Podaljški prstov

Foto: Pixabay

Ilustracija: Nuša Jurjevič

Kolumna

Matej Luzar

Ste koga od svojih vrstnikov kdaj vprašali, če bi zdržal 48 ur brez mobilnega telefona? Jaz tega vprašanja nisem zastavil nobenemu od približno petnajstih mladoletnih potnikov, ki so se nedavno z avtobusom Ljubljanskega potniškega prometa, pogovorno imenovanem »trola«, peljali iz smeri Iga proti centru Ljubljane. Zakaj? Odgovor je sila preprost. Zelo hitro se je dalo ugotoviti, da nihče od njih brez telefona ne bi zdržal niti 48 minut. V skorajšnji popolni odsotnosti medsebojne interakcije so mirno sedeli in, kolikor mi je uspelo opaziti brez preveč očitnega škiljenja na zaslone diagonale vsaj deset centimetrov, vročično osveževali Facebook in Instagram.

Pred približno dvema letoma sva se s sošolcem zgražala nad štirimi ali petimi najstniki, ki so v zadnjem delu trole z oglašanjem, ki je še najbolj spominjalo na kombinacijo kruljenja in huronskega vreščanja, popolnoma ob živce spravljali priletnega voznika trole, ki ni mogel skriti očitnega južnjaškega naglasa, in še priletnejšo damo, ki kljub očitnim lepotnim posegom ni mogla skriti naravnega procesa staranja. Eksces se je zaključil z izstopom mladcev na eni izmed postaj in posthumno nadaljeval s preklinjanjem voznika, ko je moral kljub vsem moralnim zadržkom pred prehodom za pešce dati prednost kolesarki.

Če bi me takrat vprašali, ali bi za sopotnike raje glasne in pretirano živahne najstnike ali skupinico najstnikov, ki telefon izpusti samo, ko išče polnilec zanj, bi se skoraj zagotovo brez pretiranega razmišljanja odločil za drugo možnost. Ko pa dogodka primerjam danes, se prvega spominjam skoraj z nostalgijo. Boli me namreč, ko opazujem, kako zelo zasvojeni postajamo s pametnimi telefoni (uporaba prve osebe množine je pri tem morda vendarle krivična, saj moj pametni telefon v primerjavi z večino drugih kar precej počiva). Preden me množica zasuje s kritikami in zbadljivkami o zaostalosti, naj povem, da imam pri tem v mislih uporabo telefonov za neumne in nepomembne stvari, ki tratijo čas, bister um in zdravo oko.

Vsakodnevno videvam najstnike, ki zaslona mobilnika tako rekoč ne spustijo izpred oči, pri čemer so slepi in gluhi za dogajanje okrog sebe. Dvakrat sem že doživel situacijo, ko je kontrolor vozovnic moral mlademu potniku pomahati pred očmi, da ga je ta opazil, iz ušes izvlekel slušalke in Facebookov Messenger zamenjal za klicanje številke, s katero telefon postane vozovnica. Prav tako sem doživel situacijo, ko je podobna oseba zakorakala na prehod za pešce, brez da bi dvignila oči z zaslona in z njimi izvedla protokol »levo-desno-levo«. Znanec, policist, ki mobilnega telefona sicer sploh ne uporablja, pa mi je povedal za dogodek pri naših severnih sosedih, ko je morala posredovati policija, ker se je nekdo med uporabo telefona na pločniku zaletel v osebo pred seboj in sprožil pretep. Vsaj v zadnjih dveh primerih gre za situaciji, ki neljube plati nenehne rabe pametnih napravic povzdigneta z ravni »škoduje očem« na »(domala) življenjsko nevarno«.

Vsakodnevno videvam najstnike, ki zaslona mobilnika tako rekoč ne spustijo izpred oči, pri čemer so slepi in gluhi za dogajanje okrog sebe.

Spadam med tiste, ki obetajoče se 47-etapno dopisovanje prek Facebooka že v kali zatrejo tako, da v roke vzamejo telefon, tisto osebo, ki se želi dogovoriti nekaj pomembnega, pa raje pokličejo. In tiste, ki se z nekom raje srečajo v živo, kot pogovarjajo prek raznih mobilnih in spletnih sporočil. Tako sem še bolj zaskrbljen, ko med vožnjo s trolo opazujem v koloni čakajoče voznike avtomobilov »pod seboj«. Tri leta nazaj sem namreč opazil moškega srednjih let, ki si je dolgočasni monotoni manever speljevanja in ustavljanja odločil popestriti z branjem spletnih vsebin na tabličnem računalniku. V izogib konfliktu z možmi postave si ga je postavil na kolena, zato je bila njegova sposobnost spremljanja prometa še slabša. V zadnjih mesecih opažam, da tablice na kolenih med vožnjo niso več redkost, sistem samodejnega zaviranja v sili, s katerim se ponašajo novejši avtomobili, pa je za takšne odvisnike slab izgovor.

Kako daleč lahko omenjena problematika še pride, se mi zdi nepomembno, saj je že zdaj predaleč. To sem ugotovil med nedavno večerjo v znani ljubljanski piceriji, ko je nasproti mene sedel mlad par, ki je k mizi privlekel pametna telefona z dodatno zunanjo baterijo in zmenek zapolnil s pregledovanjem Facebookovih časovnic, ki ga je občasno prekinilo hihitajoče izmenjevanje vsebin domnevno zanimivih statusov. Noro. Če bi bil ciničen, bi popustil in dejal, da vse skupaj še ni predaleč, dokler ne bo treba reševalnega vozila v primeru infarkta naročati prek mobilne aplikacije. In če ste ravnokar nameravali v Google Playu preveriti, ali takšna aplikacija morda kje že obstaja, je pričujoče besedilo namenjeno prav vam.

Be the first to comment on "Podaljški prstov"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*