Radio študent je obveza vesti

Foto: Matej Potočan

Njihov položaj je negotov, a smisel in cilj sta vedno jasna

Lucija Lepšina

Čim se z ropotajočim, popisanim in s sličicami oblepljenim dvigalom študentskega bloka številka štirinajst v Rožni dolini popelješ v šesto nadstropje, ti začetni kognitivni procesi predočijo hibrid upodobljenega stereotipa študentskega nereda in med štiri stene postavljene Metelkove. Te stene, pa vrata, radiatorji, omare – enostavno vse je popisano, polepljeno z raznoraznimi plakati, prekrito z grafiti in poslikano s karikaturami. »Živjo. Zdravo. Čau, čau,« te predramijo prenekateri obrazi izmed stopetdesetih sodelavcev, ki se tu zadržujejo in oddajajo stimulativne vibracije ter občutek pristnega zanosa. Nekaj čez enajsto uro dopoldan se že znajdeš sredi akcije in sprva se ti še svita ne, da si postal del nečesa tako posebnega, kot je Radio Študent.

Zvok ustvarjanja programa v zgornjem, sedmem nadstropju, ki je namenjeno produkciji, prereže odločen glas odgovorne urednice Martine: »Jou, jou! Ful še mamo!« Glas prihaja izza velikih oranžnih vrat – sejne sobe oz. deske, kot ji pravijo – tu kot vsak teden ob istem času poteka uredniški sestanek. »Programske sheme še nismo šli čez, avdicij tudi ne. Ajde, gremo,« Martina spodbuja vodje in urednike vseh štirih redakcij (glasbene, aktualno-politične, univerzitetne ter redakcije za kulturo in humanistične vede). Čas pred novo sezono, ki rdeči trak prereže oktobra, namreč zapoveduje obsežno načrtovanje vseh aspektov programa. Programa, ki je unikaten napram kateremukoli drugemu slišanemu ali videnemu programu v slovenskem medijskem prostoru.

Sledenje tradiciji je trnova pot

Radio Študent (RŠ) po alternativnih poteh stopa že skoraj pol stoletja, od vzgiba študentske skupnosti in nastanka leta 1969. Kot pojasni 50-letni Botz, ki že pol svojega življenja na RŠ deluje kot špiker, je prva študentska radijska postaja v Evropi postala glasnik tistih, ki na drugih medijih niso bili slišani, s čimer se je po njegovih besedah uveljavila kot izredno pomemben medij ne samo za študentsko, ampak tudi za celotno slovensko populacijo. Botz poudari: »Radio Študent ob vseh prelomnih trenutkih v družbi igra neko vlogo, pa naj bo to v političnem, kulturnem, glasbenem ali pa kateremkoli drugem smislu. O demonstracijah iz leta 1988 enostavno noben medij ni poročal razen Mladine in RŠ. Zanimivo je, da se na to pozablja.«

Če se sprehodimo naprej od sejne sobe po zgodovinsko prežetem, šibko osvetljenem betonskem hodniku, z dvoje balkonskimi vrati, mimo dveh vrtnih palčkov ob strani, med projektno in finančno pisarno ter tiskalnikom, ki oskrbuje celoten radio, pridemo do male direktorske pisarne. Direktor Tomaž Zaniuk RŠ opiše kot »neodvisen medij, uredniško voden, ki je hkrati tudi radio skupnosti oziroma community radio«. Kot takšen pa se je znašel v nezavidljivi finančni situaciji. »Dejstvo je, da imamo letos drugo najmanjše možno sofinanciranje v zgodovini,« zaskrbljeno razloži Zaniuk in nadaljuje, da ta problematika izvira iz dejstva, da je bil RŠ od nekdaj subvencioniran s strani različnih študentskih organizacij in dejstva, da je tega čedalje manj, menda predvsem od leta 1991, ko je ustanoviteljstvo prevzela Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU). ŠOU zadnja leta venomer krči sredstva, namenjena Radiu Študent (kar opravičuje z nižanjem lastnega proračuna), to pa spremlja še težnja po vmešavanju v program RŠ. Mediji so v 21. stoletju že splošno podvrženi velikim strukturnim spremembam. RŠ se podrejanju komercializaciji in homogenizaciji vztrajno izogiba, vendar s tem ogroža svoj obstoj.

Pestrost zagnanih sodelavcev

Foto: Matej Potočan

RŠ torej držijo pokonci tisti, ki so vanj pripravljeni vlagati trud. Finančna kriza, s katero se borijo, onemogoča višanje urne postavke, ki ostaja približno enaka že desetletja. Medtem ko se drugod zganja vik in krik nad nezadostno plačo ali se ljudje žalostno vdajajo v usodo, na Radiu Študent denar ne igra velike vloge. Špiker Nejc svoje delovanje na RŠ vidi kot obvezo vesti: »Veš, da delaš za slab denar, ampak veš, da delaš dobro!« Podobne miselnosti se oklepajo tudi drugi. Tehnik in špiker Luka pove: »Glede na to, da sem predhodnih šest let delal zastonj na bratskem mariborskem Radiu Študent, mi denar res ni vodilo.« Sodelavci RŠ so deležni dobrih dveh evrov na uro, razen petih oseb – petih, ki so edini redno zaposleni. »Slaba plača, a odlična družba,« pristavi Luka, ko se usede na udoben moder kavč v družabnem središču sedmega nadstropja. Tega najdeš, če se iz spodnjega nadstropja napotiš mimo vozička s čistili, ki ga vsake toliko uporabijo sodelavci, ki se mimogrede javijo še za posel čistilke, in se mimo njih odpraviš po stopnicah navzgor, za zvokom vedrega kramljanja. Včasih soba, kjer so grafiti, pisarije in nalepke dosegle mero, ko se sten več ne vidi, postane pravo žurersko središče. Vzdušje je vabljivo in zdaj mu podleže že dobršno število sodelavcev, ki so si med seboj izjemno različni.

Maruša z univerzitetne redakcije za RŠ pravi, da je to prostor, kjer se lahko sooblikuješ s sodelavci. »To pa so ljudje, ki ti imajo veliko za dati. Od vsakega se lahko ogromno naučiš.« Ker je RŠ od leta 2012 tudi formalno študentski radio posebnega pomena, to za seboj potegne na primer normo po večinski prevladi študentov kot delavcev na radiu, kar seveda izpolnjujejo. »Je pa potrebno jedro starejših sodelavcev, ki delujejo v funkciji mentorjev in ki v obdobju vajeništva omogočijo, da kandidati dosežejo ustrezni nivo,« zatrjuje direktor Zaniuk. Radio Študent je tako nepridobitna civilno-družbena in hkrati kulturno-izobraževalna organizacija. Je eden izmed redkih medijev, kjer do besede pridejo tudi medijsko zapostavljeni: Bošnjaki, Afričani, brezdomci, istospolno usmerjeni … »Ljudje, ki pridejo sem, so samoiniciativni in želijo k družbi nekaj prispevati,« še doda Maruša. Vsako leto se razpišejo zahtevne avdicije, ki veljajo za dobro obiskane, in tako se sila mladih intelektualcev obnavlja.

Če se že gremo, se gremo zares

V pisarni redakcije za kulturo in humanistične vede se vzdolž leve stene vije barvni grafit, pod njim pa je star, precej izrabljen kavč, kakršni so pravzaprav vsi, ki jih radio poseduje. Za mizo sedi filozofinja Nataša, današnja dežurna za kulturne novice. »Pri kulturi se sicer dosti specializiramo za neko področje. Nekateri so za scensko umetnost, drugi za gledališče, tretji za književnost in tako naprej,« pove. Delajo oddaje, poročila s predavanj, okroglih miz, recenzije gledaliških predstav, filmov, knjig … Na drugi strani hodnika za zaprtimi vrati aktualno-politične redakcije so novinarji že mirno osredotočeni v začetni fazi pisanja novic, vidno aktivnejše delo pa se začne, ko novinarji primejo za telefone in lovijo izjave. Na dnevni ravni ta redakcija radiu prispeva največ vsebine, saj pokriva osrednje novice in tudi politične oddaje, v katerih se dnevno posvetijo dogodku dneva in ga kritično, do potankosti razdelajo. »RŠ ne nastopa v namen neke umetno konstruirane objektivnosti, ampak izhaja predvsem iz nekega temeljnega vprašanja, kaj je res,« pravi direktor Zaniuk. Tu gre za odpiranje prostora mišljenju, kritiki, razpravi, razsojanju in za prvovrstno novinarsko delovanje.

Slišati je zvok hitrega tipkanja. Trije novinarji klikajo vsak med dvajsetimi zavihki tujih in slovenskih spletnih strani, kjer iščejo najnovejše novice. »Selekcija novic temelji predvsem na tem, da niso očitne na prvo žogo,« pove urednik Matej, ki se nato s stolom nasloni rahlo nazaj in ozre h Katji, ki je še v obdobju uvajanja: »Upam, da si pregledala čim več virov,« ji nekoliko provokativno navrže in hkrati zada novo nalogo: »Daj to malo pokliči,« ji pokaže novico na internetu, »pa domisli se kakšnega hudomušnega vprašanja.« Vajenka se že vrže v delo, zraven pa novinar Dejan še brska po spletnih virih, medtem ko kadi cigareto in srka črno kavo. »In v tej nagradni igri si lahko pridobite še eno karto za jutrišnji koncert,« se še zasliši glas špikerice iz zvočnika najbližjega radia, preden ga Dejan utiša in se tudi sam zatopi v pisanje.

Obrestovanje kreativnosti

Nagradne igre, obvestila in oglasni bloki, predvajani v etru, so domena ekonomsko-propagandne službe RŠ.  »Ful ‘mamo gužvo,« iz pisarne, najbližje dvigalu, v polnem zagonu, med dviganjem slušalk navdušeno pripomni Ana, vodja marketinga. »Preden začnejo naši redni naročniki svojo sezono, je bum. Zdaj imamo sigurno 200, če ne 300 procentov več dela,« še pristavi. Obveznosti si zapomnijo tako, da si omare za vrati prelepijo z listi seznamov, spiski trenutnih naročnikov, opravil, nagrajencev … Medtem ko Ana v naglici grabi stvari, ji asistent Rok napove, kaj vse namerava postoriti. »Rok, v redu, super, krasno. Te bom pa verjetno morala še kaj poklicati,« se Ana poslovi in pospeši korak proti izhodu. Rok se osredotoči na pisanje zaključka obvestila. Vmes ponosno pokaže na drugo stran pisarne. Zraven okna se bleščijo nagrade z znanih slovenskih oglaševalskih festivalov, kot sta Zlati boben, Slovenski oglaševalski festival … »Tudi letos smo na SOF-u dobili nagrado za najboljši radijski oglas in nagrado za najboljšo produkcijsko hišo,« se pohvali, stopi do lovorik in si jih še enkrat ogleda. »Ta RŠ faktor in drugačen miselni proces pripomoreta k nivoju, kot ga dosegamo.«

Marketing RŠ deluje torej kot trženje programskega časa in kot oglaševalska agencija; producirajo tudi oglase, ki se potem predvajajo drugje. »Če oglas ne bo v našem etru, recimo, nimamo zadržkov pri selekciji naročnikov,« pove Rok, ko konča pogovor z Ano, ki ga je v petih minutah poklicala že drugič. »So nas pa poklicali z znanega domačega glasbenega festivala, ampak smo jih morali prijazno zavrniti, ker so imeli preveč komercialen line-up,« opiše enega izmed primerov. Če pa gre za oglaševanje v etru, pa je stvar menda še bolj omejena. Potem ko v obsežno zbirko opomb doda še en listek, resno pove: »To, kar se dogaja tu, kar je tržno, stoji povsem neodvisno od samega programa. Nič se ne sugerira. To je vendar naše bistvo, tisto, za kar se borimo.«

»Tržni del stoji povsem neodvisno od programa. To je vendar naše bistvo, tisto, za kar se borimo.«

Upe polagajo v podpornike

Iz tri kvadratne metre velike kuhinje se že širi vonj po sveži kavi. Špikerica Mojca, ki se je ravnokar vrnila z medicinske prakse v Braziliji, vneto išče skodelice, ki so razkropljene povsod po radiu. Pult zasedajo različne vrste kave, zeleni in črni čaji. Tu večino časa vlada nered, dokler se kdo pulta ne spravi malce urediti. »A bo kdo kavo?« skrbno sprašuje Mojca po redakcijah. S ponudbo pride tudi v finančno pisarno, kjer za ogromnim kupom papirjev sedi Robert, ki skrbi za finance in administracijo, svetuje marketingu ter sodeluje s projektno pisarno. Po pregledu dokumentov je jasno, da je RŠ v veliki meri odvisen od politične volje Študentskega zbora ŠOU, ki v njegov proračun prispeva največ – kar tretjino nižajočih se sredstev. Negotov pa ni samo ustanoviteljski vir, temveč tudi vsi ostali. Precejšen kos pogače – eno četrtino – v mošnjiček prispeva marketing RŠ, ki se sicer na letni ravni precej izboljšuje, vendar je povsem odvisen od razmer na trgu. Še eno četrtino RŠ dobi od odobrenih projektov. Med opazovanjem pritoka in odtoka denarja Robert za velikim računalniškim ekranom že preračunava, kako se bo iztekel letošnji finančni plan.

»Zadnja leta imamo na letni ravni tudi do 15 tisoč evrov izgube in ko se to kopiči, si že v začetku finančno nesposoben. Tega se bojimo,« resno pravi Robert in zraven opozori na morebitno rešitev lastnega obstoja: »Zdaj ubiramo novo strategijo – crowdfunding,« o kateri meni, da bi lahko bila v prihodnosti močan četrti steber financiranja, saj se je za takega že izkazala v akciji Reši RŠ pred dvema letoma. V akciji je približno deset tisoč ljudi podpisalo tudi peticijo za ohranitev, obstoj in razvoj Radia Študent. Pritrdili so zahtevi po razširitvi frekvenc, zahtevi po dolgoročnih zakonskih spremembah za stabilno in ustrezno financiranje medijev, kot je RŠ; se zavzeli za dokončanje postopka soustanoviteljstva Univerze v Ljubljani, vendar zaenkrat nič od tega še ni realizirano. »Letos se bomo morali spet močno obrniti na ljudi, sicer bomo v hudi godlji. Denarja za prepotrebne investicije pa spet ne bo dovolj. Nov oddajnik, delovna postajo za avdio arhiviranje in pretvornik za oddajanje iz studia so stvari, v katere bi morali vložiti najprej,« razloži in opozori Robert na nekatere zastarele elemente produkcijskega dela Radia.

Foto: Matej Potočan

Slišano s frekvence devetinosemdeset celih tri megaherca

»Vojaško območje, prepovedan dostop!« črno na rdečem piše nad steklenimi vrati, ki zapirajo vhod v produkcijski del. Hodnik za vrati je sivo obložen in okrašen z obešenimi ploščami in CD-ji. Poleg so še montirnica in dva studia, eden namenjen snemanjem, drugi živemu programu. V prvem se snemajo različne oddaje, oglasi, sinhronizacije in radijske igre, ta prostor pa izkoristi tudi Založba Radia Študent, katere bendi tu ustvarjajo svoje albume. Tako RŠ že petnajst let zapored pripravlja Klubski maraton – projekt, s katerim promovira in spodbuja alternativno glasbeno produkcijo novih, kakovostnih ustvarjalcev.

V studiu na desni si skozi šipo iz oči v oči zreta špiker in tehnik. »Pri izvajanju programa se še vedno držimo troedine sheme – glasbeni opremljevalec, špiker in tehnik,« pravi Tia, tehnica, ki je ravno na programu. Poplesujoče se premika med vso tehnologijo; od obsežne mešalne mize, računalnika, CD-predvajalnikov, pa do gramofonov. Vmes nekajkrat zazvoni telefon, kar Tio dela vidno nervozno. »Hkrati sem še tajnica in vratar. Javljam se na dva telefona, ki ju imamo v studiu, in s pritiskom na gumb odpiram bodisi vhodna vrata v študentski dom bodisi zapornico na parkirišče. To je res odveč poleg vsega dela,« potarna, vendar pravi, da se kot tehnik na RŠ navadiš »multitaskinga«. Skozi železna zelena vrata vstopi koordinator izvedbe programa Željko, stopi do Tie, ki ima pred sabo dnevni program in si ga izposodi. »Tule bo recenzija, ja,« odgovarja na nezastavljeno vprašanje, ko vidi, da je že dopisana na program. »Pa še intervju bo dodatno pet čez pol devetnajsto. A ni Božo nič povedal?« vpraša. Tia skomigne z rameni, začudeno pogleda in odkima z glavo. »Zamujanje in dodajanje stvari na program je pač stalnica.«

Posledično se morajo tudi špikerji za vsak tekst dobro pripraviti. Novinar špikerici Pii, ki v studiu s slušalkami na glavi, listo glasbe, mikrofonom in programom pred sabo zre v računalniški ekran, prinese besedilo, ona pa ga še malo pocuka za rokav: »Ej, ej, daj greva čez imena.« Širok spekter pokrivanja dogodkov tedensko prinaša nova imena, ki jih novinarji morda poznajo bolje od špikerjev. Sledi podčrtovanje težkih besed, zaznamovanje premorov, obkroževanje poudarkov, zapisovanje izgovorjave – tako je videti priprava na daljši tekst, če le ima špiker čas, da se nanj pripravi. Medtem ko Pia brezhibno bere svoj tekst, do česar je prišla z veliko bralnimi vajami, ki so obvezni del špikerskih avdicij, si Tia že pripravlja naslednji jingle in skladbe, hkrati pa sledi tekstu in po potrebi sproti uravnava nivoje. »Špiker je glas radijske postaje, mora biti razgledan, zanimiv človek in znati mora nakladati,« je na enem radijskem predavanju povedal špiker Arni. »Med nami in končnim odjemalcem pa ni nikogar. Praktično nimamo omejitev

Glasba – najmočnejši Študentov adut

Da troedina radijska shema teče, je odvisno od tega, kako se špiker in tehnik povežeta in prilagodita glasbeni opremi. Za vsak štiriurni unikatni program, ki ga trojni pakt skupno naredi, se izbere nova lista glasbe, za katero so zadolženi člani glasbene redakcije. Njihova pisarna se nahaja spodaj, v njej pa večino časa ždi le urednik. Brlog glasbenih ustvarjalcev je zraven kadilnice, v njem pa so nastanjeni vsi potrebni predvajalniki za poslušanje skladb, ki bi jih morebiti uvrstili na seznam. »Ni enotnega načina, kako ustvariti opremo,« pove Andrej. »Sam po navadi vzamem tri komade in okoli njih gradim. Vedno pa gre za združevanje okusa s poznavanjem in širjenjem glasbenega obzorja.«

Ko vstopiš v prostor na drugi strani hodnika, ti zastane dih od pogledu na bogastvo, zbrano na presečišču glasbene knjižnice in enega največjih glasbenih arhivov v Sloveniji. Med sprehodom mimo kataloško razvrščenih fonogramov – rock, world music, jazz, folk – vohaš glasbeno dediščino. Štirideset tisoč skrbno shranjenih fonogramov glasbenim opremljevalcem ponuja fizična fonoteka RŠ, ki se je oblikovala z njegovim začetkom. Tu  nimajo mesta zgolj kupljene in pridobljene stvari, temveč tudi pomembni avtorski glasbeni kosi, posneti v studiih Radia Študent. »Na magnetofonskih trakovih shranjeni v živo posneti Pankrti, pa skoraj celoten novi rock,« pove Andrej, ki ima kot fonotekar prostor že v mezincu. Nato doda: »Vse se giblje po nekih alternativnih, marginalnih oblikah glasbenega miljeja.« Če si vsaj bežen poznavalec RŠ, je jasno, da je to od nekdaj osnova njegove glasbene politike. Pa ne zgolj glasbene, tudi splošne politike.

Ko si hidravlični prevoz utira pot proti pritličju, te še vedno obdaja posebna energija; navdih, da na svet gledaš drugače. Zdaj že nekaj nadstropij više je torej prostor, konfuzen in hkrati organiziran, točno tak, kot je Radio Študent sam. Položaj je negotov, a smisel in cilj sta vedno kristalno jasna. Kljub temu, da se količina denarja manjša, vnema še zmeraj ostaja, število tedenskih poslušalcev pa se celo veča. Ko je študentski dom s številko štirinajst že daleč za tabo, sta zgornji nadstropji še zmeraj neumorni, v glavi pa ti ostane najprimernejši oris Radia Študent – z debelimi črnimi črkami napisan grafit na dnu dvigala: »Kaos s smetano«.

Radio Študent se podrejanju komercialiaciji in homogenizaciji vztrajno izogiba, vendar s tem ogroža svoj obstoj.

Foto: Matej Potočan

Be the first to comment on "Radio študent je obveza vesti"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*