Uvodnik, ki ni hotel nastati

Ilustracija: Nuša Jurjevič

Nina Korošec

Prvič sem uvodnik začela pisati nekega turobnega nedeljskega popoldneva pred davnimi tedni. In ga po nekaj dnevih v celoti izbrisala. Vse tri ure, ko sem ga pisala, je ob meni predel naš mladi maček, obupno razvajen, prijaznega in zvestega značaja. Takšen kot večina stalnih kosmatih prebivalcev domače hiše, na svoj način seveda poseben. Nekaj dni za tem je odšel za slabo uro ven, malo na svobodo, tako kot vsak dan. A je v tisti uri uspel priti do glavne ceste – kakšna usoda ga je doletela, ni treba posebej napisati. Od takrat se nisem mogla spraviti k dokončanju uvodnika, celo izbrisala sem že zapisano. Razmišljala sem, da lahko ta uvodnik  mirne duše izpustim. Kaj bi lahko sploh napisala vanj? Hkrati do tega zadnjega tedna, ko je Klin že skoraj v pripravi za tisk, nisem ugotovila, od kje ta blokada. Z zapisom tega odstavka nisem odkrila nobene tople vode, je pa to povzetek zgodbe, žalostne sicer, ki sem jo morala zapisati, da je blokada končno izginila.

No, bi pa »blokada« lahko hitro postala izgovor za lenobo. Po nekaj tednih prebolevanja nadpovprečno dlakavega hišnega ljubljenca se mi je znova dozdelo, da bi mogoče vseeno rada kaj povedala. Razmišljala sem že, samo – ni se mi dalo poleg vsega napisati še tega uvodnika. Kaj je vendar manj napornega kot lenarjenje, še posebej, ko imaš za opravičilo samega sebe pred samim sabo kar dober izgovor?

Kaj je lepšega kot imeti prazno glavo? Privlačnejšega od tega, da v tem natrpanem in krutem svetu preprosto odmislimo svet okrog sebe? Sanjarimo o bližajočih se počitnicah, o čudoviti prihodnosti, ki nas nekoč nekje mogoče čaka. Nekaj nas vabi, tudi z obveznim čtivom za faks pred nosom, da nam misli znova in znova odplavajo na lepše. Vedno bomo sami pri sebi našli dober izgovor, zakaj nam danes ni treba. Včasih res paše malo odklopa. A se moramo vedno znova priklopiti nazaj.

Lepše kot lenarjenje samo je lenarjenje ob misli, ko vemo, da smo prej nekaj dobro naredili. Lepše kot uživanje s prazno glavo je tisto zamaknjeno uživanje. Občutka, ko končam prispevek z zavedanjem, da sem vanj vložila največ, kar sem v dani situaciji lahko, ne zamenjam za nobeno povprečno popoldne, preležano na soncu, pred televizorjem ali računalnikom.

Delo po liniji najmanjšega odpora, delo samo za to, da bomo lahko nekaj tednov na dopustu uživali, nam ne more dati zadovoljstva. Če se v življenju za nekaj odločimo, bi morali iz tega čim več potegniti. Če študiramo novinarstvo in v nas tli želja postati novinarji, samo površno delo za faks ne bo dovolj. Zmeraj sem mislila, da se za novinarstvo odločiš, ko v sebi začutiš tisto radovednost, tisto željo raziskovati in raziskano posredovati ljudem. Razmišljati o svetu ves čas. Nikakor ne zato, ker se za nek poklic pač moraš odločiti. Sanjarjenje o osemurnem delavniku s prostimi vikendi in lahkem zaslužku se nekako ne sklada z odločitvijo za študij novinarstva. List papirja, ki ga tako nestrpno čakaš, datum, ko bo črno na belem pisalo diplomirana novinarka ali novinar, te tega še ne bo naredil.

Novinarstvo je menda v krizi? Pa ni – nič bolj kot katerakoli druga družbena institucija. Vsaka je v krizi na svoj način. Pravzaprav se zdi, da je v krizi vse, česar smo vajeni, celotna družba. Zato nima smisla toliko poudarjati krize samo v novinarstvu in se izgovarjati nanjo. Manjši del odgovornosti, ki ni odvisen od države, je še vedno odvisen od nas, ki nameravamo ta poklic opravljati. Vendar študij novinarstva kljub spremembam še vedno omogoča vsakemu, ki ne kaže niti najmanjše želje to postati, da pride do te velecenjene diplome. Ne veliko drugače kot na večini fakultet, zato diploma danes ne pomeni praktično nič. To se kasneje pokaže v krizi vseh mogočih poklicev in institucij, ko pridejo na delovna mesta diplomanti in diplomantke brez vsakršne želje do dela. Kdo si že zamišlja sliko, kako bo fotografija z njegove slavnostne podelitve diplome na Facebooku prav zares všečna?

Klin se mi že dolgo zdi bolj dodatek, priloga, ne samo časopis. Ni niti mesečnik, kaj šele, da bi bil tednik. Je priložnost, ki se ponudi nekajkrat letno in posledično ne zahteva neprestanih časovnih vložkov. Klin je nadgradnja prisilnega dela študentov novinarstva, je branje, ki študentom ponudi širši pogled na študij, na novinarstvo, na družbo. Je časopis, ki teži k opozarjanju družbe, da obstajamo, da nekateri hočemo ustvarjati, da nočemo biti zatrti že v kali.

V človeški naravi je, da radi lenarimo in uživamo življenje. A vsi – o izjemah na tem mestu ne bomo – moramo tudi delati, vsak študent mora svoje odsedeti, če želi nekaj doseči. Kaj je dosežek, je relativno, zagotovo pa ni dosežek postoriti samo tisto najnujnejše in oditi počitnicam naproti. In … Čeprav volk narave ne menja, tudi če menja dlako – dlako menda lahko. Menjajmo torej to hibernacijsko, zaležano dlako! Pa čeprav bo kmalu zima, ni druge.

Študij novinarstva kljub spremembam še vedno omogoča vsakemu, ki ne kaže niti najmanjše želje postati novinar, da pride do te velecenjene diplome. Ne veliko drugače kot na večini fakultet, zato diploma danes ne pomeni praktično nič.

 

 

Be the first to comment on "Uvodnik, ki ni hotel nastati"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*