Razkrivanje tega, kar hoče nekdo skriti

Foto: Matej Povše

Eva Jung, danska preiskovalna novinarka

Valentina Novak

V otroštvu ji je babica brala najrazličnejše zgodbe, kasneje pa jo je spodbujala k diskusijam o družbi in k političnemu aktivizmu. V srednji šoli jo je k novinarstvu nagovorila ena izmed ljubših profesoric in ni dolgo trajalo, da se je znašla v teh vodah. Eva Jung, novinarka danskega časopisa Berlingske, se lahko pri 29 letih pohvali s skoraj petletnimi izkušnjami kot ena boljših preiskovalnih novinark v svoji državi in s soavtorstvom pri projektu #Sporet, ki je prejel skandinavsko in svetovno nagrado za podatkovno novinarstvo. Trenutno je tudi podpredsednica Danskega združenja za preiskovalno novinarstvo. Živahna, zgovorna in zelo skromna, kljub svojim dosežkom, meni, da se vedno najde prostor za dobro novinarstvo. V svoji karieri je med drugim razkrila prirejanja v danskem nogometu in zamolčane spolne škandale v danski Rimskokatoliški cerkvi. Na festivalu Naprej/Forward 2015 je predstavila nagrajeni projekt, v katerem se je skupaj s sodelavci lotila zbiranja, analize in predstavitve metapodatkov dveh danskih poslancev.

Kaj vas je spodbudilo k projektu #Sporet (#Tracked)?

Snowdnovim razkritjem o zbiranju metapodatkov državljanov s strani ameriških in britanskih obveščevalnih agencij veliko ljudi ni verjelo. Skoraj nihče pravzaprav ni vedel, kaj so metapodatki, če pa že, jih problematika ni zanimala in je bilo najpogosteje slišati: »Nič nimam za skrivati, ne varam žene, nisem kriminalec, plačujem davke … Naj zbirajo te podatke, če želijo.« Poleg tega je bilo veliko Snowdnovih dokumentov za širšo javnost zelo zapletenih. Mesece je trajalo, da so jih popolnoma dešifrirali. Kolega, ki je na Danskem prevzel zgodbo o dokumentih Ameriške agencije za nacionalno varnost NSA, se je z njimi zelo namučil. Vseeno sem mu tudi malo zavidala, da je ravno on dobil to zgodbo (smeh). Naš cilj je bil zato najti nekaj drugega, nekako drugače razložiti in poenostaviti metapodatke in predstaviti, kaj njihovo zbiranje pomeni za človeka. Odločili smo se, da želimo pokazati, koliko metapodatkov obstaja o vsaki osebi, kaj lahko na njihovi podlagi sklepamo o človeku, kakšne vzorce lahko najdemo, kako se lahko z njihovo pomočjo človeku približamo in navsezadnje, ali so lahko nevarni, če se znajdejo v napačnih rokah. Dvoumno ime projekta (‘tracked’ – ‘zasledovan’) je bilo izbrano namensko – lahko si tisti, ki pušča sledi, ali pa tisti, ki ga zasledujejo.

Kako ste potem idejo razvili?

V osnovi smo se želeli spomniti najbolj nore ideje, kar je možno. Ideja o sklepanju življenjskih navad osebe na podlagi metapodatkov se nam je zdela najbolj zanimiva. Za večjo prepoznavnost projekta smo se nato domislili, da bi zbirali in analizirali metapodatke dveh danskih poslancev, dveh javnih osebnosti. Najprej smo imeli v mislih le enega, vendar sta dve osebi bolj praktični, v primeru, da se ena odloči izstopiti, zboli ali kaj podobnega, poleg tega z dvema osebama dobiš tudi zelo različne vzorce. Izbrali smo Sofie Carsten Nielsen iz Socialno-liberalne stranke, ki je poročena in mati dveh otrok, ter Jensa Joela iz Socialnih demokratov, samskega moškega. Prav tako smo gledali, da gre za mlajšo populacijo, ki je bolj nagnjena k uporabi socialnih omrežij, kupuje prek spleta in podobno, ker s tem generira veliko podatkov.

Kaj točno sploh so metapodatki?

Po definiciji so metapodatki podatki o podatkih. Če razložim na preprostem primeru – pri telefonskem klicu so metapodatki številka, s katere kličete, številka, na katero kličete, čas in dolžina klica … Vse to, ne pa vsebina pogovora. Isto velja za vse ostale metapodatke – gre za podatke brez vsebine.

Kako potem iz njih ustvariti vsebino, zgodbo, kot ste naredili pri Sofie in Jensu?

To je bilo še najlažje. Ko imaš tako veliko količino podatkov, jih le povežeš in dobiš zelo intimne vzorce o človekovem življenju. Samo s podatki lokacijskih točk lahko ugotoviš, kje natančno se je človek premikal, sklepaš, kaj je tam delal, iz bančnih podatkov vidiš, koliko denarja je zapravil za živila … Povedano s primerom, ki ga je uporabil Glenn Greenwald: vsak klic je zabeležen. Recimo, da ženska kliče na kliniko za splav, potem svojo sestro in nato spet kliniko za splav. Kaj bi si mislil? Morda namerava narediti splav, morda kliče v imenu svoje sestre. Zamisliš si lahko različne scenarije, ampak vseeno so razvidni vzorci v življenju osebe, s čim se trenutno ukvarja. Z razlogom imamo ključavnice na vratih in zaprta vrata, ko smo na stranišču. So stvari v življenju, pri katerih si želiš zasebnosti.

Dvoumno ime projekta (‘tracked’ – ‘zasledovan’) je bilo izbrano namensko – lahko si tisti, ki pušča sledi, ali pa tisti, ki ga zasledujejo.

Katere metapodatke ste pridobili?

Dobili smo ogromne količine podatkov. Več kot 18.000 elektronskih sporočil, 31.000 registriranih telekomunikacij, 2.400 bančnih podatkov, 34.000 lokacijskih točk, 2.800 koledarskih informacij … Sporočila, podatke z mobilnih aplikacij, lokacije, na katerih so se povezali z internetom, kdaj in kaj so kupili preko spleta, kje in kdaj so slikali s telefonom, transportne podatke – za katerimi vlaki in taksiji so brskali … Prav tako tudi informacije s Twitterja in Facebooka – s kom so se spoprijateljili, katere slike so všečkali in tako naprej.

Kako ste med projektom vse te podatke zaščitili pred morebitnimi zlorabami?

Zavedali smo se, da gre za res nor projekt in obema poslancema smo obljubili, da bomo metapodatke strogo varovali. Zato smo ves čas delali na računalnikih, ki niso bili povezani na internet. To nam je malo otežilo delo, a vire moraš zaščititi. Naredili smo kopije podatkov z njihovih pametnih telefonov, jih prenesli na računalnik in delali nepovezano z omrežjem.

Kako ste vse te metapodatke predstavili?

Problematično je bilo, ker smo imeli podatke v zelo različnih formatih. Zato smo jih najprej pretvorili v Excelove preglednice. Ko smo imeli podatke organizirane, je nastopil pravi izziv – kako jih vizualizirati in narediti razumljive? Ustvarili smo spletno stran #Sporet (#Tracked v angleščini, ‘Zasledovan’ v slovenščini). Na njej se lahko pomikaš skozi prostore, v katerih rumene pike predstavljajo različne zbirke podatkov. Če na primer kliknemo na telefon od Sofie, lahko vidimo podatke z njene aplikacije za tek, na primer: kje je tekla, kdaj, kako hitro, katere dni v tednu … Iz podatkov o klicih je bilo razvidno, da večinoma kliče poslanske sodelavce, zato se je Sofie s pomočjo tega prikaza na koncu tudi zavedla, da je v resnici zelo malo v kontaktu s svojo družino, preveč pa s sodelavci in da mora začeti posvečati več časa družini.

Ko imaš tako veliko količino podatkov, jih le povežeš. Recimo, da ženska kliče na kliniko za splav, potem svojo sestro in nato spet kliniko za splav. Kaj bi si mislil? Morda namerava narediti splav, morda kliče v imenu svoje sestre. Zamisliš si lahko različne scenarije, ampak vseeno so razvidni zelo intimni življenjski vzorci.

Zakaj bi pravzaprav nekdo na tak projekt pristal?

Vse njune navade in življenjski vzorci so bili javno razkriti. To smo se spraševali tudi sami. Oba sta menila, da je pomembno, da se v medijih začne več pisati o nadzorovanju in zbiranju naših podatkov. Poleg tega sta želela tudi več prepoznavnosti, kar sta s tem projektom definitivno oba pridobila. Pred njim še nista bila tako uveljavljena politika, teči jima je začel šele prvi mandat v parlamentu. Vsi smo se ves čas zavedali, da imamo tudi potencialno možnost uničiti njuni karieri. Če bi namreč v njunih metapodatkih našli kaj, kar bi lahko ogrozilo njuno politično kariero, bi kot novinarji to vseeno objavili, saj bi šlo za informacije javnega značaja. K sreči nismo naleteli na kaj takšnega. Pred projektom sta Sofie in Jens vsak pri sebi premislila, ali sta kršila kakšne zakone in podobno, prišla do zaključka, da nimata nič za skrivati in pristala na projekt. Na koncu projekta pa je bilo njuno mnenje seveda drugačno. Izkusila sta, koliko podatkov se generira na vsakem človeku. Ko je projekt postal javen, jima je bilo kar malo neprijetno. Mislim, da če bi ju danes še enkrat pozvali k sodelovanju, bi bil njun odgovor negativen.

Vam je bilo kdaj neprijetno ob zbiranju in pregledovanju vseh teh podatkov neznancev, ste imeli kakšne zadržke?

Vedeli smo, kaj nas čaka. Malo je bil čuden občutek na začetku, ko smo bili bombardirani s toliko podatki in vzorci dveh ljudi. Sofie in Jensu smo vse razložili, vedela sta, kaj ju čaka. Še največ dilem smo imeli glede posrednih udeležencev, ljudi, ki nam niso dali izrecnega dovoljenja za sodelovanje v projektu, a so v resnici sodelovali, saj so bili vključeni v metapodatke poslancev – v telekomunikacijske podatke, elektronske pošte … Zato smo tudi njih kontaktirali in jih obvestili, kaj delamo; večinoma niso imeli problemov s tem, če pa že, podatkov v zvezi z njimi nismo uporabili.

Za projekt ste prejeli skandinavsko in svetovno nagrado za podatkovno novinarstvo. Je tudi pri širši javnosti pustil kakšen vtis?

Ljudem, ki so projekt spremljali, je odprl oči. Pred tem v vsakdanjem življenju o metapodatkih niso razmišljali, nato pa so se začeli zavedati, da njihov telefon ves čas oddaja signal, kje se nahajajo, in sporoča, kakšna je njihova geografska lokacija – vsakič, ko se povežejo na brezžični internet. Sprevideli so, da so lahko vsi ti podatki zelo nevarni, če se znajdejo v napačnih rokah. V času projekta je bilo tudi sicer v javnosti veliko diskusij na temo zbiranja naših podatkov, zato je bil pravi trenutek zanj. Pisalo nam je nekaj učiteljev, ki so projekt pohvalili in nam sporočili, da bodo otrokom v šolah predali naše sporočilo, v kakšnem svetu odraščajo in česa se morajo zavedati. Novinarjem je prinesel zavedanje o tem, kako moramo v današnjih časih svoje vire varovati. Tudi sama sem začela svojo elektronsko pošto kodirati, virom pa svetovati, naj mi kočljivih informacij ne pošiljajo prek spleta, ampak jih naj raje natisnejo in se z mano dobijo v živo, brez elektronskih naprav in telefonov.

V dobrih štirih letih dela na časopisu Berlingske ste sicer ustvarili že kup poglobljenih zgodb. Kako jih najdete?

Potrebuješ neko izhodišče. To poskrbi za razliko med dobro in nadpovprečno zgodbo. Če razmišljaš v smislu, da želiš narediti zgodbo o nelegalnem orožju na Danskem, v večini primerov taka zgodba ne bo prelomna. Sama raje zgodbo začnem iz nekega izhodišča – iz podatka, ki me v poplavi ostalih zmoti, iz kakšnega namiga in podobno. Dober preiskovalni novinar ima ‘nos’ za to. Ves čas se mora spraševati o stvareh in zaslutiti, kdaj nekje nekaj ni v redu. Na drugi strani pa mora za to imeti tudi čas, da že v osnovi neko temo poglobljeno spremlja in tako lažje uvidi, ko kaj v tej zgodbi ‘ne štima’. Z leti se naučiš, kako se lotiti tem in pristopiti k virom. Res je, da imam že kar nekaj izkušenj, a vseeno se imam še toliko za naučiti in toliko zgodb za raziskati. Dogodki, kot je festival Naprej, so tisti, ki me navdihujejo, saj se tu učiš od kolegov, odkrivaš nove metode in pleteš sodelovanja.

Tudi sama sem začela svojo elektronsko pošto kodirati, virom pa svetovati, naj mi kočljivih informacij ne pošiljajo prek spleta, ampak jih naj raje natisnejo in se z mano dobijo v živo, brez elektronskih naprav in telefonov.

Vam kdaj zaradi razkrivanja kočljivih tem tudi grozijo?

Da, prišlo je že tudi do tega. Gre za osebne ali profesionalne grožnje. Pri profesionalnih največkrat grozijo, da bodo razkrili moje vire, ker ne želijo, da bi bil članek objavljen. Pri osebnih grožnjah pa se osredotočijo na kaj iz tvojega življenja.

Kako se spopadate z njimi?

Odvisno, za kakšne grožnje gre, koliko so strašljive, nazorne in konkretne. Če ti nekdo grozi, da te bo ubil, logično, da boš to vzel resno in poklical policijo. Ko pa ti govorijo stvari kot »Vem, kje živiš, kam si hodil/a v srednjo šolo, ugotovil/a bom, kaj delaš v življenju«, pa ti mnogokrat razni državni organi ne morejo kaj dosti pomagati. K sreči je moj nadrejeni tak, da mi vedno priskoči na pomoč, če se česa bojim, in zna takšne situacije tudi obvladati. Pomembno je, da tvoj urednik verjame v to, da si moraš za raziskovanje vzeti čas, a ti hkrati zna dati tudi kaj prosto in te vprašati, ali pri čem rabiš pomoč. Tako ne delaš kot v nekem svobodnem poklicu, ampak imaš za seboj celo ekipo in nek občutek varnosti, zavarovanje.

Kakšno je stanje na časopisu Berlingske in v tisku?

Časopisi gredo samo še v eno smer, kar se tiče bralcev – navzdol. Po drugi strani pa nisem slišala za skoraj nobeno digitalno platformo na Danskem, ki bi postala zelo uspešna in dobičkonosna. Nekaj jih je že, ne pa veliko. Naši bralci pa so tako ali tako večinoma starejši. Vendar sem prepričana, da se bo vedno našel prostor za dobro novinarstvo, ne glede na tip medija.

Zgodbo začnem iz nekega izhodišča – iz podatka, ki me v poplavi ostalih zmoti, iz kakšnega namiga in podobno. Dober preiskovalni novinar ima ‘nos’ za to, da zasluti, kdaj nekje nekaj ni v redu.

Eva Jung
Festival FNF
Foto: Matej Povše

Be the first to comment on "Razkrivanje tega, kar hoče nekdo skriti"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*