Dokler rovarijo proti nam, vemo, da dobro delamo

Foto: Arhiv uredništva Studia City

O nastajanju Studia City, ki gre vodstvu RTV že leta tako v nos

Nina Korošec

Studio za oddajo v živo se pripravlja od sedmih zvečer naprej. Nekje med sedmo in osmo tedenski kolumnist v studiu prebere besedilo, ki ga je spisal pred oddajo v nekakšnem odprtem dogovoru z uredništvom. Borut, asistent režiserja, zakliče: »Marko! Gospod Vidmar je v studiu. Brez pulta.« Kolumnist svoj tekst vnaprej prebere pred kamero z bobna, v oddaji prebrana kolumna zapolni dve minuti. Bere pred modro obarvanim platnom, t. i. »chromakeyjem«, namesto katerega se gledalcu na zaslonu pokaže tematsko ozadje. Nič od tega, kar se na televiziji vidi na tem platnu, v resnici ne obstaja. Vse je grafika. Studio in soba za režijo se pripravljata na snemanje kolumnista Igorja Vidmarja med doživetim branjem. »Pozor, studio iiin akcija.« (»Spoštovani! Bruseljska Evropa še grške krize ni rešila, že je tu …«) Po režiji se nekaj šušlja in režiser sprašuje: »Kaj ima na majici? Janšo? Mu zapremo zadrgo?« Urednica mu odvrne, da ne bo hotel. »Pa ti je to kul? Če ne, mu bom jaz rekel. Če se boš bolj mirno počutila, časa imamo ful …« Urednica ga umirjeno, a odločno zavrne, češ da ne bo nič mirnejša. Vzdušje v sobi za režijo se sprosti ob izjavi, ki jo navrže tajnica režije: »Provokacija. Jutri nas bodo pa ukinili zaradi tega.« Glasen smeh po režiji in izjave, češ saj ne bomo prvi. Kljub optimizmu pa v ozračju ostane komaj zaznavna napetost.

Komaj zaznavna, saj je Studio City zaradi svoje domnevne kontroverznosti že od nekdaj trn v peti vodstvu RTV. Od čistke s konca letošnje poletne sezone pa je vseeno bolj napeto kot ponavadi. Že ko se z urednico dogovarjava za spremljanje prve oddaje v novi sezoni, mi po telefonu reče: »Dajva tole raje za en teden prestaviti, ker je v hiši taka štala.« A ko se končno dogovoriva za termin, so ustvarjalci Studia City – majhna, med sabo presenetljivo domača ekipa – kljub podočnjakom ter tu in tam nagubanimi čeli dobre volje in v polnem zagonu ob delanju prispevkov. V redakcijski sobi oddaje v pritličju RTV sedijo trije novinarji, ki delajo tedenske prispevke na terenu; ko čakata na novinarje, sta tu tudi snemalec in asistent snemalca; znotraj redakcijske sobe je še manjša pisarna urednice in producenta, a vrata so vseskozi odprta. Debata med člani uredništva pa se vmes dotakne tudi aktualnega dogajanja na RTV, honorarcev, možnih prestavljanj … Napetost se vseskozi voha v zraku.

»Studia City ne morejo kar tako ukiniti, čeprav alternativa ne prinaša denarja.«

Tedensko informativno oddajo Studio City pripravljajo tudi na terenu. Poleg prenosa v živo z znamenitim voditeljem trije novinarji med tednom pripravljajo vsak svoj prispevek. Ideje padejo na redakcijskem sestanku ob torkih dopoldan, na katerem so prisotni novinarji in urednica. S tedenskim kolumnistom in voditeljem se urednica Alenka Kotnik glede tem in izbire gostov v studiu dogovarja skozi ves teden. »Načeloma poskušamo slediti aktualnemu dogajanju, a če sama recimo želim nekaj točno določenega, pa ni nihče izmed novinarjev zainteresiran za to, ne silim nikogar, pač izpustim. A načeloma se kar dobro pokrivamo in usklajujemo. Če pa kdo želi delati na neki čisto svoji temi, naj dela,« pove o dogovarjanju z novinarji. Drug drugemu svetujejo, predlagajo potencialne sogovornike. Kot pravijo, se pozna, da je oddaja tedenska, kar pomeni dovolj časa za pripravo in posledično tudi določeno svobodo pri ustvarjanju. Redakcijski sestanki pa že od nekdaj potekajo tako – neformalno – nobenih sej, sedijo tu in tam, s kavami v rokah.

Novinarka Maja Žiberna, redno zaposlena, je v tednu, o katerem je govora, delala prispevek o upadanju zaupanja v državne institucije. Prispevek, dolg štiri minute in pol, so pripravljali tri dni. Sogovornike je intervjuvala na različnih lokacijah v Ljubljani in skoraj vsak sogovornik vpraša, kakšna je zdaj situacija na RTV. Maja enemu izmed intervjuvancev odgovori: »Jaa, čudovito, res čudovito. Mislim, saj mi bomo že preživeli. Studia City ne morejo kar tako ukiniti, čeprav alternativa ne prinaša denarja. Navsezadnje smo javni servis in naša naloga ni delati za večinski okus.« Njen sogovornik pravi, da se odločitve na RTV zdaj očitno sprejemajo na podlagi starih zamer vodilnih. Odločitve, sprejete z izgovorom boljše RTV. Na vprašanje, kako naj bi ukinjanje analitičnih oddaj, premeščanje priljubljenih novinarjev in zamenjave voditeljev, ki so postali že simbol določene oddaje, pripomoglo k boljši RTV, pa večina samo skomigne z rameni.

Več kot je človek star, bolj potrebuje urnik in urejeno življenje. In tega mu medijski posel nikoli ne bo omogočil.

Ekipa starih zakoncev

Snemalec Žiga Trnkoczy tokrat pol dneva divja po ljubljanskih cestah. Z jemanjem prednosti trolam si rad poživi dan. Pravi, da je njegovo delo precej enolično: »Ni ekstra zanimivo, vsak dan je bolj ali manj podobno – postavitev kamere, kadri, poiščeš pravo svetlobo, paziš, da ni blizu nekega ropota in že snemaš. Tukaj pa delam, ker imam super sodelavce, včasih smo že kot stari zakonci, ker smo po cele dneve skupaj.« Pri Studio City je začel v devetdesetih kot asistent snemalca. Ko so pred skoraj dvajsetimi leti ustanavljali POP TV, je veliko sodelavcev RTV odšlo na komercialno televizijo, tudi prejšnji snemalec, ki je Žigo mimogrede vprašal, ali bi hotel prevzeti njegovo funkcijo: »Ob pravem času sem bil na pravem hodniku in ostajam zaradi sodelavcev.«

Malo umetniške svobode lahko izrazi, ko snema prispevek druge novinarke. »Daj, primi malo tole,« umirjeno pokaže snemalec svojemu asistentu na belo cvetje ob pločniku. Asistent se loči od svoje kamere in ubogljivo drži marjetice v vetru, medtem ko snemalec s kamero počepne na travo, da posname kader s šopom marjetic v spodnjem desnem kotu. Novinarko in njenega sogovornika pred Fakulteto za socialno delo pol minute snema v nemem kadru, ko novinarka več ne zaslišuje sogovornika. Za Studio City je slikovit prizor, ki ne potrebuje prikritja pred gledalci, ko asistent med novinarko in sogovornikom drži ponjavo, da v glavno kamero ne sveti sonce. Pri tem ga posname asistentska kamera in ta prizor pokažejo kot del prispevka med oddajo. »To je pač ta imidž,« komentira režiser oddaje Marko Naberšnik med oddajanjem v živo. Kje drugje kot v Studio City?

O honorarcih in zmanjševanju sredstev za oddajo

Okroglo mizo na Fakulteti za socialno delo pokriva novinarka Nataša Žunić, na RTV honorarno zaposlena že vseh deset let, odkar dela za Studio City. Pove, da se kot samostojna novinarka boji za službo vsake pol leta, ko se ji izteče pogodba.

Ko pridejo novinarji s terena, odnesejo posnetke na kartici v izmenjavo. To je soba v drugem nadstropju, ki je ime ohranila še iz časov, ko so snemali na kasete. Internet je to seveda spremenil in danes se posnetki samodejno pretakajo po mreži, in sicer kot datoteke prek različnih strežnikov in satelitov. Glavna naloga »izmenjavnikov« je zajem svežega in arhivskega materiala, med drugim za potrebe dnevnih in tedenskih informativnih programov. Takšen je mlad Rok Ščuka, filozof in italijanist, pove, da je njegovo delo kopiranje posnetkov z novinarjeve kartice – s tem posnetke združi, tudi z nemimi kadri. Vsak zaposleni na RTV bo ta posnetek videl na svojem računalniku. »Izmenjavniki« imajo specifičen delovnik, ponavadi trinajst ur dnevno – dva ali tri dni skupaj, nato pa so en ali dva dni povsem prosti. Rok komentira, kako se je s sedmo stopnjo izobrazbe znašel v tem priučenem poklicu: »Vedno me je zanimalo novinarstvo, sem si ga želel študirati, pa sem potem kot študent pristal tukaj in ostal kot honorarni sodelavec.« Med izvedbenimi delavci je še več honorarcev kot med novinarji, čeprav jih tudi med slednjimi ne manjka. Ko ga vprašam, kako to, da ga s sedmo stopnjo izobrazbe vseeno ne zaposlijo redno – to je namreč tisti pogoj na RTV, pove: »Še vedno se izgovarjajo na sredstva, da jih nimajo.«

Tudi montažer Andrej, ki na RTV pokriva pretežno informativne oddaje, je honorarno zaposlen – prek samostojnega podjetja. Ko mu Nataša v ponedeljek zjutraj, nekaj ur pred večerno oddajo v živo, v montažo prinese že izrezane izjave, končata v uri in pol. Andrej pravi, da v končni fazi samo pokrije že grobo zmontirane posnetke, včasih pa pride tudi kdo, ki ima samo na papirju označene izjave – in potem se zna zavleči. Pravi, da je njegova montažerska neto plača manjša od minimalne. Plačan je 5,90 evra bruto na uro, kar za 170 ur v mesecu znese okrog tisoč evrov – bruto. Od tega mora plačati 330 evrov prispevkov za svoj prevoz in prehrano. A tudi število ur se zmanjšuje – za mesec avgust je dobil bruto plačo 780 evrov. Izpostavi tudi, da honorarno zaposleni delajo večinoma popoldan: »Dokler sem bil star tam do 25 let, mi je bilo vseeno delati zjutraj, popoldan, zvečer, 300 ur magari. Pri 33 letih pa, eno leto starega otroka imam, razumeš, raje bi imel neko konstanto. Več kot je človek star, bolj potrebuje urnik in urejeno življenje. In tega mu medijski posel nikoli ne bo omogočil.«

Foto: Arhiv uredništva Studia City

Montažerjeva plača priteče iz različnih redakcij, en del iz Tednikove redakcije, drugi del iz redakcije Studia City, manjši del tudi iz kulturne redakcije. Podobno je s plačami drugih izvedbenih delavcev, ker večinoma – razen stalnih snemalcev določene redakcije – pokrivajo več redakcij hkrati.

Vsako uredništvo ima svoj proračun, ki je vnaprej predviden. Da ga letno ne presežejo, skrbi producent določene redakcije. Pri Studio City je to njihov dolgoletni producent Bojan Trontelj, ki pove, da je nad producenti posameznih informativnih oddaj še višji producent informativnega programa, ki denar med oddajami lahko tudi pretaka. Če na primer ena oddaja ne porabi v celoti zanjo predvidenega letnega zneska, se lahko ta denar pretoči v drugo oddajo, ki je letni proračun presegla. Naloga producenta posamezne oddaje je, da se temu izogne. Skrbi za mesečni honorar sodelavcev oddaje, poročilo o svojem delu mu pri Studio City napiše vsak delavec, novinar sam – plačajo seveda le tisto, kar je objavljeno. Trontelj skrbi za naročila montaž, opreme na terenu in v studiu – za vse finance, da oddaja sploh »laufa«, kot sam pravi. A dodaja: »Pri Studio City nam budžet vsako leto zmanjšajo, naslednje leto bo spet deset odstotkov manjši, pa že s tem zdaj komaj pridemo skozi.«

Alternativno zastavljena informativna oddaja

Producent poskrbi tudi za honorar zunanjih sodelavcev. Dobita ga tako igralca, šolana AGRFT-jevca, ki igrata Veroniko in Urbana, kot tudi grafiter. Veronika in Urban sta lika, ki si ju je izmislil novinar Siniša Gačić. Siniša pravi, da lika pač z leti napredujeta. Na začetku je bil Urban samo nekdo, ki ga je Veronika klicala med oddajo, potem je z leti postal receptor. Snemajo ju ponavadi ob petkih, igralca na drugem vhodu RTV, na službeni recepciji, Veroniko pa kar v Siniševem stanovanju. Siniša jima napiše tudi scenarij za dialog. Urednica Alenka pravi, da gre za simbolična lika, da v bistvu ni nobene poante – kot neka promocija Studia City. Tudi vsebine tedenskega grafita se domisli Siniša: »Pri grafitih se poskušamo čim bolj odzvati na aktualne stvari, na tedensko aktualne teme. Za grafite je pomembno, da so na legalnih lokacijah, ki jih je za grafite določila Mestna občina Ljubljana. Ti grafiti potem na teh stenah ostanejo.« Grafiter je akademski slikar, ki noče povedati svojega imena, med risanjem grafita pa ga snemalec posname od zadaj – in tokrat ga med delom prikažejo na posnetku med oddajo. Spet ta imidž Studia City.

Imidž, ki se ga drži že od davnega leta 1989, ko se je kot nekakšen eksperiment, odgovor takratnim bolj ali manj po istem kopitu narejenim informativnim oddajam, formirala oddaja Studio Ljubljana. Studio Ljubljana, ker so bile skice v uvodni špici – zdaj na Zmajskem mostu bruhajoč zmaj nad ljubljanskimi znamenitimi bloki – že od vsega začetka mestno obarvane, a so oddajo, približno prvo desetletje v celoti posneto vnaprej, kmalu preimenovali v Studio City. Studio Ljubljana – to pač ni bilo to, pove urednica Alenka. Idejni oče oddaje je Tomaž Perovič, prvi urednik pa Bojan Krajnc – prva leta tudi voditelj. Od prve oddaje do danes sta ostala v ekipi že omenjeni kolumnist Igor Vidmar in voditelj Marcel Štefančič, ki oddajo kot edini voditelj vodi od leta 1998, prej pa je za oddajo pripravljal filmske kritike. Studio City se drži prvotno zastavljene podobe, kakršnekoli že – najraje ga proglašajo za levičarskega. Alenki Kotnik se ti očitki ne zdijo nič omembe vrednega: »Neko politično pozicijo določenemu programu vselej pripišejo, ko je dovolj dolgo na sporedu, kot vsakemu ustvarjalcu, ko je dovolj dolgo na sceni. Brez tega ne gre. Pač neka oznaka.«

Noben člen ne sme manjkati

Ob ponedeljkih pridejo pred sedmo zvečer. V studiu je hladno, ker je dokaj velik, v njem so trije kamermani (t. i. kamermani snemajo v studiu, snemalci snemajo na terenu), njihova asistentka, rekviziter, asistent režiserja, vse skupaj okrog deset ljudi, ki pripravljajo studio za oddajo v živo. Scena je minimalna, pomembna je seveda vsebina. Režiser Marko Naberšnik pove, da so sestanki za scenografijo tako približno vsake štiri leta, izdelavo scene pa primerja z gradnjo hiše: »To je podobno kot  gradnja hiše – imaš sestanek, ampak ko se vseliš, se ukvarjaš z drugimi stvarmi.«

Zgoraj v sobi za režijo, veliki kot povprečna dnevna soba, ki jo osvetljujejo zgolj prenekateri monitorji na sprednji steni, medtem pet ljudi čaka, se pogovarja in preverja še zadnje detajle pred ponedeljkovo oddajo v živo. V prvi vrsti pred monitorji so trije računalniki, za katerimi sedijo tajnica, ki upravlja »trotl boben« (mimogrede, tu nihče ne uporablja pridevnika trotl – rečejo mu samo boben); na sredini sedi urednica, ki med oddajo v živo tvita; stol pred enim računalnikom pa je prazen, ker je grafičarka že opravila svoje delo. Druga vrsta je zasedena s tehnološko dodelano mašinerijo, za uporabo vsake mize moraš seveda biti usposobljen. Za temi sedijo režiser z vrečko indijskih oreščkov in kokto; mešalec slike z drobnimi ličnimi paradižniki, ki prek video mešalne mize preklaplja med kamerami in prispevki; in tajnica režije, ki skrbi za usklajenost morebitnih podnapisov med oddajo, za minutažo, da je oddaja usklajena s celim prvim programom Televizije Slovenija. Marko Naberšnik prizna, da nima pojma, kako se uporablja miza tajnice režije, da zna vsak uporabljati le svojo mizo. Izpostavi pomen posameznih ustvarjalcev: »Pri nastajanju televizijske oddaje ima vsak neko dispozicijo. Nekateri so studio pripravljali že prej, nekdo je moral načrtovati, da je studio ob tej uri sploh prost. Ko pridemo ob sedmih na že postavljeno sceno, je tu tudi lučni mojster, ki ima pol ure časa – vse je nastavljeno na čas. Ljudje počasi kapljamo. Eni so pa svoje naredili in so lahko mirni.« Na levo od sobe za režijo je soba za tonsko režijo, kjer dva tonska tehnika skrbita, da so signali vseh prispevkov oddaje usklajeni, dvignjeni na standardni nivo. Tonska tehnika potrdita predpostavko o introvertiranih ljudeh iz ozadja – veliko se jih rade volje izogne kameri, onadva ne dajeta izjav niti pred diktafonom. Za vrati na desno iz sobe za režijo v sobi za režijo luči za svojimi napravami sedijo še trije ustvarjalci. Noben člen ne sme manjkati.

Studio City ukinjajo že dvajset let, zato tudi poskus menjave voditelja

Kmalu je ura dvanajst do devetih zvečer in po prostoru se zasliši glas asistenta režiserja, ki je iz studia z režijo povezan zvočno: »Voditelj je v studiu.« Za vajo prebere tekst z bobna: »Spoštovani gospod predsednik, gospoda nadškofa, zakaj država noče denarja in raje zateguje? Nee, odzačetka, oodzačetka.« In še drugič in tretjič. Pet do devetih, kot se v sobo za režijo vidi in sliši iz studia, Marcel Štefančič že nekaj zavzeto razpravlja z ekipo. Medtem se po sobi, kjer se nahajamo, zasliši glas tajnice režije: »Še dve minuti!« In glas režiserja: »Se slišimo ekipa, en, dva, tri?« V studio jim pošlje še zadnje napotke pred snemanjem, nato pa dolgo in presenetljivo nenapeto tišino v sobi prekinja le še tajnica režije: »Trideset! Petnajst! Pozor, server pet.« Med predvajanjem uvodne špice odšteva: »10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1, 0. Pozor, pazi, studio.« In v živo: »Spoštovani gospod predsednik, gospoda nadškofa …«

Nagovor z imidžem, ki ga oddaji daje predvsem voditelj. Mimogrede, tudi on je na RTV honorarno zaposlen. Ko ga eden izmed gostov po snemanju vabi na pivo, po zavrnitvi vabila na pivo pa na kavo, Marcel Štefančič že med hojo iz studia odvrne: »Nisem pil alkohola že trideset let. Kave pa še v življenju nisem probal, sploh ne vem, kakšen okus ima.« Malce se zamisli in doda: »No, sicer pa tudi kokaina še nisem probal.« Zadnje čase, ob vseh spremembah na RTV, se veliko govori o morebitni zamenjavi voditelja. »Ponudiš delovno mesto nekomu drugemu, potem oddaja ni več to, kar je bila, gledalci gredo stran in … Saj to oddajo hočejo že 20 let ukiniti,« komentira urednica Alenka. A sodelavca RTV, ki jima je bilo ponujeno mesto voditelja Studia City, sta ponudbo zavrnila. Štefančič ostaja. Kot pravijo novinarji Studia City, dokler vodstvo pritiska nanje, je vse dobro. »Dokler rovarijo proti nam, vemo, da smo na pravi poti. Ko nas bodo pustili pri miru, takrat se imamo česa bati.«

Foto: Arhiv uredništva Studia City

Čeprav alternativa ne prinaša denarja, smo navsezadnje javni servis in naša naloga ni delati za večinski okus.

Be the first to comment on "Dokler rovarijo proti nam, vemo, da dobro delamo"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*