V tem poslu moraš vedno imeti vsaj še dve obvoznici

Foto: Sanja Gornjec

Gregor Naglav, televizijski snemalec na RTV

Sanja Gornjec

Temna pisarna se začne kazati v mehkejši, svetlejši podobi, ko Gregor Naglav, televizijski snemalec, pritisne na stikalo za luč: »Jah, gospod župan, bomo kar tako kot po navadi.« Župan litijske občine se postavi ob mizo, obloženo s papirji, in novinarki razlaga o problemih financiranja novega medgeneracijskega središča v Litiji. S slušalkami na ušesih Naglav s priprtimi očmi opazuje sliko na ekranu kamere, medtem ko z rahlim dotikom novinarki nakaže, naj se premakne, da bo lahko ujel boljši kader. Novinarka pripravi mikrofon in ko Naglav preveri še ton, posnamejo županovo izjavo. Skupaj s parkiranjem, čakanjem in pripravo opreme traja manj kot petnajst minut. Vendar je to samo del prispevka, ki bo čez nekaj ur predvajan v Slovenski kroniki na Prvem programu Televizije Slovenija. Dopisnika iz Zasavja se po srečanju z županom odpravita še v novo stavbo medgeneracijskega centra, kjer Naglav posname delavce, ki zaključujejo z delom, na nabrežju Save pa posnameta še raport.

Gregor Naglav že dobri dve desetletji snema televizijske informativne prispevke. Danes je del majhne ekipe zasavskega dopisništva, v dveh desetletjih pa je zaradi službenih dolžnosti obredel skoraj cel svet. »Od kontinentov mi manjka samo Avstralija,« razlaga med dinamično vožnjo po ozkih ulicah Šmartnega. Ob koncu naselja upočasni in ustavi ob gradbišču, kjer bo posnel sliko za naslednji prispevek. Delovni stroji stojijo, delavci malicajo. Kar nekaj časa traja pregovarjanje, preden mu uspe prepričati delavce, da za nekaj minut skrajšajo malico. »V prispevku ne moreš govoriti, kako dokončujejo obvoznico, medtem ko na sliki gledalec gleda stoječe stroje,« razloži. »Slika mora biti logična, gledalca ne sme pustiti v dvomu.«

Prispevek montira v majhni kletni pisarni in preden prispevek shrani, ga še tretjič pregleda. Da bo res vse na mestu. Zdi se, da ničesar ne prepušča naključju. »V tem poslu moraš vedno imeti vsaj še dve obvoznici,« pravi. Nikoli ne bo pozabil nesrečnega dogodka iz Pariza, ko jima z novinarko ni uspelo poslati posnetka v Ljubljano: »To je grozen občutek! Dva dni se trudiš, na koncu pa ne moreš ničesar pokazati.« Od takrat se mu kaj podobnega ni več zgodilo. Rahlo se mršči, ko razlaga, kako trikrat preveri opremo, preden se odpravi na teren. Danes bi zagato s pozabljenimi stvarmi lahko hitro rešil z obiskom najbližje tehnične trgovine, včasih pa ni bilo tako enostavno: »Niti baterije nisi mogel dokupiti, snemalna oprema je bila zelo draga. Takrat so to bile nepredstavljive cifre.«

Že nekaj let snema z manjšo – v mojih očeh še vedno ogromno – digitalno kamero, ki je dovolj težka, da je slika stabilna tudi brez stativa. Zelo redko se zgodi, da bi snemalna oprema zatajila. Sedaj bi jo lahko nadomestil z GoPro kamero, ki jo ima pri sebi kot nujno rezervo ali za »nenavadne kadre za popestritev«. Že ima idejo, kako jo bo na svetovnem prvenstvu ribičev potopil v vodo in tako dobil pogled na dogajanje z druge perspektive.

Po svetu

Stena v prostoru za montiranje je prekrita z akreditacijami z različnih dogodkov. Veliko jih je v tujih jezikih. Na začetku kariere je v tujini delal tudi do štiri mesece; televizijska ekipa je včasih spremljala slovenske državniške obiske v tujini ali pa so ljubljanske snemalce poslali k dopisnikom v tujino. Naglav se je prvič peljal z letalom zaradi službe: »V Švico. Tega ne bom nikoli pozabil. Strpali so nas na majhen vladni avion. Strah me je bilo. Ampak greš tja. In delaš po najboljših močeh. Drugič dobro, tretjič boljše.« Doma, v Trbovljah, ga čakajo žena in hčerki, ki sta navajeni, da očeta pogosto ni doma. »To počnem že petindvajset let, otroci so se pa rodili enkrat vmes,« pove v smehu. Imajo pa navado, da se v njegovi odsotnosti vsak večer pogovarjajo po Skypu. Vsaj za nekaj minut.

Niso bili redki niti očitki, da hodi v tujino na dopust. »Ampak tam ni časa za turizem! Mesta vidiš iz taksijev, avtobusov. Logistično so taki dogodki zelo naporni; do večera se vedno nekaj dogaja, pred sedmo pa že mora biti prispevek v ljubljanskem uredništvu.« Pravi, da ima veliko srečo, da v stresnih situacijah reagira hitro in preudarno: »Če zamudiš, je konec.« Na vprašanje, kako je potekalo morebitno uvajanje, odgovori z zamahom roke. »Vržen si v vodo in plavaš. In opazuješ kolege. Moraš se znajti, sploh v gneči na velikih dogodkih, ko ni niti časa niti prostora. Velikokrat pride prav balkanska iznajdljivost, kot ji pravim jaz. Meni je moje delo izziv.«

Kot snemalec ima ogromno izkušenj z državniškimi dogodki, zato ga včasih še vedno izkoristijo za delo na političnih srečanjih. Ali v parlamentu, če je treba. »To, to je pa zame kazenska naloga. Tiste glave, ki kimajo, to je tako dolgočasno,« je skorajda ogorčen. »Gledalce zanima, kdaj bodo imeli razsvetljeno cesto, ali bodo imeli pitno vodo, kdaj bo dokončana nova cesta. Preživeti morajo na lokalnem nivoju. Briga ljudi za tistih devetdeset poslancev, ki se prerekajo za cene malic v parlamentu.«

Slika mora biti logična, gledalca ne sme pustiti v dvomu.

Iz domačih logov

Zato mu je delo v dopisništvu toliko ljubše. Pomembno se mu zdi, da probleme iz regije predstavijo širši javnosti. Ker poznaš ljudi in veš, kje pridobiti informacije, lahko televizijske prispevke pripraviš veliko bolj kakovostno in poglobljeno. »Nekdo, ki živi v teh krajih, ima realnejši pogled na dogodke. Ni na prvo žogo, kot je pogosto, ko prispevek pripravijo novinarji, ki se na kraj dogodka pripeljejo iz Ljubljane.« Velika prednost dela v majhni ekipi  je tudi v organizaciji časa. Tisti avgustovski torek, ki sem ga preživela z njim in novinarko Sašo Kisovec, sta snemala na šestih različnih lokacijah, da sta lahko pripravila tri različne prispevke. »Če se ne bi vnaprej dogovorila in optimizirala dela, bi se lahko tri dni vozila okrog,« pojasni Saša. Ve, da dela s snemalcem, ki mu lahko zaupa: »Ne želim si drugega sodelavca. Ko si na nekoga navajen, je delo veliko lažje. Sploh pa, če se nanj lahko zaneseš.«

Delo v dopisništvu se od dela v ljubljanskem uredništvu razlikuje predvsem v številu zaposlenih. V dveh malih pisarnah v Trbovljah delata samo dva, novinarka in snemalec. Pogosto se oglasi tudi Delova dopisnica Polona Malovrh. Na hitro poklepetajo in si izmenjajo novice. Ko Naglav govori o Zasavju, postane otožen: »Tukaj sem rojen in tukaj živim. Ni mi vseeno, ko vidim, kako zasavska regija propada: industrije praktično ni več, prihodek se niža, prebivalstvo se stara, brezposelnost med mladimi se veča.« Prepričan je, da se nekdaj uspešna industrijska mesta počasi spreminjajo v upokojenska spalna naselja: »Če je največja firma v Trbovljah bolnišnica, sledi pa ji komunala, to pove vse. Ljudje pa morajo nekaj početi, od nečesa živeti.«

Foto: Sanja Gornjec

Njemu zagotovo ni dolgčas. Tisti torek je v popoldanskih urah nameraval še postaviti razstavo lokalnih fotografov. Že nekaj let pa v poletnem semestru na Fakulteti za družbene vede predava pri predmetu Televizijski praktikum, kjer študente novinarstva seznanja z osnovami snemanja informativnih prispevkov. Na predavanjih uporablja primere televizijskih prispevkov, kjer izpostavlja napake, vendar vedno ponudi rešitev, kako bi lahko bilo boljše.

Naglav je v stiku z mediji bil že kot otrok: »Moj oče je delal na radiu, jaz pa sem mu z največjim veseljem podajal plošče in zvijal trakove.« Po končani srednji elektrotehnični šoli je na trboveljskem radiu honorarno opravljal delo tonskega tehnika. Že v začetku devetdesetih je bilo tam dopisništvo Televizije Slovenija. »Takrat je kot snemalec delal Franci Jarc, že starejši gospod. Snemalna oprema – takrat so snemali še na kasete – je bila težka in okorna, on pa me je prosil, če mu pomagam pri prenašanju.« Naglav je bil radoveden, Jarc pa pripravljen deliti svoje znanje. Med asistiranjem je mladi Gregor tudi sam kaj posnel in ko se je delovno mesto sprostilo, so ga na televiziji prosili, da bi nadaljeval z delom snemalca v dopisništvu. Nekaj časa je še poskušal usklajevati urnike z delom na radiu, kmalu pa je televizijsko delo zasedalo večino njegovega urnika in delo na radiu je opustil.

»Včasih se kolegi delajo norca, da cel dan delam, zvečer pa oni na televiziji vidijo tistih šest kadrov,« se namrdne. Če bi kolegi z Naglavom preživeli dan, bi najbrž bili presenečeni, na koliko koncev se odpelje in s koliko ljudmi govori v enem dnevu. Vprašam, ali se kdaj naveliča svoje službe. Zavzdihne. »Po toliko letih, ki prinesejo toliko različnih tem, je težko narediti kaj novega.« Prizna, da je naporno. In hkrati »luštno«: »To delo mi je res pisano na kožo, stvari so mi dobro stekle. Takrat se človek dobro počuti.« In doda: »Največ mi pa pomeni veselje novinarjev, ko izvedo, da bodo delali z mano. To je zame največja pohvala.«

Be the first to comment on "V tem poslu moraš vedno imeti vsaj še dve obvoznici"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*