Ceste, po katerih hodi mož

Foto: Wikimedia Commons

Na koncertu znamenitega Boba Dylana

Sara Jagodič

Ameriška glasbena zvrst folk je v 60. letih spadala med ameriške country ter hillbilly narodne, in tako bi najbrž tudi ostalo, če se ne bi v New Yorku nenadoma pojavil nekoliko muhast in arogantni Robert Zimmerman, ki ga je svet imel priložnost spoznati pod imenom Bob Dylan. V trenutku, ko je z ulic Greenwich Villagea zazvenel njegov politično angažirani Freewheelin’, si je Dylan kmalu pridobil množice oboževalcev in posnemovalcev. Dylan je akustično kitaro kmalu zamenjal z ojačevalcem, tok pa ga je vse bolj nesel k ljubezenskim baladam in celo countryju. A poti, po katerih se je namenil, se niso končale zaradi izžvižganih koncertov. Njegove pesmi so še vedno dovolj glasne, njegov glas dovolj oster, njegova turneja pa se nikoli ne konča.

Dylan se je pri nas ustavil že četrtič. Na letošnji dan neodvisnosti je tako v stožiško dvorano privabil nekaj več kot štiri tisoč ljudi. Da gre za drugačne vrste dogodek je bilo jasno že, ko je bil oder v popolni temi in so obiskovalci, ki se sicer borijo za prve vrste, tokrat raje posedali in zobali pokovko. Resda koncert ni bil razprodan, a pogled na dolgolase obiskovalce starejših generacij in dekleta v črnih oblekah z venčki v laseh, je spominjal na ameriške folkieje, le da tokrat niso prepevali We shall overcome.

Njegove pesmi so še vedno dovolj glasne, njegov glas dovolj oster, njegova turneja pa se nikoli ne konča.

Končno je veliki »eye logo« izginil in po udarcu na gong se je na odru pojavil manjši moški z velikim belim klobukom in si s počasnimi koraki poiskal svoje mesto pred enim izmed štirih mikrofonov. V trenutku, ko je množica začela posegati po fotoaparatih, se Dylan ni odzval. Kar pa ni veljalo za varnostno službo. Snemanje ali fotografiranje je bilo namreč strogo prepovedano, a so zaradi številnih utripov bliskavic bili varnostniki polno zaposleni z baterijami. Ukrep ni zalegel, le obiskovalci v prvih vrstah so bili dober del koncerta zaslepljeni. Dylanova odrska razsvetljava je bila popolno nasprotje in je bolj spominjala na gledališko predstavo. Z zavesami okrašen oder je zaradi majhnih stenskih luči obdajala mehka svetloba, sicer pa oprema, poleg mikrofonov, kitar, bobnov in klavirja, ni bila nič kaj podobna imenom velikosti in s kilometrino, kot je Dylan. Edini okras na odru je bil majhen doprsni kip.

Petčlanski spremljevalni bend je sedel na barskih stolih, Dylan pa je večino časa stal v sredini odra in v ritmu odsotno recitiral svoje pesmi. V dvorani je postajalo vse tišje in zdelo se je, da je Dylanu uspelo zgraditi tesen odnos s publiko brez osladnega koketiranja. Še več, nejasna izgovarjava, razbiti ritem in predelane podobe pesmi so obiskovalce včasih zmedle in tako so šele na polovici spoznali sicer znane melodije, kot je Tangled up in Blue. Tu in tam je poprijel za orglice in dokazal, da še vedno zvenijo dovolj spevno in otožno kot nekoč, za izvedbo She Belongs to me pa je sedel celo za klavir. Električna kitara tokrat na odru ni nikogar presenetila, za to je poskrbel izbor pesmi. Po raskavih verzih Sinatrove Fool to want you je bilo jasno, da se Dylan v dveh urah ni namenil prehoditi samo lastne glasbene poti, ampak je povzel skoraj celotno ameriško glasbeno zgodovino.

Ko je dodobra razgalil svojo dušo in spočil svoj glas v zaodrju, se je vrnil v novi preobleki s skladbami, kot so High Water in Simple Twist of Fate, nato pa se podal globlje po poti samega ameriškega countryja. Pri tem ni pozabil niti na bluesovski ovinek, ko je za klavirjem z nogo ob tla udarjal ritem z bolečino polne Forgetful Heart. Montandova Autumn leaves je dokaz, da Dylan v baladah, ki sicer delujejo ostro in nekako surovo, žalost lahko podaja z noto romantike. Venček Spirit on the Water, kjer se je Dylan na klavirju virtuozno podal v variacije s kitaro, se je prevesil v Scarlet Town, nato v Soon After Midnight, ki mu je sledil Long and Wasted Years in napovedal veliko bolj sproščeno ozračje v dvorani. A prekaljeni poznavalci 74-letnika so bržkone pričakovali, da odra ne bo zapustil, ne da bi razkril še zadnjega asa v rokavu. S sicer znanim besedilom, a izvirniku popolnoma nasprotno country različico pesmi Blowin’ in the wind, je nekatere še bolj razvnel, drugi so mu z besedilom pomagali šele pri drugi kitici. Za veliki finale je prišel na vrsto še Love Sick, ko so se ugasnile luči in je z odra brez besed odkorakal veliki Dylan.

Be the first to comment on "Ceste, po katerih hodi mož"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*