Novinarstvo ima še vedno pomemben in priznan položaj v družbi

Foto: Voranc Vogel

Jela Krečič, kulturna novinarka Dela

Nina Korošec

Dobili sva se v tednu po njenem dvotedenskem pobegu iz civilizacije na Hvar – otok, ki mu je dala posebno mesto v knjižnem prvencu Ni druge, izdanem v pravkar izteklem poletju. Prihiti z Dela, z ogromnimi sončnimi očali, navihano, na videz ponižno vpraša: »A sva lahko zunaj? Prosiiim.« Rdeči Gauloises in izviren smisel za humor, sarkazem in ironijo, kar je verjetno odgovor na vprašanje, kako sta se ujela onadva s Slavojem Žižkom. Naveza, ki se je spletla med intervjujem in ki menda ne škodi, če želiš intervjuvati Juliana Assangea. Filozofinja, ki je želela študirati na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, a ni bila sprejeta in je pristala na FDV, kjer se je našla v študiju kulturologije, se nad teorijo in filozofijo povsem navdušila in podiplomski študij nadaljevala na Filozofski fakulteti. Doktorica filozofije, ki je nekje vmes, po naključju, postala še novinarka, ko so ju s prijateljico povabili na poletno prakso. Na Delu je ostala kot kulturna novinarka in blogerka, od leta 2007 redno zaposlena. Še danes zaradi nezaposlovanja novih ostaja najmlajša v kulturni redakciji.

Ni poglavitno, a med hudomušnimi blogi, ki jih piše vsaka dva tedna, se je pred dobrima dvema letoma znašel tekst, v katerem se je razpisala o neokusnosti tekaške rekreacije v središču Ljubljane, ko drugi posedajo ob kosilih in kavah. Del slovenske sovražno nastrojene tekaške javnosti je skočil in še danes skače, ko sliši njeno ime. Spletne strani in forumi so bili in so še polni sovražnosti do nje. Posledično sva govorili tudi o tem fenomenu. Poleg razlaganja o pisanju, komediji, ideologiji in utvarah naše družbe, kulturi, novinarstvu in vsesplošni prekarizaciji je seveda tudi filozofirala in politizirala.

»Hvala vama. Res, zelo sem užival ob poslušanju vajinega pogovora«, komentira ob koncu intervjuja starejši možakar, ki se je tekom tiste ure in pol na terasi kavarne s stolom preselil skoraj do najine mize. Začne govoriti o vlakih, Jela pa mu odgovarja s tirnicami. Kavarne, ki jih ima tako rada, ker se tam ljudje pogovarjajo. Ona bi rekla, da tako opravičujemo svojo socialno eksistenco in da je ideologiji navkljub realno, da smo ljudje najbolj srečni v družbi.

Tudi v času dopusta ste napisali blog za Delo. Ste vezani na dvotedensko oddajanje?

Mislim, da želi Delo držati ta ritem blogistov, kar je logično, ker se bralec navadi na urnik, na stabilnost, in točno ve, kdaj bo dobil tekst priljubljenega pisca. Če bi se opravičila, mi verjetno ne bi nihče težil, a tudi sama podpiram to kontinuiteto in ritem.

Leto 2015 je leto pravega booma pisanja knjig izpod peres novinarjev. In to niso knjige, v katere bi prelili svoje novinarske prispevke, ampak so povečini kar šund romani.

Kar zadeva šundovski žanr in kritike na njegov račun, ostajam precej neprizadeta. Že od prvega stika z urednikom Beletrine sem obelodanila, da gre v romanu za poskus komične ljubezenske drame. V tem kontekstu so roman napovedovali, predstavljali in ocenjevali. Sama sem naklonjena različnim žanrom in enako cenim dobrega pisatelja detektivk, trilerjev ali klasičnih resnih dram. Moti me, da imajo zvrsti, ki stremijo k denimo eksistencialni globini subjektovega obstoja a priori večjo težo kot nekaj, kar ne teži k temu, in hoče biti, denimo, samo kakovostna komična drama. Kot sem že večkrat ponovila; dobra komedija terja celo bolj izbrušen talent kot komična drama. V tem pogledu sem sama do sebe seveda dovolj samokritična.

Kako samokritični? Mislite, da vam poskus komedije ni uspel?

Ne – toliko samokritična nisem. Mislim, ne upam si niti trditi, da mi je uspel. Vem pa, da bi se dalo še kaj izbrusiti, da mestoma obstaja prostor za boljše obrate in boljše dialoge. To je pogled, ki ga dobiš šele po tem, ko je knjiga že za tabo. Nemogoče je biti popoln sproti ali biti kar v prvo popoln.

Če ni novih mladih generacij z možnostjo ustvarjanja in razvijanja, takšna družba nima prihodnosti.

Kako to, da so letos izšle knjige kar štirih Delovih novinark? Je v ozadju težnja privabiti bralce časopisa ali je to posledica tega, da ima Delo nabor najboljših piscev?

Tudi sama ne vem, kako je naneslo, da smo z Ireno Štaudohar, Vesno Milek in Agato Tomažič tako rekoč sočasno izdale svoje knjige. Verjetno niti ni čudno, da ljudje, ki po službeni dolžnosti veliko berejo, pišejo, se konstantno urijo v oblikovanju lažjih in težjih novinarskih žanrov, svojo siceršnjo produkcijo nadgradijo z eseji ali s fikcijskimi deli. Razmerje Delovega uredništva do novinarjev bi opisala kot simbiotično – Delo predstavlja in promovira dela svojih novinarjev skozi intervjuje in članke o njih, kar je seveda za vsakega avtorja pomembno. Po drugi strani uspeh Delovih novinarjev in novinark na področju literature, esejistike, kjerkoli pravzaprav, po mojem dviguje ugled časopisu.

Verjetno ta ustvarjalnost pride tudi z redno zaposlitvijo.

Zagotovo je lažje, če imaš gotovost redne plače. Mislim, da je stres tista najhujša stvar, ki pride z negotovo zaposlitvijo; če si vseskozi v stiski, usmerjen v to, da dobiš sredstva za golo eksistenco, ni nikoli tistega prostega časa, miru, da bi lahko počel, kar ti res paše, kjer res čutiš svoje poslanstvo.

Kako gledate na delovne pogoje kolegov prekarcev?

Tudi sama sem na Delu najprej več let delala kot honorarna sodelavka. Ravno izkustvo konstantne negotovosti in stresa ob iskanju dovoljšnjih sredstev za preživetje je v novinarstvu posebej nevarno. Novinar, ki je tako ranljiv, se bo izogibal perečih in občutljivih tem, preiskav, ki lahko ogrozijo njegovo preživetje ali celo pripeljejo pred sodišče. Še redno zaposlenega novinarja lahko takšne okoliščine odvrnejo od resnega preiskovalnega dela.

Zakaj je vedno več prekarcev v novinarstvu in kulturi? Ali to kaže na to, da država tega področja ne ceni dovolj?

Ne bi si upala trditi, da je to zavestna politika države, je pa po moje sam sistem narejen tako, da spodbuja prekarizacijo delovne sile – kateregakoli področja. Z vidika kapitalizma je to idealna delovna sila, ker ni sindikalno povezana, vsak se bori proti kolegom, da dobi isti posel. Delovna sila, ki je pripravljena zelo znižati stroške dela, vrednost svojega dela, je s stališča sistema najboljši možen delovni razred vseh časov. Ravno zato mislim, da se mora tukaj začeti borba.

Kako pa se borba lahko začne?

Eden izmed odgovorov je, da obstoječi sindikati najdejo način, kako to prekarizirano delovno telo začeti zastopati. Absolutno pa tudi na ravni vladnega odločanja. Kako se to doseže, ne vem. Saj na papirju prekarizacija ni nekaj, kar bi država proslavljala, res pa je, da še nisem videla nobenih ukrepov, s katerimi bi se vlada poskušala odzvati na to res množično prekarizirano populacijo danes. Pa bi se morala, ker je to škodljivo za celo družbo. Če v družbi ni novih mladih generacij z možnostjo ustvarjanja in razvijanja, takšna družba nima prihodnosti.

Je izhod iz te prekarizirane situacije v kapitalizmu sploh mogoč?

Že socialna demokracija, država blaginje po vzoru skandinavskih držav, je pokazala, da kapitalizem in določene oblike socialne varnosti povsem dobro sobivajo. To, čemur smo priča mi, je bolj divja oblika kapitalizma ali celo posurovljanje kapitalizma, kakor smo ga poznali doslej.

Kaj pa je alternativa temu?

To pa je vprašanje za milijon dolarjev (smeh). Bojim se, da v tem trenutku ni človeka, ki bi zares imel alternativo. Resnično alternativo. Saj to je problem levice povsod – da nima alternativnega modela kapitalizmu. Kar imamo, je levica, ki bi rada imela kapitalizem s človeškim obrazom. To, kar vidimo danes, pa je kapitalizem, ki izgublja tudi ta človeški obraz, tako da …

Kapitalizem torej lahko ima človeški obraz?

Človeški obraz je dobil po zaslugi Marxa in komunističnega ter socialističnega gibanja v Evropi, preprosto iz strahu pred tem, da bo na oblast prišla ravno socialistična alternativa. Moral je dobiti človeški obraz že zato, da te radikalne leve alternative niso prišle na oblast. Danes pa –  ker očitno alternative ni – tudi zaradi tega tudi lažje izgublja človeški obraz.

Kaj porečete na tovrstne delitve na leve in desne v slovenskem medijskem prostoru?

Saj to je danes problem, kaj sploh je levica. Te delitve so povsem nerelevantne – tako kot se običajno uporabljajo –, ker ima to, kar naj bi bila v Sloveniji leva politična opcija, natanko isti ekonomskopolitični program kot desnica. Z nekaj odstopanji glede življenjskega stila; gejevska politika, družinska politika in podobno. V osnovi pa sta isto zastavljeni.

Če sva že pri rabi teh praznih označevalcev – kako vidite aktualno dogajanje na RTV?

O tem lahko podam samo pavšalne sodbe. Slišati vodje RTV govoriti o tem, kako zadovoljiti gledalčeve želje, se mi zdi popolnoma zgrešeno. Moralo bi biti ravno obratno – ti moraš kot javni zavod, ki dobiva davkoplačevalski denar, gledalcu povedati, kaj hoče. Ti si ta kurator, ki mora znati razločevati med novicami, ki ve, kaj je kultura, ki ve, kaj je dobra kultura, ki se zna na pravilen način lotevati različnih fenomenov – tudi takšnih, ki so recimo žgečkljivi ali senzacionalistični. To je naloga javnega servisa – da zna razporejati novice, da jih zna tehtati in obdelati. Mislim, da gledalci niso neumni. Ponavadi se jim pripisuje, da hočejo ravno najbolj trivialne, rumene, najbolj butaste reči. Po moje pa hočejo od medijev tudi mišljenjski izziv. Še posebej, če ga plačujejo. Če jim POP TV kdaj lansira namerno sočno podane novice o pravkar zapadlih petih centimetrih snega, je to problem komercialne televizije, ki ga lahko razumemo v duhu tega, da nabira denar prek oglasov. Javna televizija pa ima proračunski denar, zato je ona dolžna povedati gledalcu, kaj hoče.

Pomanjkanje denarja tako na javnem servisu ni dober izgovor za te spremembe programa?

To je tak priročen, večen izgovor – vedno je nekje pomanjkanje denarja. Vedno se bo našel poslovni problem, na katerega lahko obesiš tudi povsem politične, uredniške odločitve.

Slišati vodje RTV govoriti o tem, kako zadovoljiti gledalčeve želje, se mi zdi popolnoma zgrešeno. Ti moraš kot javni zavod, ki dobiva davkoplačevalski denar, gledalcu povedati, kaj hoče.

Na katerem področju pa začnejo uredniki krčiti sredstva najprej, na Delu na primer?

Mah, krčijo jih povsod, pri pisarniškem materialu, pri višini honorarjev. Pri nas trenutno odpuščajo, tudi redno zaposlene. Pred tem pa so se znebili vseh honorarcev, ki so se jih lahko.

Kaj pa v kulturni redakciji?

Isto, rezali so tako – vsem enako. Kar pa ni nujno najbolj smotrna uredniška politika. Če bi bila jaz nekdo od odgovornih pri časopisu, bi naredila temeljito analizo branosti, da bi videla, katera so področja, ki se berejo in bi potem krepila to. Zagotovo pa ne bi tem področjem še dodatno jemala denarja, da bi bila potem še toliko manj brana, kot so recimo ostala. Sama bi raje videla, da se ti rezi zgodijo po premisleku.

Kako vidite stanje kulturnega novinarstva v Sloveniji?

Pogrešam kultni tednik ali mesečnik, spletni ali tiskani, ki bi se spopadel s fenomeni doma in v tujini, ki bi kritiško pokril domači teater, film, literaturo, vizualno umetnost in druge produkte duha.

Kakšno prihodnost pa napovedujete kulturnemu novinarstvu?

Glede kulturnega novinarstva nisem pesimistka. Morda ima celo lepšo prihodnost kot dnevnopolitično novinarstvo. Ljudje dnevne novice spremljajo že po televiziji ali kar sproti na internetnih portalih. Kultura je v Sloveniji iz teh instantnih novic izključena, a obenem obstaja dovolj močan krog ljudi, ki ga to področje zanima, predvsem bolj poglobljen način pisanja o aktualnih, popularnih fenomenih, zanimajo jih kritiške sodbe.

Novice so danes dokaj poceni blago – ker so povsod in hitro dostopne. Strokovna obdelava svetovnih političnih, ekonomskih in kulturnih fenomenov pa bo po moje ohranila zvesto bazo radovednega, izobraženega ali vsaj kritičnega bralstva.

Kako gledate na vsestranskost novinarjev, da novinar ne pokriva samo določenega področja?

Skakanje s teme na temo je res zelo izčrpavajoče. A bolj kot vsestranskost, kot temu rečete, je problem v količini dela, še posebej, če gre za konstantno produkcijo dovolj poglobljenih člankov. Tu se potem odpre prostor za površnost, za napake, ki bi se jim sicer vsak novinar rad izognil.

Mislite, da bo se bo višanje pričakovane količine dela v prihodnosti še stopnjevalo?

To je prihodnost. Vsi bomo delali za manj denarja, se bojim. Jasno bo na ta račun trpela kakovost, a mislim, da je v časopisnem biznisu to usoda. Te grozne zgodbe so se v tujini že zgodile, mi pa … moramo ta črni scenarij tiskanih časopisov še uresničiti. Verjetno bodo neki otočki kakovostnega novinarstva ostali, ampak časopis zagotovo ne bo imel takega dometa, kot ga je imel v 20. stoletju. Mislim, da se bo moral sprijazniti, da bo njegova vloga veliko bolj marginalna, kot je bila doslej.

Problem je v tem, da časopis v dobi interneta še ni našel ekonomskega modela, ki bi se obnesel.

Lahko digitalni mediji nadomestijo tiskani časopis?

Lahko, saj imamo veliko časopisov na internetu. Danes je osnovna borba v tem, kako preživeti kot internetni časopis; katere vsebine zaklepati, katere ponujati zastonj. Kako povrniti avtorjem to, kar so avtorskega prispevali. Tukaj še ni odgovora. Recimo Guardian ima striktno politiko, da ničesar ne zaklepa in ne zaračunava. New York Times je šel po drugi poti in slišim, da mu gre zelo slabo, saj ima izgubo in bo moral spet rezati in odpuščati. Ni, zaenkrat še ni modela, ki bi vzdržal.

Rešitev na to stisko časopisov bi bila nekakšna državna intervencija preko medijskega razpisa na kulturnem ministrstvu. Seveda ob predpostavki, da so v komisiji ljudje iz profesije, ne ljudje iz parlamenta. In da se z javno pomočjo naprej goji javni govor. Ni več bistveno, ali na papirju ali na spletnem portalu, bistvena je kakovost vsebine.

Je novinarski poklic odrinjen vedno bolj na rob tudi zaradi feminizacije poklica?

To je zapleteno vprašanje. Mislim, da v novinarstvu vseeno še ne moremo govoriti o feminizaciji. Novinarstvo ima še vedno pomemben in priznan položaj v družbi. Če je do določene mere izgubilo ugled, ga je tudi zaradi pomanjkanja samokritike v lastnih vrstah. V Sloveniji imamo veliko dobrih novinarjev in novinark, solidnih časopisnih izdelkov, tudi TV-oddaj, na drugi strani pa tudi ne najbolj častne rumene medije, tabloidno novičarstvo, senzacionalistično poročanje, portale, namenjene osebnim diskreditacijam novinarjev, TV-oddaje in postaje, ki predvsem poneumljajo ljudi. Včasih, se mi zdi, vrednostni kriteriji o enem in drugem tipu žurnalizma niso čisto jasni.

Morda ima kulturno novinarstvo celo lepšo prihodnost kot dnevnopolitično.

Menjajva temo. Vedno namrščen obraz lepe Brigite v knjigi Ni druge. Nasprotno prisiljeni pozitivni energiji, ki kar bruha, predvsem po družabnih omrežjih – od kod se je vzelo to?

Se strinjam, danes je prisila sreče in veselja nova oblika torture. Prisila k temu, da bi bili vseskozi čim bolj priljudni, prepoznavam tudi v masovni uporabi emotikonov, ki se mi zdijo nekaj nadvse čudaškega. V teh znakih je nekaj poneumljajočega in infantilnega. Še pred leti smo znali komunicirati brez njih in povsem dobro smo razbrali ironijo ali sarkazem v pošiljateljevem sporočilu, medtem ko danes obstaja strah, da bo brez opreme smajlija naslovnik napačno razumel sporočilo in razpoloženje pisca. Znaki za emocije postajajo že del čisto profesionalnih razmerij, tudi ljudje, ki jim niso blizu, morajo pristati nanje, da ne bi delovali čudaško v nečem, kar je postalo norma.

Ne vem, ali smo postali tako butasti, da moramo vsako izjavo opremiti z določenim znakom čustva, da ostajamo razumljivi. Človek bi upal, da če sta jezik in govorica toliko tisočletij uspela prenašati informacije, da bo tako tudi v 21. stoletju. Lepota jezika je ravno v tem, da ima več plasti, da je nekaj nakazano in ne direktno povedano, da moraš te nivoje znati razbirati.

Če se dotakneva še znamenitega bloga Dober tek. Tudi liki v knjigi Ni druge se vsi po vrsti teku izogibajo, pa čeprav Ljubljančani oziroma Slovenci nasploh zadnje čase množično tečejo. Ronja celo izreče: »Tekla ne bom.«  Zakaj takšen odpor do teka, do tekačev?

Sama sploh nisem nenaklonjena gibanju. Naloga razmišljujočih ljudi pa je, da uveljavljene družbene navade, trende, ki se zdijo tako naravni in samoumevni, prevprašuje; ali ni prav v teh dozdevno najbolj banalnih in nevtralnih pojavih danes na delu ideologija. V slogu pisanja tega bloga sem se spogledovala s priljubljenimi stand-up komiki, komedijo, satiro. Moj uvid je bil pravzaprav namerno naiven: kako je tek naenkrat vdrl v javno življenje mesta, prej rezerviranega za družabno življenje, kjer se – če sem malo idealistična – odvija drugačna skrb za človekovo in družbeno dobrobit.

Bojim se, da noben moj napor na področju filozofije, novinarstva ali romanopisja ne bo mogel preseči popularnosti tega bloga. Po količini sovražne pošte, ki sem jo prejela na njegov račun, se  zdi, da sem dregnila v nekaj, kar je nova slovenska svetinja, nekaj, kar je v resnici nedotakljivo. Kot sem v nekem pogovoru že dejala, pereča tema očitno niso domobranci in partizani, te večne teme za komentatorske vojne, ampak nekaj takšnega, kot je tek po mestnem središču. Ljudje so našli  novega boga in čezenj ne sme nihče nič reči. Že kdaj prej v življenju sem kakšno stvar zelo polemično napisala, ampak ni imela šanse v primerjavi s tem. Očitno sem dregnila v nekaj zelo živega in občutljivega.

Kakšne vrste ideologijo omenjate?

Prav ta slogan, ki se je začel porajati že v osemdesetih: »Bodi to, kar si.« Nekaj, kar ti je država sugerirala. Počni, kar hočeš. Imej svoj lasten življenjski stil. Oblači se, kot si želiš. Javni prostor ni več prostor, kamor prideš z našminkanimi ustnicami, lahko si tudi raztrgan, kakršenkoli pač že.

Mislim, da je bila to lažna emancipacija. Predvsem zaradi predpostavke tega slogana: da boš srečo našel, če se boš posvečal samo sebi in če boš odgovarjal na svoje lastne želje. Jaz pa mislim, da je že to, da sploh ugotoviš, kaj je tvoja želja, problem, ki lahko sproža tesnobo. Zadovoljevanje lastnih želja človeku ne prinese sreče, ki si jo obeta. Mislim, da se sreča pogosto lahko doseže samo prek ovinka, prek interakcije z drugim, s skupnostjo, ali pa s tem, da si se pripravljen podrediti nekim maniram. In zaradi tega, ker si se podredil, dobiš nek drug užitek, ki je povsem nepričakovan. Včasih, ko so bili še javni plesi, si moral priti v neki uniformi, opravi, ampak ti je ta socialna situacija dala možnost za nenadejane družabne užitke, ki jih sam, če bi iskal srečo pri sebi, nikoli ne bi mogel doživeti.

V tem kontekstu vidim tudi smiselnost družabnega življenja, posedanja na kavah. Ker je to način, kako se človek izogne samemu sebi in šele preko tega ovinka sebi da …

Smisel?

Smisel v tem družbenem pomenu. Posledica te ideološke operacije slogana »bodi to, kar si« je razpad solidarnosti, občutka do drugega, do družbenosti. Kar se na ravni države kaže seveda v tem, da je zdaj posameznik ta, ki mora skrbeti zase, ki mora misliti nase, in je država odvezana skrbi za socialne transferje, zdravstvo, šolstvo in tako naprej.

Posameznik je danes razumljen kot podjetnik samega sebe. Obenem pa živimo v prepričanju, da ne moremo prispevati k dejanskim političnim spremembam. Lastno telo, t. i. delo na sebi, lahko vidimo kot še zadnje preostalo področje, na katerega ima posameznik vpliv in ga lahko kolikor toliko nadzoruje. Družba in politika pa za navadnega državljana postajata oddaljen univerzum brez smisla, na katerega nima nobenega realnega vpliva, še več – nima niti iluzije vpliva.

Vašo stalno kolumno, vaše razmišljanje o svetu, Delo uvršča med rubriko Blogi. Vas ne moti, da je vaše razglabljanje o družbi uvrščeno med bloge? Na podlagi česa se sploh odločite, o čem boste tedensko pisali?

Absolutno spoštujem instrument bloga, imam ga za internetno različico kolumne, torej žanra, v katerem neko osebno zapažanje uporabiš za razmišljanje, ki ima občo razsežnost. Po drugi strani so blogi, ki odsevajo piščevo osebno stanje ali v katerih pisci moralizirajo, povsem nezanimivi. Čeprav žanr dopušča novinarju svobodo, ki je v siceršnjem pisanju nima, je pritisk izmišljevanja teme vsak drugi teden precejšen, še posebej ob ostalih zadolžitvah. Blog se tako začne snovati že tedaj, ko se odda aktualni. Izbor teme je težek, očitno je, da ni vsaka tema pisana na kožo piscu.

Slovenskemu novinarstvu ne manjkajo dobri kolumnisti ali komentatorji, manjka prav dobro domišljena satira.

V svojih blogih poskušam s hudomušno noto opozarjati na očitne fenomene sodobnih družb ali na določene obskurnosti današnjega časa. Izogibam se temam, o katerih se dovolj kompetentno razpišejo ostali komentatorji in kolumnisti. Slovenskemu novinarstvu ne manjkajo dobri kolumnisti ali komentatorji, manjka prav dobro domišljena satira – z izjemo morda Rolanja po sceni in Mladinamita v Mladini. Imamo precej dobrih piscev, tudi nekaj takšnih s smislom za humor in satiro, in sama bi se rada vselej videla v bližini tovrstnega pisanja, a kot rečeno, presija vsega ostalega dela mi tega ne dopušča vselej.

Zato pa so dobri kolumnisti – ker znajo odstreti te koščke življenja, ki ponavadi ostanejo netematizirani. Naloga novinarja pa je ravno to, da dvomi v te samoumevne, uveljavljene resnice.

Ljudje, ki so vam zaradi slavnega bloga očitali sovražni govor, a so ga na teh portalih sami uporabljali. Kaj to pove o našem medijskem občinstvu?

Glavni problem medijskega občinstva vidim v teh anonimnih komentarjih. To je slika, ki je nočem videti. Ne berem tega, ker dobim preveč slab vtis o okolju, v katerem živim. Ljudje, ki razmišljajo, bodo prej večkrat premislili, preden se bodo s svojo jezo ali sovraštvom javno izpostavili.

Ta blog je bil napisan v zelo šaljivem stilu, komično, zato me boli, da so nekateri to vzeli skoraj kot znanstveni tekst. Tega me je strah – da bo družba izgubila ta občutek za ironijo, za sarkazem, za komedijo. Mogoče bi bilo lažje doumeti, če bi postavila smajlija na koncu.

Filozofijo se očitno da združevati z novinarstvom.

Kar filozofija lahko da novinarstvu, je to, da nas nauči izogniti se samoumevnim oz. uveljavljenim prepričanjem. Hegel je, denimo, pisal o abstraktnem mišljenju, ki se ga tradicionalno pripisuje filozofiji, medtem ko je zanj najbolj abstraktno prav vsakdanje zdravorazumsko mišljenje. Na primeru morilca, ki ga peljejo na javno usmrtitev, je pokazal, da je običajno mnenje tisto, ki ta dogodek zajema pavšalno. Filozofija in po mojem tudi novinarstvo pa nikoli ne smeta pristati na prvinske človeške impulze – danes tako pogoste tudi v resnih novinarskih žanrih –, ampak moramo dogodek vselej umestiti v družbeni in ideološki kontekst.

V Heglovem primeru morilca se moramo vprašati, zakaj je ta človek, ki je zagrešil hud zločin, sploh zanimiv za nas? Ali ni tu le zato, da odvrnemo pogled od hujših zločinov same oblasti? Ali se ne zgražamo samo zato, ker se je najlažje zgražati nad nečim tako neposredno očitnim, kot je umor?

Ne pravim, da se mora novinarstvo izogibati aktualnim zgodbam, ki pretresejo ljudi, ampak se mora ob tem izogniti senzacionalizmu in moraliziranju. Nasprotno – postreči mora z resno sodbo in  odmerjati, kaj je pomembno in predvsem, v katerem pogledu je pomembno.

Ponavadi mislimo, da je filozofija tukaj zato, da nam pove, kaj je smisel življenja. Moj obrat pa je v tem, da filozofija je smisel življenja, no. Spustiti se v razumevanje filozofije, ukvarjati se s problemi, ki jih ima ona, ne pa naša realnost – to je svet, v katerem bi jaz rada živela.

Tega me je strah – da bo družba izgubila občutek za ironijo, za sarkazem, za komedijo.

Be the first to comment on "Novinarstvo ima še vedno pomemben in priznan položaj v družbi"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*