Bodo radijski tonski mojstri podobno kot kasete utonili v zgodovino?

Foto: Martina Murko Gajšek

Na Štajerskem valu in Valu 202

Martina Murko Gajšek

Pepelkin medij, radio. Tako prisoten in samoumeven, da je pogosto spregledan. Predvajajo ga v lokalih, trgovinah, doma, v avtomobilu. Nekaterim je le kulisa, drugim predstavlja pomemben vir informacij. Ker je radijski program samo zvočni, to mediju omogoča, da lahko informacije občinstvu preda prvi. Seveda pa tudi radio ni imun na spremembe. Katere se uvajajo in kako jih uredništva vpeljujejo ter kako se pri tem spreminja porazdelitev nalog na radijski postaji javnega servisa, Valu 202, in na regionalnem Štajerskem valu?

Manj govora in več glasbe

Val 202 je del javnega servisa, ustanovljen pred 43 leti. Štajerski val, prvi regionalni slovenski radio, je začel program oddajati leta 1953. Imata različna dosega, programski shemi, način dela in ciljni publiki. Prvi cilja na urbano občinstvo, publiko z višjo izobrazbo, staro od 25, predvsem pa okoli 35 let, drugi na občinstvo, staro nad 40 let in iz občin, ki jih pokriva. Obe postaji pa sledita sodobnim radijskim trendom – malo govora in več glasbe. Teme, o katerih bodo voditelji govorili, so stvar sprotnega dogovora. »Voditelju so dovoljeni lasten stil, ideje in intervence – dogovorjene novice, ki jih poveš po radiu,« pojasni Maruša Kerec, voditeljica, novinarka in spletna redaktorica na Valu 202. Dovoljene so tudi različne dolžine prostega govora v etru, vsi pa se trudijo govorne bloke krajšati. Maja Ratej, novinarka in dnevna urednica Vala 202, opisuje norme za oddajo: »Fino je, če so krajše od 15 minut. Tudi poslušalsko pozornost težko obdržiš dlje, sploh če oddaja ni tako razgibana. Moj optimum je približno deset minut.« Razen če gre za neko bolj polemično temo z več sogovorniki, kot je recimo Vroči mikrofon, kjer je dovoljena dolžina tudi do dvajset minut, še doda in poudari, da na Valu 202 oddaj ne prekinjajo z glasbo: »Ponavadi so celovite. Če imaš glasbeno podlago, jo vključiš, to vnese malo sproščenega tona. O nekem družbenoaktualnem perečem vprašanju pa ne moreš govoriti z glasbo v ozadju, ker s tem takoj vneseš neko družbeno noto.« Glasba govorni blok prekine takrat, ko gre za niz prispevkov, ki vsebinsko stojijo vsak zase, a se navezujejo. Po tem načelu so sestavljene skoraj vse oddaje na Štajerskem valu. »Oddaj kot takih nimamo, imamo pogovore, intervjuje, rubrike, ki lahko v programu stojijo same zase. Posamezni govorni blok je dolg do tri minute, vmes je glasba. Vedno pa težimo k temu, da poslušalec, tudi če vklopi program sredi pogovora, ne izgubi rdeče niti,« pove Anja Deučman, tamkajšnja urednica informativnega programa.

»Na radiu je priporočljivo stvari povedati čim bolj na kratko. Splet novinarju dopušča, da se malo bolj razpiše.«

Strnjene informativne oddaje

Informativni program je strnjen. Na Štajerskem valu je vsak dan 17 približno triminutnih informativnih oddaj, ki so na sporedu vsako polno uro, zjutraj med 6:00 in 10:00 pa vsake pol ure. Lotevajo se lokalnih tematik iz več kot dvajsetih občin v Savinjski regiji in na Slovenjebistriškem. Ker so v redakciji le štiri novinarke in športni novinar, se ne osredotočajo samo na določeno področje, ampak so porazdeljeni po občinah in poročajo o celovitem dogajanju v njih – od kulture, politično-družbenih dejavnosti, pa vse do gospodarstva. Vsaki oddaji poleg dveh lokalnih vesti in novice iz širše Slovenije ali svetovnega dogajanja dodajo tudi vreme in stanje na cestah. »Trudimo se, da je čim več tonskih izjav akterjev. Te so lahko dolge do petnajst sekund in največ dve znotraj ene vesti,« politiko informativnega programa razloži Anja Deučman.

Na Valu 202 v redakciji pripravijo 16 informativnih oddaj. Šest glavnih, daljših informativnih oddaj, kot so Prva jutranja kronika, Druga jutranja kronika, Danes do 13:00, Dogodki in odmevi, Radijski dnevnik in Zrcalo dneva, je skupnih radiem javnega servisa. Tudi izjave so nekoliko daljše, trajajo lahko do 30 sekund. Pokrivajo teme iz Slovenije in tujine.

Radio na spletu in splet na radiu

V 21. stoletju, ki je prepojeno s spletnimi vsebinami, samo radijska platforma ni dovolj za doseg celotne ciljne publike. Val 202 si svoj prostor na spletu utira že več let. »Trudimo se, da smo novičarska spletna stran ter vse oddaje in prispevke preselimo tja, ko so v etru,« pojasni Maruša Kerec. Poleg Twitterja in Facebooka imajo profil tudi na Snapchatu in Soundcloudu. Prispevke vedno opremijo s fotografijami, dobrodošli so tudi zvočni ali video posnetki. »O vsem se dogovarjamo sproti, sodelujemo in si pomagamo. Vsak dan je nekdo drug spletni urednik in skrbi za spletno stran ter družabna omrežja. Vsi delamo vse, ampak ne moreš nečesa objaviti brez dovoljenja spletnega urednika. Oddaje vedno tvitamo,« razloži potek dela. Glede objav velja dogovor, da na spletni strani objavljajo približno vsaki dve uri. Tvitajo pogosteje, lahko tudi vsako minuto. Njihov profil na Facebooku je bolj sproščen, namenjen fotografijam, šalam in vprašanjem za poslušalce.

Po prenovi programske sheme pred dobrim letom in pol so na Štajerskem valu zagnali tudi spletno stran. »Tam se bolj osredotočamo na informativne vsebine. Na radiu je priporočljivo stvari povedati čim bolj na kratko. Na spletni strani pa poslušalci dobijo še dodatne informacije o nekem projektu ali dogajanju. Splet novinarju tako dopušča, da se malo bolj razpiše,« pove Anja Deučman. Tudi tu se novinarji na teren odpravijo s fotoaparatom, da imajo čim več lastnega materiala. Ker nimajo spletnega urednika, teme na spletni strani določa Deučmanova. Informativno obarvan je tudi njihov profil na Twitterju, na Facebooku pa objavljajo pomembne lokalne informacije, zabavne vsebine in nagradne igre. Na vseh straneh imajo določene termine objav. Na Twitterju tako objavljajo na dve uri, pogosteje pa, če se zgodi kaj nujnega. Na spletno stran vsebine objavljajo ob urah, za katere se dogovorijo dan prej, tudi na Facebooku mora biti več objav dnevno. Tako na Valu 202 kot na Štajerskem valu pa v etru poslušalce vabijo na spletno stran.

Z odzivom poslušalcev na spletne objave so na obeh radijskih postajah zadovoljni. Po komentarjih in všečkih ugotavljajo tudi, kako so določene teme med publiko sprejete, katere poslušalce zanimajo in katerim se je bolje izogniti.

Foto: Martina Murko Gajšek

Ko je tehniku plošče še premikal asistent

Z dostopnostjo programov za obdelavo posnetkov in vse večjo samostojnostjo novinarjev pri montiranju zvočnega materiala se spreminjata obseg dela tonskega tehnika in koncept tega poklica. »Včasih brez tehnika ni bilo programa. Če zjutraj nisem prišel v službo, z njim niso začeli. Voditelj je skrbel samo za govor, tehnik ga je vklapljal in izklapljal, v eter spuščal posnetke in skrbel za telefone v studiu,« razmišlja Samo Šepec, ki za tehniko na Štajerskem valu skrbi že 26 let. Podobno meni tudi Uroš Macura, tonski mojster Vala 202: »Včasih smo imeli gramofone, magnetofone in analogne mize. Več ljudi si moral vplesti v program, potrebne je bilo več komunikacije.« Zasedena sta bila dva studia naenkrat, v studiu sta bila namreč voditelj in novinar, za steklom pa režiser ter tonski mojster. Na večjih radijskih postajah je tehnik imel celo pomočnika, ki mu je pomagal z menjavanjem plošč. Posnetke so morali zamenjati hitro, da v etru ni bilo tišine. Ko sta bila dva ali več na isti plošči in sta se morala zavrteti zaporedno, so jih morali prej presneti, da so ju lahko pravočasno zamenjali.

Tudi montaža je bila pričakovano drugačna. Kot pripoveduje Šepec, so snemali na trakove – tako dolgo, da je bilo brez napake. Potem so podlago posneli na drug magnetofon in ju združili na tretjem. Rezanja ni bilo. »Lahko si samo odrezal trak ali nek efekt posnel in ga dal zraven v tišino. Nisi se mogel vračati nazaj, zlagati, dvigati, zamikati. Če si se zmotil pri zadnjih treh minutah, si moral začeti znova,« se spominja Šepec. »Imeli smo dva gramofona in pet plošč, ki si jih moral menjavati. V informativni oddaji je to pomenilo od 10 do 15 kratkih posnetkov. To si moral hitro osvojiti,« pove Macura. Oba napol v šali dodata, da je bilo delo fizično zahtevnejše.

Ko voditelji in novinarji montirajo posnetke in radio igra sam

Zdaj je postopek zaradi digitalizacije seveda veliko hitrejši. Tako na primer posnamejo oddajo, nato »novinar uredi vsebino, mi pa poskrbimo, da ni tišine. Potem sledi montaža. Tu pazimo, da so nivoji enakomerni, da poslušalcu ni treba stišati ali povečati glasnosti sprejemnika. Potem dodamo podlage, efekte, dodatne posnetke«, pove Denis Kukovič, prav tako tehnik Štajerskega vala. Prvi preprosti računalniški programi so dopuščali predvajanje posnetkov, dolgih do pol minute. Sodobna tehnologija omogoča, da se radio predvaja skoraj sam. »Veliko se lahko pripravi vnaprej. Pri nas v nedeljo popoldne na radiu ni nikogar, včasih sta morala biti dežurna dva,« pravi Šepec. Zdaj se v nočnih terminih in ob nedeljah popoldne program predvaja avtomatsko. »Vstavimo oddaje, ponovitve, reklame, zmiksamo jingle in glasbo, da med 18:00 in 6:00 ni tišine,« doda.

Občutno samostojnejši pa niso le novinarji, ki večinoma sami obdelujejo posnetke, ampak tudi voditelji. Na Štajerskem valu jutranji program vodita dva voditelja, ki sta z vidika tehnike povsem samostojna. V studiu je digitalna mešalna miza, ki voditelju omogoča samostojno izpeljati vklope, izklope, vpeljati posnetke in si prilagajati glasbo. Tehniki za program skrbijo le med jutranjim in popoldanskim programom, ko novinar dela sam, pove Kukovič. Tako predvsem skrbijo za fino montažo ali pa z montiranjem pomagajo starejšim novinarjem, ki v tovrstnih programih niso tako spretni. »Včasih je šlo vse prek naše mešalne mize, zdaj pa je v studiih digitalna miza. Voditelj ima tam vse. Avizo, jingle in glasba se mu vsako uro naložijo, on mora to samo spraviti v eter,« način dela opiše Šepec.

Na Valu 202 tehniki aktivnejše sodelujejo tudi pri programu v živo, pojasnjuje Macura. Komunikacija se mu zdi pri delu v živo ključna. Program ustvarjajo voditelj, tonski mojster, novinar in dnevni urednik. Več je predhodne priprave, opaža Macura. »Produkcija poteka po nekem redosledu, ki je dan ali dva prej pripravljen na uredniških sestankih. Dobimo seznam, ki mu rečemo avtocesta. Včasih je bil dolg eno stran in smo se več dogovarjali sproti, danes je na štirih ali petih straneh. Tega se potem držimo.« Val 202 začne s programom ob 5:00. Pol ure za tonskim mojstrom pride voditelj. Takrat program steče v živo. Pred tem se po nočnem programu tudi tu vrtijo vnaprej pripravljene skladbe. Sicer pa so tehniki na Valu razporejeni tako, da na programu delajo od štiri do pet ur, nato se zamenjajo. Delovni čas Macura razloži: »Skladba je dolga okoli tri minute, v tem času praktično ne moreš od mize. Te ure so efektivno delo, delamo pa več. V živo pa delamo tudi zjutraj ob 5:00, ob polnoči, za vikende in praznike. Ampak če ne bi tega radi delali, tukaj ne bi bili toliko časa.« Tehniki so razdeljeni v tri skupine: glasbeno, ki skrbi za koncerte in delo na terenu, govorno, ki skrbi za snemanja znotraj hiše, in skupino za predvajanje. V slednji dela tudi Macura. »To je srce radia, kjer se vse žice povežejo in gredo na oddajnike,« pove. Delo tu večinoma poteka v živo. Tehniki so »zadnja kontrola; vsak prispevek, govor, šum, glasba, vse je predvajano z moje strani«.

Macura na Valu 202 dela že skoraj dvajset let. Pravi, da je potreboval dve leti, da je pridobil rutino programa v živo – kdaj v govor voditelja »spustiti« glasbo, pričakovati, kako dolgo bo še govoril. »To dobiš z leti, ko spoznaš tudi novinarje, voditelje. Med nami je steklena stena, zato je treba komunicirati vizualno in slušno, moraš pa biti maksimalno prisoten. Vendar na radiu moraš v primerjavi s televizijo paziti zgolj na glas. A niti po dvajsetih letih dela na radiu ne bi zamenjal.«

Pred digitalizacijo je bilo za izvedbo programa potrebnih več ljudi in medsebojne komunikacije.

Be the first to comment on "Bodo radijski tonski mojstri podobno kot kasete utonili v zgodovino?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*