Kroglice pregelk 2.0

Foto: Pixabay

Ilustracija: Nuša Jurjevič

Kolumna

Sanja Gornjec

Na ušesa mi je prišlo, da je pred dnevi izšel sveži prevod zgodbe o Piki Nogavički. Saj veste, tiste o svojeglavi gospodični iz Vile Čiračara. Z gospodom Konjem na verandi in opico Fickom okoli vratu. Z Anico in Tomažem za soseda in z očetom poglavarjem, nekje daleč na otoku Taka tuka. Nadnaravno močna gospodična ognjenih las mi je bila velika vzornica, kar se je, kakopak, končalo v poskusih posnemanja. Konja in opice resda nisem imela, sem pa odnašala smeti v prevelikih očetovih čevljih in sanjarila o pomorskih dogodivščinah.

Nekoč sem šla tako daleč, da sem po terasi polila vedro vode in na podplate privezala sirkove krtače. Čistilna akcija se je zaključila z zateklim gležnjem in skrajno sumljivim – sedaj seveda skrbno varovanim – fotografskim gradivom. In vse, prav vse, kar je Pika počela, se mi je na pragu osnovne šole zdelo … Zabavno. Avanturistično. Pravilno. Z veliko izjemno kroglic pregelk. Se jih spomnite? To so tiste, zaradi katerih, po Pikinih besedah, ne odrasteš. Takrat mi seveda nihče ni sporočil, da nekje na dolgi poti proti odraslosti postaneš tudi gospodar svojega časa.

Se jih spomnite? To so tiste, zaradi katerih, po Pikinih besedah, ne odrasteš. Nekje na dolgi poti proti odraslosti pa postaneš tudi gospodar svojega časa.

Kar najbrž ni slabo. Ne bi vedela. Konstantna bitka s kroničnim odlašanjem je namreč prehuda. Oni dan sem tako stopila v lužo stopljenega kondenza, še preden sem si sploh privoščila prvo skodelo kofeta. Po skoraj treh mesecih odlašanja s čiščenjem hladilnika sem se tako bila prisiljena do komolcev pogrezniti med pozabljene marmelade in ne zares izpraznjene vinske steklenice. Ta zapis, na primer, nastaja večer pred oddajo, kljub temu da že kakšen teden vem, o čem bom pisala. Naslednji mesec mi poteče vozniško dovoljenje. Že sedaj sem živčna ob misli na vrsto na upravni enoti, ko se mi bo predzadnji dan mudilo menjati dokumente. Pred tem sem namreč nujno morala dokončati »Harry Potter maraton«. Osemnajstič.

Tisti, ki se z zgornjim odstavkom nikakor ne morete poistovetiti, imate seminarske naloge končane že kakšen teden pred rokom oddaje, vstajate pred budilko in do popolnosti obvladujete situacijo v rokovniku z opravili. Zamujanje vam povzroča glavobole, ignoriranje urnikov pa ledvične kamne. Najbrž tudi ne poznate vrtoglavice zaradi prevelike doze polnočne kave, poznate pa občutek nemoči, ko se zadnji član v skupini na predvečer predstavitve svojega dela naloge sploh še ni lotil. Kapo dol za take, občudujem vas. Umska premoč, ki jo imate nad šibkim mesom, je zagotovo vredna vsaj dobrega ponaredka Nobelove nagrade.

Jaz, v nasprotnem taboru, pa odlašam. Prelagam. Ignoriram. Pozabljam. In še malo odlašam, za dobro mero. Koga hecam. Tole, kar se grem jaz, ni nobeno odlašanje, je ena čisto navadna, srednje smrdljiva lenoba. Dušilci slabe vesti pa so dovolj učinkoviti, da takšne grobe besede zakamuflirajo v malo manj boleče opise in neskončna opravičila. »Pod pritiskom sem najbolj učinkovita. Zadnje minute so najboljši navdih. Zakaj bi danes, če bo jutri ravno tako dobro.« Nekako takole grejo. In moram reči, da so taki dušilci nadvse učinkoviti. Še posebej v družbi podobno odlašajočih posameznikov. Ni ga bolj zadovoljivega občutka od pogovora s kolegom, ki deli lenobni pogled na situacijo in ti za dobro mero pošlje še povezavo do spletne strani z debelimi mačkami.

Včasih pa se ustavim in malo zamislim. Običajno ob dnevih, ko na katerem od družabnih omrežjih zasledim posebneže, ki tečejo v hrib (v hrib, lepo vas prosim!), jaz pa razmišljam, da bi preskočila jutranje česanje. Zatorej, draga Pika, če tvoje kroglice pregelk čisto zares delujejo, te prosim še za takšne, ki bi se učinkovito spopadle z mojo ljubeznijo do horizontalnega položaja in neskončnega odlašanja. Smrt zaradi prevelike doze kofeina ali zalitih gležnjev se le ne sliši preveč romantično.

Be the first to comment on "Kroglice pregelk 2.0"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*