Novinarstvo v moji zasanjani predstavi

Foto: Sanja Gornjec

Kolumna

Uršula Vratuša Globočnik

Ob vsej zmedi v glavi za to kolumno še sama ne vem, kako se bo končala. Zadnje tedne, mesece, mogoče vse skupaj traja že celo leto, sem na trnih in kar naprej se odločam. Mogoče je kriva tista tehtnica v horoskopu, mogoče so to geni ali vzgoja. Po svoji sobi sem se že neštetokrat sprehodila z vpisnico v roki, enkrat odločena tako, pa potem drugače, v telefonu sem zavrtela že goro številk in zdaj vem vse o vpisih in ponovnih izpisih … Ah, začnimo na začetku.

Biti novinar: veliko razkošje. Novinar je povečevalno steklo. Očem javnosti približa prej neopazen drobec realnosti in ga obarva kot želi – realnost predstavi v takšni ali drugačni luči. Novinar torej poseduje moč. Lahko podeli pozornost neopaženim in prezrtim, jih poveže z javnostjo, ter jih s tem naredi opažene, pomembne. Spreten pisec zna z besedami zajeti tegobe vsakdanjika in jih predstaviti tako, da se povprečna populacija zdrzne, prebudi in začne o tegobah govoriti. Poklic novinarja se zdi nadvse privlačen, ko si ga naslikam svobodnega v eksotičnih deželah; ko pomislim, da lahko novinar zagnano pomaga množicam, se pregrize do resnic, znanja in zanimivosti tega sveta. Pomaga reševati svet!

O vsem tem sanjarim, ko se oddaljim od vsakodnevne rutine. Potem se spomnim minulega leta in izgubljanja volje do študija. Podobno razmišljanje se je lotilo velikega dela naše generacije »novinarjev«.

Glede same fakultete – lahko sem delala po liniji najmanjšega odpora, a izpiti v večini niso zastavljeni tako, da bi lahko pokazali tudi vso tisto več kot zgolj nujno zavzetost. Nedopusten se mi zdi – seveda že večkrat komentiran – predmetnik tujih jezikov. Novinar bi moral obvladati vsaj dva tuja jezika in se uriti v njiju vsa štiri leta. Novinarstvo bi moralo biti vzporeden program (kot je o tem pisala že ena izmed snovalk programa Manca Košir) in prepričana sem, da bi nas večina vpisala še kakšno smer.

Podzavestno me je od študija odvračala slutnja, da novice pravzaprav utrujajo ljudi. Filozofsko vprašanje, ki ga na predavanjih nismo nikoli dobili: so ljudje, ki se odklopijo od navala novic, srečnejši? Potem je tu še moja umetniška drža do sebe in sveta – me bo tepla pri objektivnem novinarskem delu? Če si preveč navezan na jezik in si vajen skozenj plesti nek »pod-svet« ter si prek besed dejansko lajšati srce, potem je zate objektivno pisanje krut poseg v takšno razkošje. Seveda se zavedam, da mora pisec začeti pri objektivnem, stvarnem jeziku, ki ga v primernem trenutku lahko spusti z vajeti. Vedno sem si želela z močjo jezika čarati, ne le opisovati. Mogoče me je bilo strah, da bo čarovnija izginila, če bo jezik le še sredstvo za posredovanje novice. Je novinarstvo res samo veda o novicah?

Pogosto sem razpravljala z ljudmi o tem, ali je novinarju res potreben tovrsten študij. Saj še uveljavljeni novinarji sami pogosto rečejo: »Študirajte kaj drugega, potem pa postanite novinarji.« Kdaj in kako se zgodi tisti potem, je zame še uganka. A po svoje imajo prav. Novinarjeva prizadevanja bodo kljub vsemu bolj površna od raziskav strokovnjakov, ki lahko kot ribe v vodi plavajo znotraj svoje stroke. Novinarju pa ni nič prvo področje. Poleg tega poklic novinarja prepogosto postane plehek, celo nečasten. Kopiranje informacij s spletnih strani in potem v obrnjenem besednem redu objavljanje na novi spletni strani … Pa saj to bi lahko počel računalnik kar sam! Da ne govorim o blatenju v osnovi nič hudega slutečih ljudi in napihovanju neumnosti, ki so za (očitno zelo naivno) javnost tako ali tako brez pomena. Ni mi žal, da ne bom voditeljica na komercialnih radijih, kjer svoje »blond« glasove prodajajo »uspešni« voditelji in voditeljice.

K temu našemu dragemu novinarstvu se želim na svoji skrivnostno zaviti poti še vračati, obenem pa čakam vrnitve vzporednega študija. V zadnjem letu pridobljeno znanje mi bo prišlo prav. Sedaj vsaj vem, kaj v resnici predavajo za fasado tega odmevnega FDV-ja, ki ga »na vse se spoznamo« ljudje vlačijo po zobeh, pa ga niso nikoli povohali od znotraj. Fakulteta za družbene vede je lepa fakulteta. Zagnana društva, prijetno študentsko vzdušje v kavarnah spodaj, učna tišina zgoraj v knjižnici. Cenim tiste, ki vztrajate, tiste, ki ustvarjate Klin, tiste, ki verjamete v moč jezika in poklica. Nikoli se nisem imela za čisto družboslovko, a svet po krivem obsoja družbene vede kot neuporabne in nedonosne. Tudi družba potrebuje svoje zdravnike. Pač ni jasnih, enoznačnih definicij zdrave družbe in ni enega zdravila za bolehno družbo. Misliti kot družboslovec je ohlapno, a ustvarjalno. Ne vem točno, kaj sem iskala. Resnico, preverljivo razlago za ta naš svet. Bom kaj takega našla v naravoslovju, v umetnosti? Družboslovje ni mimobežna reč, kot mislijo »tam lahko padeš samo po stopnicah« ljudje, a ne more biti tudi edino gonilo planeta, kot nam to radi slikajo na faksu.

Še vedno se mi zdi najmočnejše življenje samo tisto, ki preseneča. Življenje, ki je preveč prostrano, da bi ga v svoje definicije in okvire lahko zajeli družboslovci ali naravoslovci. Morda se tudi zato z vpisnico v roki spet podajam na omahujoč sprehod po sobi. Še sreča, da smo v šolo življenja že vsi vpisani od samega začetka.

Podzavestno me je od študija odvračala slutnja, da novice pravzaprav utrujajo ljudi. Filozofsko vprašanje, ki ga na predavanjih nismo nikoli dobili: so ljudje, ki se odklopijo od navala novic, srečnejši?

Be the first to comment on "Novinarstvo v moji zasanjani predstavi"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*