Hitri tečaj v razmišljanju izven škatle

Foto: Azmir Čvorak

Rotterdam je mlad, dinamičen, svetovljanski

Monika Čvorak

»Živjo, bi napisala za Klin kaj o svoji izmenjavi na Nizozemskem?« dobim sporočilo od sošolke. »Ja … Bi, seveda.« Seveda bi, saj je bilo super, to bom z lahkoto napisala. No, motila sem se. Zdaj vem, da je šest mesecev izkušenj, dogodkov, vtisov in anekdot, skupaj z vsemi ljudmi, ki si jih spoznal, prekleto težko pretvoriti v dve strani dolg Wordov dokument. Primernejša bi bila knjiga ali pa recimo celovečerni film.

»Zakaj pa ravno tja?« Vprašanje, ki sem ga slišala neštetokrat, že ko sem se prijavljala na izmenjavo, pa še danes mi ga ljudje postavljajo, ko jim pripovedujem o času, preživetem na Nizozemskem. »Zakaj pa ne?« se je po navadi glasil moj odgovor, ki sem ga pred odhodom postregla zato, da bi preusmerila pogovor na drugo temo. V resnici nikoli nisem imela spiska razlogov, zakaj ravno tja in ne kam drugam, pa čeprav bi ga verjetno morala imeti. Preprosto želela sem oditi, spoznavati študente iz drugih držav, živeti na svojem v tuji državi, si postaviti nov izziv. Vedela sem samo, da o Rotterdamu pravzaprav ne vem ničesar. In to mi je bilo všeč. Nov začetek. Bel list papirja. Brez pričakovanj.

Vsak začetek je težak

Rada se spomnim dneva, ko sem odšla na izmenjavo, pa čeprav ni bil ravno enostaven. Spomnim se, kako izmučena sem bila od izpitov, ki sem jih morala opravljati pred odhodom. Kako nervozna ob misli, da sem na kaj pozabila (pa tudi zaradi dejstva, da sem imela par kilogramov pretežek kovček). Kako sita sem bila vse birokracije, ki pride skupaj z izmenjavo. In predvsem, kako zelo nisem mogla dojeti, da grem študirati v tujo državo za pol leta. Spomnim se, kako so mi v glavi odzvanjale besede z informativnega dne o izmenjavah: »Na začetku je vsem bedno, pa hočejo iti domov. Na koncu hočejo vsi ostati dlje.« Spomnim se, kako sem v poznih večernih urah čisto premražena iskala hostel, v katerem sem morala preživeti prvih deset noči svoje izmenjave in kako sem komaj čakala, da se naslednje jutro zbudim in končno izkusim kraj, v katerem bom preživela nadaljnjih šest mesecev.

Izkazalo se je, da sem izbrala kraj, ki mi je bil pisan na kožo. Mesto se je po drugi svetovni vojni, ko je bilo tako rekoč zravnano z zemljo, ponovno rodilo in odprlo vsemu novemu, modernemu in nenavadnemu, kar se še najbolj odraža v njegovemu videzu. Svetlobna leta daleč od amsterdamskih kanalov, ulic in postrani postavljenih hišic je sprehod po Rotterdamu kot listanje knjige o arhitekturi ali obisk galerije moderne umetnosti. Toda to še zdaleč ni njegova končna podoba – neprestano vlaganje v razvoj in pogled v prihodnost sta dve pomembni načeli v drugem največjem mestu na Nizozemskem. Rotterdam je mlad, dinamičen, svetovljanski. Rotterdam se posveča kulturi in športu, kulinariki in umetnosti, glasbi in izobrazbi. Na žalost pa nebotičniki niso edina stvar, ki tam segajo do neba – razlike v cenah sem občutila zelo hitro. Predvsem tam ni ugodnosti, kot so študentski boni ali na primer subvencioniran javni prevoz. Toda vse je za nekaj dobro. Navadila sem se biti veliko bolj pazljiva s svojim denarjem, pa še kuham bolje kot prej. To pač pride v paketu z izmenjavo.

Univerza, na kateri so vsi »Erazmovci«

Foto: Meta Arčon

Faks je name pustil zelo dober vtis. Pravzaprav me je navdušil. Prevzele so me velike, moderne stavbe, med njimi pa zelenje in majhna jezera, na katerih so plavale race. Občudovala sem prostorne, udobne učilnice in opazovala ljudi, ki so iz njih prihajali ali pa v njih izginjali, nekateri oblečeni ležerno študentsko, drugi v poslovnih oblekah s kravatami ali v visokih petah. Ogledala sem si fitnes, si privoščila kavo v menzi v Starbucksu (klišejsko, pa vseeno) in se spraševala, če na svetu obstaja še kakšen faks, ki ima v kampusu tudi frizerski salon in gledališče. Prvega dne sem spoznala tudi ostale študente na izmenjavi. »Hey, where are you from?« Avstralija, ZDA, Nemčija, Singapur, Kitajska, Francija, Švedska, Kanada, Poljska, Kolumbija … Desiderius Erasmus, nizozemski renesančni humanist, po katerem je fakulteta Erasmus University Rotterdam (EUR) poimenovana, je nekoč dejal: »Svet je moj dom.«  To miselnost, ki vse, kar je tuje, sprejema brez zadržkov, in za katero so meje lahko le v glavi, je bilo moč čutiti tako po celotnem kampusu kot tudi v tisti učilnici na dan, ko smo se spoznavali. Toda nismo bili edini tujci. Približno petnajst odstotkov študentov EUR prihaja iz drugih držav, in to brez upoštevanja tistih, ki so tam na izmenjavi. Atmosfera ima posledično pridih mednarodnosti, skupni imenovalec vseh študentov je želja po znanju, izkušnjah in uspehu, pa tudi ambicioznost. V takšnem okolju je zato težko ostati nemotiviran.

Študijsko leto na Nizozemskem sestavljajo štirje semestri, tako da imajo študenti tri predmete na semester. Svojih sem se zelo veselila, saj so me zanimali tako po vsebini kot tudi obliki: kako potekajo, kakšne so obveznosti, kako je sploh videti študij v angleščini. Zdaj, ko je vse že za mano in ko v mislih primerjam tamkajšnji študij s tem v Ljubljani, lahko rečem, da je bilo v Rotterdamu vse skupaj veliko bolj sproščeno. Pa ne zato, ker bi študentom na izmenjavi kakorkoli prizanašali z delom. Prisotnost na vajah in seminarjih je bila obvezna (lahko si manjkal samo enkrat!), kriteriji so bili visoki in praktično pri vsakem predmetu je bilo zahtevano sprotno delo. Ker pa sem imela le tri predmete naenkrat, sem imela obveznosti na faks samo dva- do trikrat na teden, kar mi je dopuščalo ogromno časa – tako za študij kot tudi za raziskovanje mesta, kofetkanje in rotterdamsko nočno življenje (ki sem ga doživljala predvsem s sostanovalko, s katero sva se po naključju noro ujeli). Ker sem obiskovala program, ki je bil na voljo vsem, ki so želeli obiskovati predmete v angleščini in tako pridobiti mednarodno priznano diplomo, sem spoznala tudi veliko domačinov, ki so mi svetovali, katerih dogodkov ne smem zamuditi in kam naj se odpravim v petek zvečer, kar je celotno izkušnjo le še olajšalo in popestrilo.

Stvari, ki se jih na faksu ne naučiš

Ko smo že pri domačinih – kakšni zanimivi ljudje. Vsakič, ko sem se sprehajala po mestu, me je vedno znova osupnilo, kaj vse so Nizozemci zmožni početi med vožnjo s kolesom (mimogrede, kolo je tam prevozno sredstvo številka ena). Ko sem že mislila, da sem videla vse, je mimo mene prikolesarila ženska, ki je v eni roki držala  k ušesu prislonjen telefon, se z drugo oklepala »balance«, s katere so na obeh straneh visele vrečke s špecerijo, za njo pa se je vlekel še voziček, v katerega je posedla otroka. Še bolj všeč mi je bilo, kako zelo Nizozemce razveseli sončen dan (vreme tam, roko na srce, pač ni vedno super). Takoj ko se prikaže sonce – tudi če je zunaj le kakšnih osemnajst stopinj –, oblečejo kratke hlače in se sončijo na strehah stavb, na balkonih, v parku ali pa kar zunaj pred svojim blokom, najpogosteje s pivom v roki in prenosnim žarom kje v bližini. Če sem se česa naučila od tega naroda, je to dejstvo, da je za sprostitev in užitek vedno čas, le vzeti si ga moraš.

Zanimivo se mi zdi, da ljudi največkrat zanima, kako sem se imela. Nihče me ne vpraša, kaj sem odnesla oziroma prinesla s seboj z izmenjave. Pa bom izkoristila ta prostor, da to delim z vami. Izmenjava na Nizozemskem mi je – spet klišejsko – na nek način odprla oči. Preden sem odšla, se mi je namreč marsikaj zdelo neuresničljivo, marsikatera želja predaleč, tujina sama nedosegljiva, odhod drugam pa preveč tvegan. Zdaj se zavedam, da sem bila sama sebi največja ovira pri doseganju svojih ciljev. Kot je rekel Desiderius: smo državljani sveta. To se mi zdi dandanes, ko svet postaja vedno manjši in bolj povezan, še kako res. Predvsem za nas, študente, ki se postavljamo na noge in iščemo svoj prostor pod soncem. Tako da vsem tistim, ki se z mislijo, da bi odšli na izmenjavo šele spogledujete, in tistim, ki se odločate, ali bi se prijavili ali ne, polagam na srce: poskusite. Prijavite se. Pojdite v svet – ne bo vam žal. Tisti, ki pa že odštevate dni do odhoda … Mogoče se srečamo kje na poti.

Skupni imenovalec vseh študentov je želja po znanju, izkušnjah in uspehu, pa tudi ambicioznost. V takšnem okolju je zato težko ostati nemotiviran.

 

Be the first to comment on "Hitri tečaj v razmišljanju izven škatle"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*