tudi čustvovanja. Enostavno nimamo več dovolj koncentracije, da bi brali težja leposlovna dela, kaj šele filozofijo. Zgodb ne iščemo več v romanih ali časopisih, ampak na Youtubu. Kot da imamo res manj časa, kot smo ga imeli včasih. Ne zato, ker smo starejši. Smo pod nekakšnim hektičnim stresom, zaradi katerega nismo zmožni več kot nekaj sekund koncentracije. Imam občutek, da so nam te nove tehnologije, ustvarjene, da bi nam ‘prihranile čas’, odvzele še tisto malo prostega časa, ki smo ga prej imeli zase.

Zakaj torej Slovenci zaostajamo za evropskih povprečjem?

Kaj pa vem. Prišlo mi je na pamet, da v večini evropskih mest na podzemnih še vedno vidiš ljudi, tudi mlade, s knjigo v roki. Vemo tudi, da je odstotek bralcev in kupovalcev knjig najvišji prav v mestih, a naše mesto je majhno, ljudje se še vedno večinoma vozijo z avtom ali s kolesom. V službi zjutraj pregledajo spletne strani, nimajo časa za razgibanje časnikov, kaj šele za knjige. Morda smo nekje vmes zamudili čas, ko bi morali branje narediti privlačno za nove generacije, morda smo jim ga v izobraževalnem sistemu celo priskutili, morda gre preprosto za čas, ko knjige zamenjujejo občutljivi zasloni telefonov.

Smo pod nekakšnim hektičnim stresom, zaradi katerega nismo zmožni več kot nekaj sekund koncentracije.

Z Borisom Cavazzo sva v treh letih obiskala vse kotičke Slovenije in dobila odzive raznovrstnih ljudi. Po takšni ‘turneji’ se mi ni zdelo, da bi bili Slovenci slabi bralci, je pa res, da se je tudi tukaj potrdilo, da je povprečni slovenski bralec ženska, stara 58 let (nasmešek). Knjigo je prebralo 300 ljudi samo v Ajdovščini, kupili so jo mogoče trije. Slovenci ne kupujemo knjig. Kljub krizi še vedno hočemo nov avto na lizing, a nimamo potrebe, da bi posedovali knjigo. Da bi jo imeli na polici, da bi jo lahko odprli, kadar bi si to zaželeli. Francoski pisatelj in režiser Frédéric Beigbeder mi je v intervjuju na Slovenskem knjižnem sejmu rekel, da danes v skrbno zdizajniranih stanovanjih mlajših znancev ne opazi več knjižnih polic. In da se mu ljudje, ki v stanovanju nimajo knjig, zdijo kot roboti. Raje berejo kratke tekste, najraje na telefonih in ipadih. Rekel je tudi, da se boji za prihodnost knjige, a obenem misli, da bi lahko z dobrimi zgodbami in pravim načinom promoviranja knjig kot ‘objektov poželenja’ dosegli, da bodo mladi spet začeli posegati po knjigi. Knjigo lahko zares imaš, jo daš pod vzglavje. Postane tvoj fetiš, napolniš jo z energijo, ker vanjo vlagaš. Nekateri jo podčrtujejo, jo popackajo ali pa jo zmočijo s solzami. Vse to ji da neko vrednost.

Parizu ste zelo naklonjeni. Ste dobili občutek, da so Parižani, Francozi obsedeni s svojimi klasiki? Bi morali Slovenci večkrat prebirati slovenske klasike?

Današnja kultura je eno samo oglaševanje, ena sama promocija prek družbenih omrežij, samopromocija. Mislim, da bi morali ta trend že kar odvratne promocije na vsakem koraku izkoristiti tako, da bi spet počasi začeli graditi našo nacionalno kulturno zavest. Ne da bi zvenela kakorkoli desničarsko, bi bilo dobro pomisliti, od kod smo, kaj nas dela Slovence, se začeti zavedati naše mitologije, besed, Prešerna, Kosovela … Pa ne bom zamerila, če ti ne paše Cankar. Meni je zelo ‘sedel’ že v osnovni šoli, ker imam bolj sadomazohističen značaj. Za katerega ne želim, da bi ga imele prihodnje generacije. Počasi bi morala ta zavest v medije še bolj pronicati, ampak na nek trendovski način, ne pa, da nekdo grmi s prižnice: »Moramo se zavedati svoje kulture!« Od tega ti kmalu postane slabo. Po drugi strani je naš jezik nekaj posebnega in je res obstal toliko časa, da bi morali to vzeti kot prednost, kot dragocenost. Ljudem se to zdi nemogoče. Sprašujejo me: »Kaj vi ste iz tako male države in imate svoj jezik?« Velikokrat sem se v Franciji zavedela reči: »Eh, Slovenija …« Potem pa tudi drugi to tako vzamejo. Tako nas dojemajo, ker se sami tako dojemamo. Francozi imajo kompleks velikega naroda. Večina Francozov je ponosnih na svoje klasike. Saj Pariz so porodne klešče, kot je dejal Hemingway. Vsa velika dogajanja, tudi politična, pomladi narodov, vse velike ideje so se začele v Parizu.

V svojih delih se naslanjate na dela in besede velikih filozofov in pisateljev. Kaj bi rekli, da je t. i. literarno novinarstvo?

Zadnje čase pogosto slišim ta izraz. To obstaja že od nekdaj. Zame so to literarni članki Gabriela Garcie Marqueza, ki so sicer politični, ampak so napisani literarno. Za Camusa je nekdo rekel, da je bil povprečen filozof, dober pisatelj, a genialen reportaž- ni novinar. Njegove reportaže iz Alžirije so novinarsko čudo, da ne govorimo o Hemingwayu. Reportaže, ki so bralca potegnile v svoj svet in ga prisilile, da je dogodke, stvari dobesedno začutil na svoji koži, in mene edino tako novinarstvo zanima, sploh v teh časih, ko informacije dobiš že na vsakem koraku. Zanima me, kako bralca, ki nima koncentracije, zapeljati v zgodbo, ga pripraviti do tega, da jo prebere do konca, da ga ta zgodba spremeni. To je še edina rešitev za časopisno novinarstvo. Ne vem pa, zakaj je to nek moderen pojem, novinarji so od nekdaj pisali take članke.

Ne da bi zvenela kakorkoli desničarsko, bi bilo dobro pomisliti, od kod smo, kaj nas dela Slovence, se začeti zavedati naše mitologije, besed, Prešerna, Kosovela …

Kaj pa podkasti kot novodobni način prenosa zgodb?

Za podkaste me je navdušil Lenart Kučić, ampak nimam časa, da bi jih poslušala. Ves čas imam v ušesih slušalke in poslušam misli drugih, saj snemam pogovore z ljudmi in jih kasneje pretvarjam v pisano besedo. Zvečer pišem ali poskušam urediti zadeve in nimam časa za poslušanje podkastov, vmes, ko grem na primer po otroka v šolo, pa se mi ne zdi smiselno.

Menda svoj stil razviješ tako, da veliko pišeš. Se je podobno zgodilo pri vas?

Ne vem, če zavestno razmišljaš o stilu. Najboljše je, da začneš pisati tako, kot ti narekuje temperament, ali tako, kot ti narekuje zgodba. Sama ne bi znala pisati drugače, kot pišem, vem pa, da sem pred desetimi leti pisala drugače, pa se mi sedaj zdi moj stil izpred desetih let celo boljši, saj sem bila bolj sveža, mlajša, pogumnejša in ne tako izčrpana kot danes, ko smo ves čas pred računalniki in tipkamo. Včasih si pripravljal večji intervju in si imel veliko več časa za pripravo, danes pa je vse površno, vse gre na količino, ne pa v globino. Delno drži, da se stil razvije s pisanjem, a se z njim že rodiš. Potem ga še izpiliš ali greš v drugo smer. Primer človeka, ki se je svojega stila naučil, je Sonja Merljak, ki ima zdaj vrhunski stil. Včasih pišeš, pišeš in pišeš, kasneje pa celo ugotoviš, da je tvoj stil podoben stilu tvojega idola. S tem ni nič narobe, ampak kasneje najdeš svoj utrip. V novinarstvu stil ni tako bistvenega pomena. Važno je, da pričaraš situacijo, ki bi bila opisana z običajnimi stavki precej banalna in podobna osnovnošolskemu spisu. Sam pri sebi moraš najti mehanizme, s katerimi boš situacijo opisal, da bo bralca globoko pretresla z minimalnimi sredstvi in mu sprožila sliko v možganih.

Tudi če nosiš samo en citat v sebi, samo en pogled, en drobec, ki ti ga je sogovornik sprožil v možganskih nevronih – že to je dovolj, da se spremeniš. Bistveno je, da se srečujemo in se zaradi tega spreminjamo.

Cavazza je vaše najuspešnejše delo. Kako je bilo pisati biografijo?

Preprosto sem poskušala postati on. Že na začetku sva se z Borisom Cavazzo odločila, da to ne bo klasična biografija. Z osebno zgodbo se ob vsem delu žal ne morem ukvarjati več let, kar je pomembno pri biografiji. Tudi biografski podatki me ne zanimajo. Tudi on se je želel popolnoma odpreti, hkrati pa je želel, da bi vse skupaj ostalo odprto – kot neke vrste polfikcija. Takšnih knjig je v tujini veliko. Pri Borisu Cavazzi so vsi podatki zelo resnični, nisem pa omenila vseh, se poglabljala v vse filmske vloge. Njegove nenavadne zgodbe sem skušala preplesti v dramatično romaneskno izpoved, čeprav je vse resnično. Veliko dogodkov in spominov sem morala dati stran, ker bi bilo vsega skupaj preveč. Njegovega življenja je preveč za eno samo knjigo. Zapisovati te stvari je bilo zame zelo naporno, čeprav sem navajena na intervjuje. Vživeti se v človeka, vstopiti v njegovo glavo in potem skozi njegov spol, oči, dušo napisati stavke, mi je pri Cavazzi zelo teklo, saj imava neko kemijo in sem bila včasih za hip Boris Cavazza, kar je bilo na trenutke tudi zelo boleče – sploh v tistih najtež- jih trenutkih: od pedofilije, pretepanja, do tega, da se nikjer ni počutil doma. Res je imel grozno otroštvo. Hkrati to daje upanje: vse to je preživel in postal ne le uspešen igralec, temveč tudi neverjeten človek, o katerem sinova govorita samo lepo in ga še vedno občudujeta.

Zdi se, da so v zadnjih letih biografije postale zelo popularne.

Mislim, da imamo biografije vsi radi, saj v njih vidimo, kako so ljudje, ki jih občudujemo in ki so nam podobni, čutili, živeli in ustvarjali. Zanima nas, kako so čustvovali in kako so se prebijali skozi najtežje trenutke. Henry Miller je že leta 1950 rekel, da se bodo v prihodnosti vse knjige umaknile biografijam, da se bodo najbolj brale knjige, ki imajo avtobiografski ton. To se že dogaja z različnimi polbiografskimi knjigami, kot so Zlatan Ibrahimović, Mick Jagger … Tega je danes na tone. Ko bomo še tu dosegli prenasičenost, pa ne vem, k čemu se bomo vračali. Zanimiv fenomen je tudi Petdeset odtenkov sive. Zakaj takšno trivialno delo doseže številko sedem milijonov? V določenem trenutku so ženske potrebovale ta vitamin, da so si popestrile svoje dolgočasno in nesmiselno življenje.

V nekem podkastu ste dejali, da vas v bistvu nič ne zanima in da si ničesar ne zapomnite. Kaj pa vas žene v novinarstvu, če ne radovednost?

V živem pogovoru rečeš stvari, da narediš kontrapunkt ali da zgradiš napetost. Zanimajo me ljudje, kar je evidentno, saj že od leta 1995 delam intervjuje. Očitno me to še zmeraj vznemirja, drugače bi se tega že zdavnaj naveličala. Nekateri ljudje ne zmorejo narediti niti enega intervjuja več, ker so se jih tako nasitili. Sem svojevrsten kanibal, kar velikokrat rečem. Zanima me iti globoko v človeka, pogledati svet skozi njegove oči, biti prevodnik njegovih idej, ki jih kasneje spišem. Po vsakem srečanju nekaj dobiš in odideš s kave ali čaja in pogovora drugačen. Tudi če nosiš samo en citat v sebi, samo en pogled, en drobec, ki ti ga je sogovornik sprožil v možganskih nevronih – že to je dovolj, da se spremeniš. To je bistveno. Da se srečujemo in se zaradi tega spreminjamo, upam, da na boljše.

Govorili ste o ‘turbo kapitalizmu pisanja’. Kaj je alternativa temu sistemu?

To tudi jaz sprašujem svoje intervjuvance, ki so veliko pametnejši od mene: filozofe, politologe, psihoanalitike, pisatelje svetovnega formata. Nihče mi ni dal zadovoljivega odgovora. Ideja marksizma je zelo lepa, ampak verjetno v praksi ne bo nikoli več delovala. Ne vem, kateri sistem bi zares deloval. Tudi v demokracijo ne verjamem več. Trenutno sem v fazi, ko ne verjamem ničesar več, samo še v posameznika, ki se do sočloveka obnaša kot človeško bitje. Samo tako se lahko kam premaknemo, šele nato bomo lahko razmišljali o nekem novem sistemu. Ne v marksizmu, ne v kapitalizmu, ne v neoliberalizmu nam ni bilo dovoljeno, da bi se do sočloveka obnašali kot človek. Človeški faktor lastnikov in nosilcev oblasti je sprožil tekmovalnost, izpodrivanje in darwinovski zakon preživetja. Vsi smo postali, kot pravi rek – človek človeku volk. Deli, torej razdeli ljudi, in vladaj, je očitno še vedno ključni mehanizem za upravljanje, kar se kaže že na mikroravni v večini podjetij, pa tudi v medijskih hišah.

Reportaže, ki bralca potegnejo v svojevrsten svet in ga prisilijo, da dogodke, stvari dobesedno začuti na svoji koži. To je še edina rešitev za časopisno novinarstvo.

Be the first to comment on "Bralca, ki nima koncentracije, zapeljati v zgodbo in ga z njo spremeniti"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*