V službi muhastih državljanov

Foto: Pexels

Ilustracija: Nuša Jurjevič

Kolumna

Tadej Grešovnik

Spomnim se, kako je pred časom nekdo na novinarja Denisa Oštirja naslovil vprašanje: »Kdo si ti, da nam predavaš o vsem, najprej o elektroniki in potem o financah?« No, saj niti ni bedasto vprašanje. Kdo pa so novinarji, da si jemljejo pravico javnosti soliti pamet o vsem? No, Oštir je na vprašanje odgovoril nekako tako. Novinar ni »specialist za vse«, zato se pozanima pri strokovnjakih, ima pa znanje, da pridobljene informacije umesti v kontekst in jih na najrazumljivejši način predstavi javnosti.

Odgovor, ki zelo enostavno pojasni eno izmed najpomembnejših funkcij novinarstva. Poučevanje. Za razliko od učitelja novinar uči vse »predmete«, vsak dan, tudi po tem, ko posameznik zaključi s formalnim izobraževanjem.

Nima smisla izgubljati besed, kako zelo pomemben je za učenca dober učitelj. V našem primeru, kako pomembno je, da občinstvo nagovarjajo dobri mediji. Kakšen pa sploh je dober učitelj? Kakšen je dober medij? Vprašanje je morda bolj kompleksno, kot se zdi. Se mora učitelj držati učnega načrta? Naj uči po svoje – »za življenje«? Ali naj učence pritegne na tak način, da jim ponudi tisto, kar jih zanima? Vzporednice tem dilemam lahko potegnemo tudi v medijskem svetu. Naj se novinarji držijo brezosebnega »objektivnega« poročanja? Naj vključijo delček sebe in zgodbe interpretirajo, ovrednotijo? Naj ljudem ponudijo tisto, za kar menijo, da je za njih pomembno, ali naj spoštujejo njihove želje in pripovedujejo zgodbe, ki jih najbolj zanimajo?

O najboljši izbiri je sicer težko govoriti. Niti nima smisla, ljudje smo različni, vsak ima svoje želje in interese, zato je nemogoče ustreči vsakomur. Po drugi strani pa pogosto dobim občutek, da je »pravo pot« še posebej težko ubrati pri nas, v Sloveniji. Ob najrazličnejših odzivih ljudi, ki jih slišim vsakodnevno, pa tudi ob prebiranju pripomb komentatorjev na najrazličnejših medijskih spletnih portalih, se mi zdi, da bomo Slovenci zelo kmalu stereotipno poštenost in delavnost zamenjali za nezadovoljstvo in nerganje. Neprestano obrekovanje, kateri medij je levi in kateri desni, katerega vodijo komunisti in katerega domobranci.  Pa dolgovezenje o medijski manipulaciji, o zavajanju ljudi, o nemoralnosti, zastrupljenosti s senzacionalizmom …

Ko smo ravno pri senzacionalizmu. Nedavno so v eni od osrednjih informativnih oddaj na televiziji predvajali prispevek o povečanju deleža izdelkov hrvaških proizvajalcev na policah (sedaj hrvaškega) Mercatorja. V naslednjih dveh dneh sem dvakrat naletel na podoben odziv znancev, ki sta mi želela še enkrat »prodati« prispevek, češ da na televiziji pravijo, da lahko v Mercatorju kupimo le še hrvaške izdelke. – Ne, ni res! Zakaj potvarjate? Rekli so le, da je hrvaških izdelkov več. To je to!

Prav fasciniran sem, ko vidim, da so pogosto ravno bralci, poslušalci in gledalci tisti, ki s svojo reinterpretacijo iz določenih medijskih vsebin ustvarjajo senzacijo. Pri tem je najbolj ironično to, da ljudje sicer  »sovražijo« napihovanje. Ljudem se obrne želodec, ko samo slišijo besedo Svet (na Kanalu A). Ker tam novinarji v kamero na ves glas kričijo o izrednih razmerah, medtem ko na njih vsake toliko pade kakšna snežinka. – Še danes pogosto slišim takšne komentarje, pa čeprav so takšni novinarski pristopi, kakršnikoli že so, sprejemljivi ali sporni, skoraj že prazgodovina. Še boljši pokazatelj tega, da je slovenska publika, upam, da ne bom preveč grob, nekoliko hinavska, so Slovenske novice. Da v uredništvu Slovenskih novic o etičnih dilemah prav veliko ne razpravljajo, najbrž ni treba posebej poudarjati. Prav zato me še toliko bolj preseneča dejstvo, da gre za že nekaj let zapored najbolj prodajani časopisni dnevnik pri nas. Pri nas, kjer ljudje »hrepenijo po visokih moralnih standardih v novinarstvu«.

Senzacionalizem in nemoralnost sta zgolj dva elementa novinarstva, ob katera se ljudje zelo radi obregnejo. Ko k temu prištejemo še druge pripombe vse prej kot nezahtevne publike, ugotovimo, da je novinarski poklic lahko precej konfuzen. Ampak saj niti ni tako težko razumeti sistema.  Komercialne medijske hiše delujejo podobno kot ostala podjetja. Stremijo k dobičku. Bolje rečeno – se na trgu borijo za preživetje. Preživetje pa žal ni nujno odvisno zgolj od kakovosti vsebin. Slediti je treba željam svoje (ne)zveste publike, saj imajo na koncu »stranke vedno prav«.

Pregrobo bi bilo reči, da novinarji niso več »psi čuvaji«, da zaradi navad občinstva danes ni več mogoče izpolnjevati poslanstva. Po drugi strani je tudi utopično verjeti, da je poslanstvo edini faktor, ki ga mora novinar upoštevati pri svojem delu. Če smo se na začetku še spraševali, katera je tista pot, ki bi jo moral novinar ubrati pri svojem poročanju, lahko na koncu ugotovimo, da je, morda ne optimalna, a najbolj ustrezna odločitev ta, da spoštuje interese občinstva. Bralci, poslušalci in gledalci so tisti, ki začrtajo novinarske smernice. Ali drugače: novinarski standardi so ogledalo naše nacionalne kulture. Zato je prav, da ljudje tudi sami prevzamejo del odgovornosti in prenehajo venomer kazati s prstom na medije. Šele takrat, ko bodo sami ugotovili, da besedi pomembno in pikantno nista sopomenki, ko bodo znali ukrotiti nekoristno radovednost in v sebi potlačiti voajerizem ter prenehali vtikati nos v »ravnateljske zadeve« … Ko bodo dojeli, da bi moralo biti novinarstvo poučevanje in ne poceni razvedrilo … Takrat bodo, v to sem prepričan, to prepoznali tudi mediji.

Novinarski standardi so ogledalo naše nacionalne kulture.

 

Be the first to comment on "V službi muhastih državljanov"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*