Agenti stare šole

Foto: Flickr

Mož iz agencije U.N.C.L.E. (2015)

Rok Bizjak

Aktualno družbeno-politično dogajanje ima že od nekdaj močan vpliv na hollywoodsko filmsko industrijo. To se vidi že v tem, kdo glavnemu junaku, ki je seveda Američan, stoji ob strani in kdo nasproti. Med hladno vojno so svetu grozili Sovjeti, v devetdesetih Kitajci in Severni Korejci, po letu 2001 pa svetu in hollywoodskim filmskim junakom grozijo teroristi.

A niso se vsi držali teh nenapisanih pravil. Nekateri so verjeli v mir, v spravo in se zavedali minljivosti političnih razprtij – en dan smo v vojni z Eastazijo, naslednji dan z Oceanijo.

Takšen človek je bil tudi Gene Roddenberry, stvaritelj serije Zvezdne steze (Star Trek). Ta je leta 1966, na vrhuncu hladne vojne, za glavni lik izbral Rusa, kar je bilo za tiste čase bolj kontroverzno, kot če bi se med protagonisti znašla črnka. A Roddenberry ni bil prvi, ki je v tistem napetem in ohlajenem ozračju drug drugemu ob bok postavil Američana in Rusa. To je že dve leti prej s televizijsko serijo Mož iz agencije U.N.C.L.E. naredil Sam Rolfe.

V seriji je dvojica agentov tajne organizacije U.N.C.L.E. – Američan Napoleon Solo in Sovjet Illya Kuryakin pod vodstvom Angleža Alexandra Waverlyja – reševala svet pred agencijo T.H.R.U.S.T., katere cilj je bil razdeliti svet na gospodarje in sužnje. Film Mož iz agencije U.N.C.L.E. pa nam naslika zgodbo o srečanju Napoleona in Illya in prvi skupni nalogi te na videz povsem nekompatibilne dvojice.

Piše se leto 1963, začetki hladne vojne. Nekdo je ugrabil nekdanjega Hitlerjevega strokovnjaka za rakete. Obveščevalni službi CIA in KGB pošljeta vsaka svojega najboljšega agenta v Berlin, z namenom poiskati in na svojo stran pridobiti Gaby Teller. Gaby, hčerka izginulega znanstvenika, je prikupna vzhodnonemška avtomehaničarka in edina, ki mogoče ve, kje je njen oče oziroma kdo ga zadržuje. Solo (Henry Cavill – Superman, Jekleni mož) jo najde prvi, a ju Kuryakin (Armie Hammer – Osamljeni jezdec) kmalu dohiti. Sledi barviti avtomobilski pregon po ulicah Vzhodnega Berlina, ki omogoči, da se lika dodobra predstavita in gledalcu povesta, kakšen vrste film lahko pričakuje.

Gre za akcijado, ki močno spominja na Bonde iz časov Conneryja in Moora, kar pa ni naključje. Ian Fleming, avtor romanov o agentu 007 je namreč pomagal pri stvaritvi originalne TV-serije. Serijo so najprej celo nameravali poimenovati Ian Fleming’s SOLO. Še dodatna zanimivost: Anglež Henry Cavill se je leta 2005 na avdiciji potegoval za vlogo Bonda, a se je producentom zdel premlad. Vlogo je takrat dobil aktualni 007, Daniel Craig.

Liki ne odstopajo od najbolj očitnih stereotipov.

Mož iz agencije U.N.C.L.E. je čisto v redu film. Glasba, od Ennia Morriconea do Roberta Flacka in Peppina Gagliardia, sovpada s časovno umeščenostjo filma. Liki in izmenjave med njimi so ravno dovolj zanimivi, da gledalca zabavajo slabi dve uri trajanja filma, kaj več pa ne. Film je vizualno skoraj presežek, pod površjem pa ni veliko vsebine. Liki ne odstopajo od najbolj očitnih stereotipov – Američan je uglajen zmikavt in ženskar, Rus je smrtno resen in predan domovini.

Glede na to, da je režiser filma Guy Ritchie, človek, ki nam je postregel z divjimi in odbitimi akcijskimi filmi, kot so Pljuni in jo stisni (Snatch), Rokenroler (RocknRolla) in Morilci, tatovi in dve nabriti šibrovki (Lock, Stock and Two Smoking Barrels), bi gledalec od filma pričakoval kaj več. Mogoče kaj bolj v stilu lanskoletnega Kingsmana, ki se je prav tako očitno zgledoval po Bondih stare šole.

Film je po svoje torej zabaven. Če imate kdaj dve uri preveč časa in bi radi malo odklopili možgane ali pa si želite pogledati vohunski film, ki se ne jemlje preveč resno, vam ga priporočam. Samo ne pričakujte novega Snatcha ali Kingsmana.

 

Be the first to comment on "Agenti stare šole"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*