Estetska kampanja proti družbenim omrežjem

Foto: Pixabay

Všečkana (2015)

Patricija Fašalek

Vsi imamo svoja pričakovanja, ko pride do izida novega slovenskega filma. Pričakovanja so bolj ali manj negativna zaradi predpostavke, da so vsi slovenski filmi slabi. Pa vendar film Všečkana odraža pravo mero iskrenosti, prijetne igre in posebno snemalno tehniko, ki se – v nasprotju z večino slovenskih filmov – osredotoča na estetskost prizorov in obrazno mimiko, ne le na besede.

Predvsem pa je film, morda nekoliko melodramatično povedano, odraz dobe, v kateri živimo; tehnologije, ob kateri ni več jasne ločnice med virtualnim svetom in realnostjo. Skozi utrinek življenja sedemnajstletne punce nas režiser Dražen Štader vodi po pasteh in nevarnostih družbenih omrežij, prek katerih si veliko najstnikov dandanes gradi osebnost in ustvarja samopodobo. Začetna scena prikazuje slike zelo lepe punce, v resnici veliko lepše, kot se izkaže, da je, ko se odstranijo vsi svetlobni poudarki, barvni filtri in pravilni koti. Sledi skoraj erotičen prizor punce s svojim fantom, vendar tako privlačno zapakiran v navidezno drage obleke in močna ličila, da za trenutek pomislimo, da gledamo reklamo za Diorjev parfum. Vse, kar vidimo, je namreč eleganca, privlačna obraza in estetski seksapilni prizori, dokler se sklop uvodnih posnetkov ne prereže. Vrženi smo v realnost, kjer vladajo preproste obleke, manj obdelane fotografije in zvok šolskega zvonca.

Kmalu ugotovimo, da ne gre za reklamo parfuma, temveč za kampanjo proti pametnim telefonom in socialnim omrežjem. Facebook je postal prikaz naše popularnosti in dokaz našega srečnega življenja, medtem ko je Instagram prostor, kjer delimo lepo obdelane fotografije. Zbiramo všečke. Zmaga tisti, ki jih ima več. Vse, kar se zgodi v tem ne ravno dolgem filmu (traja namreč slabe pol ure in režiser ga predstavlja kot celovečerec), bi lahko bil odsev resničnega življenja. Pogojnik. Veliko stvari, na katere se je režiser osredotočal, lahko zaznamo v naših vsakdanjikih, toda tok zrcaljenja pojavov naše družbe moti količina zapletov, do katerih pride skoraj vsakih pet minut.

Sicer dodelana zgodba ima veliko pomanjkljivosti. Dejstvo je, da se celo v španski nadaljevanki stvari odvijajo počasneje in z manj drame. V Všečkani je gledalec nenehno presenečen in na določeni točki ni več prepričan, ali je ganjen ali je vse skupaj že smešno. Ob bombastičnih zapletih in razpletih pa se nam nakaže, da vse skupaj resnično postaja parodija na nekaj, kar se je v začetku zdelo tako obetavno. Vse se zgodi v štiriindvajsetih urah. Ni povsem jasno, zakaj režiser filma ni časovnega obdobja nekoliko podaljšal – če bi ga, občutka napadalnosti in ustvarjanja umetne napetosti gledalec ne bi imel.

Pohvale gredo predvsem odlični snemalni ekipi, ki je s tehnikami nekoliko dvignila nivo filma. Čeprav je ironično, da se pri tako kratkem filmu zgodi toliko, hkrati pa prevladuje učinek »slow motion«, so počasni posnetki zares lepo izpeljani in povedo več kot sam dialog igralcev. Ravno ti počasni posnetki nam narekujejo počutje, ustvarjajo občutek intime med igralci in gledalci ter hladijo ozračje. Hlad, ki prihaja iz notranjosti Anje, izgubljenega in ranjenega glavnega lika.

Poleg počasnih posnetkov so tudi drugi efekti tisti, ki botrujejo našemu razumevanju in dojemanju tega, kar se dogaja na zaslonu. Efekti, kakršni so v slovenskem prostoru redki. Igralci ne govorijo veliko, nagovarjajo nas predvsem z gibi, dejanji in pogledi, kar najbolj uspeva igralcu Domnu Valiču v vlogi Petra, Anjinega fanta. Igra je učinkovito pospremljena in poudarjena z glasbo, zvoki, prehajanjem med zameglitvami in bližnjimi posnetki. Oboje skupaj, igra in posebni učinki, filmu dajo lepoto in ga naredijo kakovostnega.

Film bi lahko bil odsev resničnega življenja, toda tok zrcaljenja pojavov naše družbe moti količina zapletov.

 

Be the first to comment on "Estetska kampanja proti družbenim omrežjem"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*