Razgledani in narcisoidni

Foto: Norman Fišer

Na finalu največjih debatnih turnirjev srednje in vzhodne Evrope

Anamarija Lukovac

Na prvi avgustovski dan se v pekarno v centru mesta odpravi pet tujcev v suknjičih in srajcah, med seboj se pogovarjajo v angleščini in dajejo splošen vtis mladih intelektualcev. Zaupam svojemu občutku in jim sledim, ko z zajtrkom v rokah sproščeno odkorakajo proti Grand hotelu Union, kjer se bo čez nekaj minut začel finale enega največjih debatnih turnirjev srednje in vzhodne Evrope – Ljubljana IV.

V veliki beli dvorani se tare barvitih ljudi s 35 univerz z vsega sveta. Poleg slovenskih debaterjev sedijo Izraelci z Zahodnega brega, na sodniških stolih je opaziti glavo, pokrito z judovsko čepico in dolgo brado, zraven glavo živo rožnatih las, med finalisti s svojim nastopom blesti transseksualka. Ostri umi brez predsodkov podirajo stereotipe o svetu tako s svojimi besedami kot z medsebojnim povezovanjem. Razlike med njimi pomenijo tudi razlike v razmišljanju in argumentiranju svojih stališč. In ravno to je gonilo takšnih turnirjev. »Na mednarodnih tekmovanjih se vidi, da vsak prihaja z drugačnim naborom predpostavk o svetu. Ko razpravljamo o etičnih temah, Slovenci velikokrat razmišljamo o absolutnih etičnih in moralnih težavah, medtem ko Angleži na primer razmišljajo o tem, ali ima nekaj posledice, ki so etične ali ne,« pove Teo Radetić iz Debatnega društva Univerze v Ljubljani. Doda tudi, da smo Slovenci kljub relativno kratki debaterski tradiciji v samem vrhu svetovne debate, in sicer peti med univerzami, ki nimajo angleščine za prvi jezik.

Dinamika za in proti

Tema finala je »Ali bi moral NATO z vojaškim posredovanjem zaščititi kulturno dediščino«. Stališče za zagovarjata cambriška in glasgowska ekipa, stališče proti pa oxfordska in zmagovalna ekipa – prav tako iz Glasgowa, ki jo sestavljata Duncan Crowe in Chris Edgar. Vsi tekmovalci svoje stališče goreče zagovarjajo, ustvarjajo dinamiko z izpodbijanjem argumentov drug drugega, se branijo z duhovitimi odzivi, ki prekinjajo siceršnjo resnost tematike in tako pritegnejo k poslušanju razvnete debate o sicer izrazito politični temi. »Pravijo, da hočejo z zračnimi napadi varovati zgodovinske in kulturne spomenike. Morda se motim, toda dvomim, da lahko karkoli varujemo tako, da to bombardiramo,« je enega od argumentov tako imenovane prve vlade cinično napadla predstavnica opozicije. Mladi intelektualci dajejo vtis, da so o temah stoodstotno podučeni in da so si mnenje ustvarjali dlje kot le petnajst minut, ki so jih dobili za pripravo. Argumenti vključujejo mnogo sklicevanj in primerov, ki njihovim besedam dajejo večji pomen in ustvarjajo vtis zanesljivosti.

Teme se skoraj nikoli ne ponavljajo, vedno debatirajo o novi trditvi. Obstajajo sklopi in kategorije – od okolja do politike, mednarodnih odnosov, ekonomije in etike. Biti morajo aktualne in dovolj globoke, da lahko privedejo do močnejših argumentov. Včasih pa se debaterji pozabavajo tudi v spopadu mnenj o bolj površinskih temah – kot so na primer superjunaki in supermoči.

Ključ do zmage

Devetnajstletna študentka prava in večletna debaterka Elizabeta Korenčan meni, da obstaja veliko dejavnikov, ki lahko vplivajo na odločitve sodnikov. »Imeti moraš strukturo govora, svoj govor moraš zaobjeti v nekaj točkah, dobro se je treba odzivati na nasprotnikove argumente in znati dobro postaviti lastne. Pomemben je tudi prepričljiv nastop.« Vendar pa se morajo sodniki, ponavadi nekdanji debaterji, pripraviti do tega, da ne ocenjujejo zgolj tega, kako lepo nekdo zveni ter kako je demagoško in retorično prepričljiv, pač pa se morajo osredotočati na moč argumentov, pravilnost sklepanja in podkrepljenost govora z dokazi. Primer tega, da lahko zmaga skoraj vse, je bila debatna trditev: »Naša življenja bodo boljša od življenj naših očetov«. Ekipa, ki je tej nasprotovala, je uporabila argument, da se bo za časa našega življenja magnetno polje na zemlji prestavilo, zaradi te grozne katastrofe bo okrnjeno prebivalstvo živelo v jamah, posledično pa naša življenja ne bodo boljša. Ker so se spustili v prepričljivo in globoko razlago posledic menjave zemeljskih magnetnih polj, so zmagali. Ena izmed ključnih napak, ki jih lahko naredijo tekmovalci, je čustveno vpletanje v pogovor, kar je pri debati v vsakdanjih situacijah sicer zelo pogosto. »Razumeti moraš, da ima vsak lahko svoje mnenje in da tvoje mnenje ni stoodstotno pravilno. Da stvar ni črno-bela. Vedno je nekaj resnice tudi v nasprotnikovem stališču, torej moraš samo dokazati, da imaš ti malo bolj prav. Tudi v vsakodnevnih pogovorih je potrebno imeti odprte oči in razumeti, da tvoje mnenje ni nujno edino in stoodstotno pravilno,« razloži Korenčanova.

Foto: Norman Fišer

Prepričljiva improvizacija

»Bistvo samostojnega uma ne leži v tem, kaj misliš, pač pa v tem, kako razmišljaš,« je zapisal Christopher Hitchens. Debaterji svojo kompetentnost ohranjajo z vedoželjnostjo. Veliko berejo, z dogodki skušajo biti na tekočem, redno spremljajo novice in tako poskušajo pridobiti čim več znanja z različnih področij. Čeprav dajejo vtis, da poznajo vse zorne kote vseh najpodrobnejših tematik, morajo tu in tam improvizirati. »Če je neka tema tako zelo neznana, da niti sanjati ne moreš o tem, kaj bi lahko bila, imaš velik problem. V primeru, da ne veš, o čem gre, lahko zagovarjaš to, da problem sploh ni tako velik, da bi ga bilo treba rešiti, ali pa trdiš, da neka rešitev ne bo imela učinka,« pojasni Korenčanova. »Velikokrat se zgodi, da ne veš vsega, kar bi moral vedeti, da bi optimalno izpeljal debato. Takrat se moraš zanesti na to, da boš s svojo prepričljivostjo nadoknadil tisti del, ki ti manjka. To je priučen način govorjenja, ki pri sogovorcu vzbuja občutek, da v tvojem znanju ni lukenj,« nadaljuje. Zares se »navaden smrtnik« zraven ostrih umov mladih debaterjev hitro počuti razumsko in retorično zaostalega.

Svoje pomanjkljivosti pa je najlažje braniti z napadom. Debaterji so stereotipno pogosto označeni za piflarske, dolgočasne, nedružabne in čudaške. Elizabeta Korenčan nakatere od teh brez težav potrdi: »Definitivno moraš biti malo piflar, ker moraš brati, se zanimati za stvari, s katerimi se običajni najstniki ne ukvarjajo. Vedeti moraš podatke in se jih napiflati, če drugače ne gre. Nismo pa piflarji v tem smislu, da bi bili vsi družbeno čudni in ne bi imeli normalno razvitega čuta za družbeno udejstvovanje. Smo piflarji, ampak smo malo bolj kul piflarji.« Res so. O tem pričajo njihova modna oblačila, kvaliteten smisel za humor, odprtost do ljudi in idej ter predvsem njihova medsebojna različnost. Kljub temu imajo tudi nekaj skupnih točk. »Ena stvar je na primer narcisoidni kompleks, kompleks boga,« v šali pove Elizabeta. Občutek večvrednosti naj bi izviral prav iz improvizacije in ustvarjanja vtisa vsevednosti in prepričljivosti. V odnosu do zunanjega sveta, pravi, je ta občutek še večji.

Debata v stiku z resničnim svetom

Debaterji se v svetu dobro znajdejo. Prav jim pridejo retorične sposobnosti in samozavest, česar se naučijo pri debati. To pomeni, da se na primer na predstavitev v šoli ne rabijo pripraviti, vendar pa niso vedno zmagovalci v konfliktih situacijah s soljudmi izven debatnih soban. Elizabeta Korenčan razlaga: »Kadar gre za lastna prepričanja, ta v osebo niso usidrana razumsko, ampak obstaja druga dinamika, čustvena navezanost, lestvica vrednot. Ni tako, da bi jaz povedala nekaj blestečih popolnih argumentov in bi mi ostali dali prav, saj takšnih argumentov, ki bi takoj zaključili debato, ni. Znam pa ljudi pripeljati do tega, da še enkrat razmislijo o mojem in svojem položaju in čeprav mogoče svojega mnenja ne bodo spremenili, morajo vseeno priznati, da ima tudi moje mnenje neko vrednost.« Retorične spretnosti so zaželjene tudi na bodočih delovnih mestih trenutnih študentov, tako družboslovnih kot naravoslovnih smeri. »Debata pride najbolj do izraza v vseh poklicih, pri katerih delaš z ljudmi. Kakršnikoli stiki z javnostjo, novinarstvo, politika, pravo … Hkrati pa se je pokazalo, da pomaga tudi tehnikom. Tudi nekdo, ki gradi računalnike, mora veliko komunicirati, ali s strankami ali pa s sodelavci,« trdi Teo Radetić.

Okrepljene sposobnosti komunikacije ne pridejo prav zgolj na delovnem mestu. So osnova za kakovostno in uspešno vsakodnevno življenje. »Verjamemo, da je debata dobra za ljudi. Z njeno pomočjo postajamo boljši v argumentaciji in se znamo civilizirano pogovarjati o težavah, namesto da uporabljamo kričanje ali agresijo. Vsi ljudje bi se morali naučiti malo bolje komunicirati. Vsi znamo razmišljati in razmišljamo po svoje, težko pa ven spravimo besede tako, kot bi jih želeli. Te tehnike so koristne v družbi, ki velikokrat prehitro čustveno impulzivno reagira,« menijo pri Debatnem društvu UL. »Zagotovo me je debata pripeljala do tega, da vidim koristi na dveh straneh in poskušam ocenjevati, kje jih je več. Neko osebno mnenje še vedno obdržim, sem pa sposobna razumeti tudi nasprotnikovo mnenje,« svojo izkušnjo opisuje Elizabeta Korenčan.

Sprejemanje možnosti drugačnega razmišljanja

Poleg tega, da se veliko ljudi boji javnega nastopanja, pri društvu delajo tudi na prespraševanju stališč, da bi na ta način prišli do močnejših argumentov. Svoje argumente lahko prestavljajo z izzivanjem samih sebe. »Mislim, da moramo vsi odpreti omaro predpostavk, ki jih imamo v glavi in jih malo prevetriti,« pravi Radetić. Meni, da ljudje z debatiranjem postanejo veliko bolj odprti. To ne pomeni, da bodo kar naenkrat hodili na gejevske parade in posvajali črnske otroke, ampak da se je z njimi veliko enostavneje pogovarjati o kompleksnih temah, ker veliko lažje sprejemajo možnost drugačnega razmišljanja. »Debata ljudem da predvsem samozavest, da se ne bojijo zavzeti nekega stališča in o njem premišljevati.« Po dveh mesecih vaj naj bi bil debater dovolj vešč za dobro debatiranje o veliki večini tem. »Nam se bolj zdi, da nimamo znanja o nečem. Ne da ga dejansko ne bi imeli,« doda Teo Radetić.

Debaterji s svojimi za in proti rušijo stereotipe o sebi in družbi, razvijajo in spodbujajo debato v Sloveniji, s tem pa podirajo pregrade med državami in tiste v naših glavah. Dokazujejo, da bistvo nestrinjanja konec koncev nista zmaga ali poraz, pač pa spremembe in napredek.

»Tudi v vsakodnevnih pogovorih je potrebno imeti odprte oči in razumeti, da tvoje mnenje ni nujno edino in stoodstotno pravilno.«

Foto: Norman Fišer

Be the first to comment on "Razgledani in narcisoidni"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*