Portret, ki ji je opral ime

Foto: SketchPort

Amy (2015)

Patricija Fašalek

Domači posnetki skuštranega črnolasega dekleta s slabo kožo in rahlim podbradkom napovedujejo prijetno, sproščeno ozračje. Njeno pačenje in najstniško nagajivo obnašanje kažeta, da ne gre za zvezdnico velikega kova. Ne, gre za najstnico, polno energije in otroške igrivosti, ki ne ve povsem dobro, kaj počne. Ime ji je Amy Winehouse.

Amy, ki jo spoznamo na začetku tega odličnega dokumentarca, je neobrušen diamant. Je brezskrbna pevka s čudovitim, močnim glasom, a z veliko preveč marihuane v telesu. Bližnji posnetki njenega obraza, vsem znanega zaradi strogo izrezljanih potez, nam prikazujejo popolnoma drugo osebo, prikazujejo le odsev Amy Winehouse, odsev Amy, kot se je spominjamo. Iz obdobja pred smrtjo. In tukaj se njena zgodba začne. Ali bolje rečeno, tukaj se začne zgodba, ki jo je hotel režiser Asif Kapadia prikazati.

Celotna zgodba zaradi unikatnih domačih posnetkov in izpovednih glasov njenih najbližjih v ozadju deluje nadvse avtentično. Vse nas prepričuje, da je to, kar gledamo, čista resnica. Da ne gre za nič drugega kot za prikaz grobe, grde realnosti, ki je zaznamovala življenje tako krhkega bitja v navidezni močni podobi. Mogočen glas, ogromni lasje, udarna ličila in visoke ličnice, nadpremljene z velikimi očmi in polnimi ustnicami, so bile le del predstave. Zgolj fizična podoba osebe, katere persona je počasi bledela v neprestanem podrejanju substancam, ljubljenim osebam, bledela pod pritiskom medijev in celotne glasbeno-zabavne industrije. Film nedvomno v gledalcu vzbudi silovita, nebrzdana čustva, polna jeze in hrepenenja po nadzoru, ki bi ga Amy nad svojim življenjem morala imeti, vendar so ji ga vedno znova iztrgali iz rok. Pa so ji ga res?

V resnici ne gre za življenjsko zgodbo Amy Winehouse. Če pogledamo širše, lahko v dokumentarcu prepoznamo motive iz ameriškega filma Dekle iz tovarne, zgodbe o talentirani punci, katere nedolžnost je izgubljena v rokah sprevrženega, nehumanega sveta slave. Zgodba od Amy ne govori o pevki, temveč o človeku, ženski, ki je bila preveč naivna za kruti, pohlepni svet, nepripravljena na žaromete, brezsrčne ljudi in izkoriščevalce, ki so jo popeljali do groba. Vse je morda res in morda je to edinstven prikaz Amy točno take, kakršna je bila, a nekaj manjka, nekaj je zmanipuliranega tudi s strani producentov. Zgodba, ki so jo želeli prikazati, je že vnaprej določena – Amy je čudovito nadarjeno bitje z destruktivnim nagonom, z nagonom, ki so ga ljudje okoli nje zaznali in jo tako spremenili v žrtev. Vse lepo in prav, toda kje na tej poti se je izgubil njen lastni karakter? Če jo že na začetku prikazujejo kot norčavo dekle, kot veliko osebnost, zakaj se naenkrat njeni glasovni posnetki izgubijo in krmilo prevzamejo tuji glasovi, ki jo opisujejo? Zdi se, kot da se je nekje na sredini dokumentarca njeno bistvo izgubilo. Zamenjali so ga posnetki propadlega, uničenega dekleta, ki ni več zmožno racionalno razmišljati. Spremenijo jo v brezosebno marioneto, ki hira navznoter in navzven, njena podoba vse bolj podlega bulimiji, njen sentimentalen glas se razlega v ozadju, pospremljen z besedili srce parajočih pesmi, toda njenega karakterja, njenega lastnega bitja ni več moč začutiti.

Dokumentarec je Amy vsaj delno povrnil ljubeznivost ljudi – ljubeznivost, ki si jo je tako zelo želela.

Če izvzamemo montažo posnetkov, ki so gonilna sila zgodbe – kajti, roko na srce, samo  ustvarjalci dokumentarca vedo, kaj je bilo izpuščeno in kaj ne – gre v resnici za zelo močno narativno strukturo, utemeljeno z dokaznim gradivom, ki ni prirejeno ali odigrano z nadomestnimi igralci. Film jim je uspelo sestaviti zgolj iz avtentičnih posnetkov Amy in pripovedovanja ljudi, ki so jo poznali. Še posebej pretresljive so izjave njenih staršev in bivšega moža. Ti dajo »piko na i« čustveni komponenti, ki nas spremlja od začetka do konca, dokler se luči v dvorani ponovno ne prižgejo. Na teh mestih vlogo seveda odigra tudi njena glasba, ki pride še toliko bolj do izraza zaradi pretresljivih, emocionalno nabitih besedil v poševni pisavi, ki se prikazujejo na zaslonu in potem počasi bledijo, tako kot je počasi bledela tudi sama. Ker gre za izpovedna besedila pesmi, so odlična spremljava zgodbi. Potrdijo in odobrijo celotno zgodbo, medtem ko nam posnetki pijančevanja naježijo dlake po telesu.

Izjemna, šokantna in pretresljiva pripoved o življenju kraljice jazza in soula je tudi portret o siloviti potrebi po ljubezni in pripadnosti, ki sta izmuzljivi, a hkrati tako nenadomestljivi, da se zdi, kot da je bilo zatekanje k alkoholu in drogam Amyjin edini izhod, ki jo je na koncu  pahnil čez rob. Lahko pa rečemo, da je ravno ta dokumentarec delno opral njeno ime, ki so ga tabloidi tako oblatili, in ji povrnil ljubeznivost ljudi – ljubeznivost, ki si jo je tako zelo želela.

Be the first to comment on "Portret, ki ji je opral ime"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*