Temna plat glasbene industrije

Foto: Flickr

Straight Outta Compton – Zgodba o N.W.A (2015)

Rok Bizjak

Leta 1986 Dr. Dre, Ice Cube, DJ Yella in MC Ren v kalifornijskem Comptonu pod okriljem založbe Ruthless Records in založnika Erica Wrighta (v filmu Eazy-E) ustanovijo skupino N.W.A – Niggaz Wit Attitudes. Po uspehu prvega komada Boyz-n-the-Hood se povežejo z Jerryjem Hellerjem, ki postane njihov menedžer in skupino poveže z založbo Priority Records. Finančna in tehnična okrepitev omogoči, da skupina N.W.A že leta 1988 izda prvi album Straight Outta Compton.

Biografski film z istim imenom, kot ga nosi debitantski album skupine, je tako med kritiki kot  med gledalci požel veliko hvale in do sedaj z načrtovanim proračunom 28 milijonov dolarjev v blagajno prinesel že prek 170 milijonov. Gre za najbolj dobičkonosen glasbeni biografski film vseh časov.

A uspeh filma ni nobeno presenečenje. Producenti so točno vedeli, kdaj mora ta film iziti. Ne šele leta 2016, ko bo minilo trideset let od ustanovitve N.W.A, iziti je moral točno letos. Letos, ko smo bili priča izgredom v Fergusonu in Baltimoru, ki močno spominjajo na tiste iz leta 1992 v Los Angelesu in ki jih za trenutek vidimo tudi v filmu. Izgredom, ki kažejo, da se družbeni položaj za mlade temnopolte Američane od osemdesetih let do danes ni veliko spremenil. Njihova družbena pozicija, ki je navdihnila glasbo, polno jeze in sovraštva, po kakršni so skupine, kot je N.W.A, slovele.

Producenti so točno vedeli, kdaj mora ta film iziti – točno letos, po izgredih v Fergusonu in Baltimoru, ki kažejo, da se družbeni položaj mladih temnopoltih Američanov ni veliko spremenil.

In ravno na tovrstni glasbi je poglavitni fokus filma. Režiser F. Gary Gray, ki je kariero začel z režijo glasbenega videa in kasneje posnel Cubovo komedijo Friday, gledalca s hitro in agresivno režijo popelje prek najvišjih vzponov in najnižjih padcev skupine, ne da bi se pri tem pretirano spustil globoko pod površje. Verjetno se mu to sploh ni zdelo potrebno, saj je že samo površje dovolj razburkano in napeto, da gledalca za dve uri in pol priklene pred zaslon.

Tako smo v filmu priča tudi tistemu usodnemu srečanju s policijo – podlagi za  kontroverzen hit Fuck Tha Police. Ravno to poskrbi za vrhunec filma, ko policija zagrozi skupini z aretacijo, če se ta komad odločijo zapeti na koncertu v Detroitu. Seveda ga zapojejo in logično je, da občinstvo ponori od navdušenja.

Film bo tako zagotovo všeč glasbenim navdušencem, predvsem oboževalcem gangsta rapa. Manj pa bo všeč ljudem, ki so privrženci zgodovinske točnosti. Film sta producirala Ice Cube in Dr. Dre, skupaj s Tomico Woods-Wright, vdovo Eazy-E-ja, kar je vplivalo na (ne)prikazovanje nekaterih dogodkov v filmu. Tako v filmu ni omenjeno, kako je Dr. Dre pretepel glasbenico in TV-voditeljico Dee Barnes, ker je ta negativno kritizirala njegovo glasbo (pretepel je še kakšno drugo žensko). Oglasil se je tudi MC Ren, ki trdi, da so njegove zasluge k uspešnosti skupine v filmu precej zanemarjene. S svojim filmskim prikazom je nezadovoljen tudi Suge Knight, Drejev nekdanji sodelavec, ki je trenutno v zaporu, obtožen  namernega uničenja prostora za snemanje promocijskega filma, pri čemer je nekoga po nesreči do smrti povozil. Vendar izvrstna režija in odlični igralci pripomorejo k temu, da se filmu gledalec enostavno prepusti in se ne zmeni za morebitne nedoslednosti in pomanjkljivosti.

Velik poudarek filma je na glasbi in če vas gangsta rap povsem odbija, se vam zdi preveč nasilen, preveč vulgaren, potem film ne bo za vas. A če se vam razkrivanje temnejše plati glasbene industrije zdi vsaj malo zanimivo, je ogled priporočljiv. Le zavedati se je treba, da zgodovino pišejo zmagovalci, med katere Dre in Cube zagotovo sodita.

 

Be the first to comment on "Temna plat glasbene industrije"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*