Nobeno društvo ne more temeljiti na posamezniku

Foto: Bogdan Tušek

Petra Lesjak Tušek, predsednica Društva novinarjev Slovenije

Katarina Bulatović

»Včasih sem malo naivna v razmišljanjih, kaj vse bi lahko spremenili v našem medijskem prostoru. Ampak če ne bi bila takšna, se verjetno v to ne bi podala,« se nasmehne Petra Lesjak Tušek. Sicer novinarka Večera v uredništvu gospodarstva in regij ter dopisnica s Koroške bo naslednja štiri leta z ekipo vodila največjo in najstarejšo novinarsko organizacijo pri nas. Pred njo in ostalimi člani Društva novinarjev Slovenije, ki je letos praznovalo 110. obletnico delovanja, so številni izzivi. V času, ko zavzemanje za novinarsko kakovost med drugim očitno slabijo pomanjkljiva medijska zakonodaja, začasna delovna razmerja, padec časopisnih naklad, negotova prihodnost revijalnega tiska, nespoštovanje novinarskih etičnih načel, ki je še posebej zaznamovalo konec prejšnjega leta, pa tudi pomanjkanje dodatnega izobraževanja za novinarje, se zdi potreba po organiziranju in tesnejši povezanosti novinarske skupnosti še posebej pomembna. 

Ob kandidaturi ste si zastavili več ciljev, ki jih želite s kolegi uresničiti v naslednjih štirih letih. Med drugim poudarjate profesionalne novinarske standarde in kakovost. Kaj konkretno je prvi korak k njihovi izpolnitvi?

Mislim, da je to sicer funkcija društva, da pa je predvsem primarna naloga vsakega novinarja, ki mora k tem standardom stremeti pri svojem vsakodnevnem delu. Naša vpetost po aktivih v uredništvih se glede na širše stanje v novinarstvu in razmere po medijskih hišah nadaljuje. Ne gre za akcije, ki bi bile enkratne, ampak si vsaj prizadevamo, da bi to bilo sistematično opozarjanje. Še naprej bomo opozarjali uprave in lastnike, naj vitalnih delov hiš »ne režejo«. S tem nenazadnje režejo tudi svoje veje. Če se bodo tako odločili, težnja k boljšim, kakovostnim standardom, ne bo več mogoča. Vse bolj rutinsko novinarstvo in brez časa za teren in preverjanje informacij s profesionalnimi standardi nima nič skupnega.

Na problemski konferenci ste s Sindikatom novinarjev Slovenije na dan društvenih volitev konec septembra objavili zahteve za uredništva, državo, založnike medijev in javnost, potrebne za dostojno opravljanje poklica. Mislite, da jim je kdo izmed njih res prisluhnil in začel razmišljati o spremembah?

Takšni pozivi so namenjeni tudi ustvarjanju javnega pritiska. Naj se še tako zdi, da je kakšna peticija namenjena sama sebi, vseeno naleti na nek odmev ali vsaj posamične premike, za katere mislim, da jih ne bi bilo, če v društvu pri njih ne bi vztrajali. Za apelom na državo in lastnike, naj sprejmejo medijsko strategijo in v razpravo vključijo relevantne skupine novinarjev, ki jih zaenkrat ni, se mi vseeno zdi, da je nekaj konkretnega. Na temelju tega poziva smo začeli z njimi tudi pogovore. Menimo, da je treba krovno medijsko zakonodajo takoj spremeniti. Vsaka vlada jo je začela na pol, ni pa nič spremenila, zato je medijski zakon zastarel. Večkrat rečem – ko se novinarji zavzemamo za druge panoge, se moramo tudi za lastne. Večkrat branimo interese delavcev v proizvodnjah, ki jih mečejo na cesto, zdaj smo pred tem sami.

Kako daleč so torej konkretne spremembe medijske zakonodaje?

Ministrstvo za kulturo je oblikovalo skupino, ki naj bi pripravila medijsko strategijo. Predlagane so že bile posamične spremembe medijske zakonodaje, ki so zgolj manjši popravki in ne vodijo v smer regulacije medijskega prostora. Ponovno bi morali definirati, kaj je medij, kaj javni interes, pravico do odgovora in popravka ter lastniške zakonitosti, ki urejajo nakupe medijev. Ministrstvo bi se moralo aktivirati tako, da bi vključilo čim več posameznikov, ki delajo v medijih. Tukaj tega nismo zaznali.

Ob izvolitvi se je zdelo, da uživate veliko podporo med člani in da pravega tekmeca pravzaprav nimate.

Moja kandidatura je bila posledica prizadevanj kolegov v prejšnjem upravnem odboru, v katerem so bili zastopani raznovrstni mediji. Podpora novinarjev v teh uredništvih je bila pomembna že pri sami odločitvi za kandidaturo, drugače, brez podpore, ne bi imela smisla. Sodelovanje z upravnim odborom bo na konkretnih projektih, ki smo jih opredelili kot pomembne, ključno. Nobena aktivnost, nobeno društvo ne more temeljiti na posamezniku.

Vseeno se zdi, da se tega premalo zavedamo.

Seveda, ampak to je že problem človeške narave. Egoizma je veliko, vsak, sploh če so razmere bolj kritične, razmišlja najprej o sebi, ampak to ni nikoli pravi recept. Če boš zaščitil sebe, še ne pomeni, da boš varen dolgoročno. Sploh pa ne v trenutnih razmerah.

Sodelovanje v društvu je prostovoljno. Kako vam ga uspe usklajevati z aktivnim novinarskim delom?

Težko, ker se novinarski urnik vse bolj podaljšuje in se težko še dodatno aktiviramo. Sistematično se moraš organizirati in si razporediti čas. Vendar če se sama za nekaj odločim, ne prepuščam stvarem, da bi se odvijale same.

Omenjate, da je aktivnih članov še vedno premalo. Kaj mislite, da jih od sodelovanja odvrača?

Nekateri imajo morda občutek, da je delovanje društvo omejeno na upravni odbor in ožje člane v projektih. Ampak mi poudarjamo, da ne, da je širše in smo res odprti za ideje in sodelovanje. Konec koncev je pretok informacij v novinarski naravi. Nekateri tudi zaradi nestalnih oblik zaposlitev ne morejo plačati mesečne članarine. Ali pa so večji individualisti in se manj povezujejo. Mislim pa, da gre tudi za to, koliko je komu mar, pa ne le za lastni interes, pač pa tudi za videnje širše slike. Zdaj je ključno obdobje, ki ga ne kaže zapraviti in prepustiti tokovom.

Ste soavtorica raziskave iz leta 2001 Prebežniki, kdo ste, ki je rezultat terenskega dela v azilnih domovih in domovih za tujce. Kako danes komentirate poročanje o begunski krizi?

Ko so begunci stopali čez mejo, smo šli in »pobrali« njihove zgodbe, premalo pa je bilo osmišljanja zgodb. Zdaj, ko beguncev ni, se z njimi ne ukvarjamo. Gre za klasično novinarsko delovanje, da zgodbe spremljamo nekaj časa, jih ne umestimo dovolj v kontekst, potem pa so že tako nove. Vse je nekako prehodno, kar je pomanjkljivost.

Ko so begunci stopali čez mejo, smo šli in »pobrali« njihove zgodbe, premalo pa je bilo osmišljanja zgodb. Zdaj, ko beguncev ni, se z njimi ne ukvarjamo.

Ljudje niso točno vedeli, kaj in komu verjeti. Zaradi posameznih posnetkov in zgodb je nastalo veliko posploševanj in nestrpnosti.

Mediji ne bi smeli ustvarjali dodatne panike pri tako pomembnih dogodkih. Ne vem, zakaj imajo občutek, da morajo biti vedno in povsod prvi. Potrebe po takšni neprestani tekmovalnosti ni. Med nekatere se je naselil strah, da stojijo ljudje na meji tik pred njihovim dvoriščem in jih bodo »izgnali«. Podpihovanje strahu, vključno s ksenofobnimi izjavami nekaterih, je nedopustno.

Izhajate iz medija, kjer so nedavno odpustili pet rednih novinarjev. Na podlagi česa so se odločili, kdo bo med njimi?

Delodajalec je opredelil kriterije, po katerih bo delavce odpuščal, s katerimi nismo bili seznanjeni. Vedeli smo, da bo odpuščanje neizogibno, vendar do zadnjega ni bilo jasno, kdo bo moral oditi. Zdaj imamo zagotovila lastnika, da je odpuščanj konec in držali ga bomo za besedo. Z vsakim novinarjem manj bi težko zagotavljali vsebine, ker je že zdaj čutiti preobremenjenost.

Je bilo vas osebno strah?

Ne. Vem, da delo opravljam po najboljših močeh, korektno. To pa seveda ne pomeni, da ga dobro ne opravljajo številni drugi. Vse nas je na nek način lahko strah, če časopis ne bo preživel. Na koncu nam lastniki radi rečejo, da smo gospodarska družba, ki mora ustvarjati dobiček, da imamo lahko delo. K sreči pa se od nas ne zahteva, da bi bili uredniško neavtonomni.

To pomeni, da je odpuščenih pet delalo slabše od vas, ki ste ostali?

Ne bi rekla, da je tako preprosto. Koga odpustiti, so najbrž ocenjevali širše, verjetno tudi glede na koncept časopisa. Kako delamo, ocenjujejo pri nas sproti tako s številom tekstov kot na podlagi letnih ocen urednikov. Podatkov konkretno za odpuščene nimamo, ker to seveda niso javni podatki. Pri odpuščanju ni nikoli optimalnega načina. Vsak urednik vidi svoje uredništvo, odgovorni vidi ali vsaj mora videti širšo sliko, lastnik pa na koncu tudi številke.

Torej tudi redno zaposleni niste varni?

Noben novinarski položaj, ne glede na to, ali si zaposlen za določen ali nedoločen čas, v tem trenutku ni varen. Socialna varnost je bila morda zagotovljena v preteklosti, danes je zagotovo ni več.

Opažate z novimi lastniki kakšne spremembe?

Na začetku smo poudarjali, da se nam ne zdi strateški, da nima vizije, zdaj še čakamo, da nam rezultati dokažejo drugače. Pokazalo se bo, kaj je bil njihov interes, mislim pa, da danes ne kupiš medija z namenom uničenja, sploh tiskanega. Ti časi kapitalskih izčrpavanj medijev so, upam, minili. Sploh za tisk je jasno, da naklade še vedno padajo in da so potrebna tudi kakšna povezovanja, ki jih prej ni bilo.

Vendar se včasih zdi, da so teksti sami sebi namen. Prvi dan so morda še na naslovnici, nato pa vedno bolj tonejo v medijski arhiv.

Enodnevne zgodbe brez kontekstualizacije so nesmiselne. Mislim, da se je treba vrniti na teren in ugotoviti, kaj so realni problemi vsakdanjega življenja. Ljudje se v takšnih zgodbah prepoznajo bolj kot v velikih političnih, kjer se novinarji ukvarjajo s kom, ki je nato za vedno pozabljen, sprememb na drugih področjih pa ni. Mislim, da lahko na veliko družbenih problemov opozorimo na način, da izhajamo iz posameznika in njegovo težavo prenesemo širše. Tudi zato, ker jo bodo ljudje drugače sprejeli in jo razumeli, ker mogoče tudi sami z njo živijo.

Novinarji večkrat branimo interese delavcev v proizvodnji, ki jih mečejo na cesto, zdaj smo pred tem sami. Zavzeti se moramo tudi za lastne panoge.

Letos bo v Lutkovnem gledališču med 19. in 21. novembrom četrti medijski Festival Naprej. Kakšen bo program v primerjavi s prejšnjimi?

Zaenkrat ga še usklajujemo, na njem dela posebna ekipa, z Jernejem Verbičem na čelu. Bo pa ponovno temeljil na dobrih domačih in tujih praksah ter seveda podelitvi nagrad za novinarske dosežke. Zdi se mi, da je takšna manifestacija enkrat na leto res potrebna. V največji meri je namenjen mlajšim, prinese pa tak festival novinarjem tudi pomembno novo socialno mrežo.

V načrtih omenjate tudi splošno krepitev znanja in kompetenc. Kaj konkretno imate poleg festivala še v mislih?

Zadnje leto smo začeli z vzpostavljanjem različnih oblik izobraževanja na več področjih, ki je po hišah zelo zamrlo, tudi zato, ker se nekaterim upravam zanje zdi škoda denarja. Nadaljnje možnosti izobraževanja vidim tako v Ljubljani kot drugod po terenu. Tudi pobude so dobrodošle.

Ampak organiziranega izobraževanja bi lahko bilo še več.

Vedno, dopolnjevanja znanj ni nikoli dovolj. Dela, kjer mora biti novinar specialist za vse, je preveč, kar pomeni, da bo vse bolj posplošeno in premalo dodelano. Če danes obravnavaš gospodarske družbe in prevzeme, greš drugi dan že delat reportažo na kmetijo. Enostavno ne moreš toliko vedeti, da bi lahko bil na vseh področjih dovolj suveren. Na fakultetah pridobimo splošna družboslovna znanja, kar je zagotovo pomembno. Ampak brez prakse ne gre. Ključno je tudi, koliko se novinar angažira sam. Pomembno je, da mladi zgodaj navežejo stik z uredništvi. Mislim, da v nasprotnem primeru možnosti za delo sploh nimajo.

Katere so pomanjkljivosti prejšnjega mandata?

Na regionalni ravni bi res lahko naredili več. Nekaj smo sicer zanetili, ampak potem se stvar ni razvila. Vse bi se dalo boljše in drugače izpeljati, ampak v danih okoliščinah smo vedno poskušali narediti najboljše. Nadgradnja nekdanjih Novinarskih dni v Festival Naprej pa se mi zdi res pomemben dosežek.

Kako narediti letos korak naprej?

Z aktivnostjo, edino to je pravi način. Marsičesa ne moreš spremeniti, ampak ne moreš vedeti, če ne poskusiš. Reči, da se nič ne da, je najlažje.

Še vedno se zdi, da poklic slovenske srednješolce zanima. V prvem roku se jih je v tem študijskem letu na razpisanih 35 mest na program novinarstva prijavilo 61. Kaj jih žene?

Mogoče so njihove predstave o novinarstvu zgrešene. Kot srednješolec si verjetno predstavljaš, da boš velika voditeljska zvezda, a potem padeš na realna tla, ko vidiš, da novinarstvo ni samo prestiž in vsakodnevno razkrivanje zgodb. So pa res med študenti tudi takšni, ki res poskušajo pognati družbene spremembe, ne ozirajoč se zgolj na lastne novinarske položaje (pomislek). Ne vem pa sicer, kje bodo dobili službe …

Kako oprijemljiva pa je tolažba, da se bo za dobre in vztrajne vedno našlo mesto?

Še vedno se na koncu povsod dokazuješ s svojim delom. Razlika je ta, da se moraš danes za vsako priložnost vedno bolj boriti. Je pa biti začetnik izjemno težko. Si brez virov, brez kanalov, ničesar nimaš. Najmanj, kar mu mora uredništvo zagotoviti, je spodbuda. Če si med sabo ne bomo pomagali, res ne vem, kaj to pomeni za naprej.

Noben novinarski položaj, ne glede na to, ali si zaposlen za določen ali nedoločen čas, v tem trenutku ni varen.

Be the first to comment on "Nobeno društvo ne more temeljiti na posamezniku"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*