Kot medij morajo ostati neodvisni

Foto: Sanja Gornjec

Intervju z Anžetom Vohom Bošticem in Tajo Topolovec

Katarina Bulatović

»Zdelo se mi je, da moram nekoga, ki se je tako optimistično vrgel v zastavljen projekt, podpreti,« opisuje Taja Topolovec. Z ustanoviteljem portala Pod črto, Anžetom Vohom Bošticem, sta pri projektu začela sodelovati pred slabim letom. »Zdaj delava oba vse,« povesta in dodata, da jima je v pomoč še nekaj sodelavcev, predvsem pa bralci, ki jim z donacijami omogočajo od oglaševalcev neodvisno delovanje medija. Za vsako objavljeno zgodbo je povprečno dva meseca dela. S poglobljenimi in analitičnimi prispevki dokazujejo, da lahko novinarji z zagonom spremenijo zamisel v vsaj začasno rešitev, hkrati pa s sistematičnim zbiranjem podatkov vplivajo na družbene spremembe.

Kako se odločite, katerim zgodbam se boste posvetili?
Taja: Vsebinsko imamo določeno, kaj pokrivamo, nato pa se prilagajamo aktualnim dogodkom. Tem se lotevamo v obliki dosjejev, kar pomeni, da ne objavljamo samo ene zgodbe, ampak poskušamo začetno spremljati.

Ena takšnih je nedavno razkritje neustrezne zaščite komunikacijskega sistema Tetra, ki ga uporablja vojaška policija. Kako je prišlo do objave te zgodbe?
Anže: Kontaktiral nas je vir. Zgodbo smo potem razvili na podlagi dobljenih dokumentov in pogovora z vpletenimi. To je bila tudi prva zgodba, kjer smo morali dosledno upoštevati varnostne protokole in komunicirati v šifriranem načinu.

Pride pobuda za varnejše komuniciranje z vajine strani?
Anže: Uporabimo jo na željo vira. Če pa ocenimo, da bi bilo bolje komunicirati šifrirano, to predlagamo tudi sami. Poleg vsebine mora ostati zakrito, kdo s kom govori.

Bi zase rekla, da sta preiskovalna novinarja?
Anže: Tudi.

Poleg tega, kar torej delata sama, kaj je za vaju preiskovalno novinarstvo?
Taja: Kot preiskovalni novinar delaš z izvirnimi viri, dokumenti, medtem ko lahko pri poročanju tudi povzemaš.
Anže: Obstajata dve šoli. Ena pravi, da je preiskovalno novinarstvo razkritje popolnoma neznanih stvari. Sam se nagibam k drugi, ki trdi, da je lahko to pojasnjevanje že znanih fenomenov v družbi. Dejstvo, da so čakalne vrste v zdravstvu dolge, ni skrito. To ve vsak, vendar je tudi iskanje razlogov zanje in pridobitev novih dejstev zame preiskovalno novinarstvo. Ne gre le za to, da se omejimo na bombastična razkritja, kdo komu krade.

Se torej ne bi strinjala, da bi moralo biti vsako novinarstvo preiskovalno, drugače je zgolj PR?
Anže: To je pogosta napaka. Preiskovalno novinarstvo je posebna vrsta novinarstva, ki je primerno za določene medije. Prav je, da je novinarstvo tudi poročevalsko. Vsi novinarji pa morajo preverjati dejstva. Tega pri nas nekateri ne delajo. Če jim v treh urah vpleteni ne odgovorijo, napišejo, da v redakciji niso dobili odziva. To je napačno. Odziv obtoženega mora biti najpomembnejši del zgodbe.
Taja: Ne smemo postavljati enačaja med kakovostnim in preiskovalnim novinarstvom. Je veliko pristopov, žanrov in tem. Vse je lahko narejeno kakovostno. Ne more biti vsaka zgodba preiskovalna, tudi novičarstvo potrebujemo.

Foto: Sanja Gornjec

Bi lahko govorili o neznanki preiskovalnega novinarstva v Sloveniji?
Anže: To je kompleksna tema. Pri nas se po razkritju nepravilnosti zgodbi več ne sledi. Mediji o eni stvari poročajo pet dni, nato pa vse potihne. Prav tako se nihče ne ukvarja s tem, zakaj prihaja do nepravilnosti in kateri nadzorni mehanizmi so odpovedali.
Taja: Pri Pod črto se osredotočamo, da zgodbi res sledimo. Ne gre za objavo zgodbe, o kateri bodo vsi pisali pet dni, jo povzemali, nato pa bo zadeva potihnila in se ne bo nič spremenilo.
Anže: V Sloveniji so problematični tudi viri. V kakšnih prispevkih je podano – od virov, ki smo jih pridobili v uredništvu. Kot bralec ne vem, ali so ti viri vredni zaupanja. Velikokrat se je tudi izkazalo, da viri niso bili zanesljivi, s tem pa informacije napačne. To naredi veliko škode ugledu novinarskega poklica in medija.

Kako se vi temu izognete? Kolikor sem zasledila, takšnih pojmovanj ne uporabljate.
Anže: Večino dokumentov dobimo s prošnjo po dostopu javnega značaja. To so javni dokumenti, ki jih morajo javne službe ob prošnji posredovati. Podatki, ki jih dobiš, so lahko na prvi pogled bombastični. Po preiskovanju postane jasno, da ni na temi ničesar.

Oba sta delala za Delo. Zakaj se zgodbam, kot jih razvijate vi, uredništva premalo posvečajo?
Anže: Predvsem zaradi časa. Delov uredniški koncept so včerajšnje informacije v časopisu, ki so jim bolj pomembne od lastnih zgodb. Strinjal bi se z novinarjem Lenartom Kučićem, ki pravi, da imamo težavo zaradi starejšega uredniškega kadra na ključnih položajih v medijih. Ti se nočejo ali ne znajo prilagoditi novim spremembam na področju digitalizacije in novinarskih tehnik. Ne znajo voditi novinarskega procesa za produkcijo lastnih zgodb.

Torej gre za neznanje urednikov?
Anže: V končni fazi, ja. Oni morajo voditi novinarje. To se potem kaže tudi pri digitalizaciji, za katero nimajo posluha.

 Je denar izgovor velikih medijskih hiš, da ne posežejo po lastnih zgodbah?
Taja: Glavni problem je organizacija uredništva. Najlažje za urednika je poslati dva novinarja na pet tiskovnih konferenc, da napolnijo stran. Iti na tiskovko in povedano povzeti zna skoraj vsak. Medijske hiše gledajo na novinarsko delo kot na strošek, čeprav je to njihov največji vložek.

»Ni tako preprosto,« bi verjetno rekli uredniki.
Anže: Nočem, da se sliši, kakor da želim najino idejo promovirati, vendar morda bi bila najbolj elegantna rešitev podpora podobnim projektom, kot je Pod črto.
Taja: Ni treba gledati na te stvari izključitveno. Lahko imamo standardne medije in nove medijske modele. Zgodbe neodvisnih in neprofitnih medijskih projektov, ki se osredotočajo na takšen tip novinarstva kot mi, bi lahko bile soobjavljene z največjimi medijskimi hišami. Nekdo bi torej zagotovil novinarje s specifičnim znanjem, nekdo pa prostor za objavo in dostop do širšega bralstva.

Je takšna solidarnost med novinarji sploh možna?
Taja: To ni zares solidarnost, gre za način sodelovanja, od katerega imajo korist vsi, bralci pa dobijo kvalitetne vsebine.
Anže: Lahko bi tudi vzpostavili sodelovanje med fakultetami in medijskimi hišami. Takšna nova medijska tvorba bi se ukvarjala z novinarstvom, kot ga delamo mi, in z res načrtnim proizvajanjem novih kadrov.

Dejali bi, da je problem v denarju in vodstvu fakultete.
Anže: Ne gre za denar. Mogoče potrebujemo malo manj predmetov o kakšni stvari, pa več o drugi.

Si bralci poglobljenih zgodb zgolj želijo, niso pa zanje pripravljeni plačati?
Taja: V šestmesečnem obdobju smo povečali bazo bralcev, ki nas podpirajo tudi z donacijami. Vprašanje pa je, ali lahko na dolgi rok dosežemo dovolj bralcev, ki so to pripravljeni početi mesečno, da lahko ta projekt na ta način deluje. Vsebinsko produkcijo katerekoli vrste je treba podpirati. Ne gre samo za novinarstvo, ampak tudi za druge tekste, fotografijo, film in glasbo. Ne bi se smeli zanašati, da bodo država ali oglaševalci financirali tovrstno novinarstvo, mi pa ga bomo samo brali.

Ukvarjata se tudi s pridobivanjem donacij od podjetij. Kako jih prepričata?
Taja: Ne gre za dejansko izmenjavo dobrin, ampak bolj za podporo projektu in načinu dela.
Anže: Nekatera podjetja jezi okostenela birokracija. Veliko je mlajših podjetnikov, ki poslujejo v tujini. Vidijo, da bi se na področju medijev in družbe lahko marsikaj spremenilo na bolje.

Medijske hiše gledajo na novinarsko delo kot na strošek, čeprav je to njihov največji vložek.

Bi lahko rekla, da delujete popolnoma neodvisno?
Taja: Vprašanje, kaj pod neodvisnostjo razumemo. Katerikoli posameznik, ki deluje znotraj družbe, ni nikoli neodvisen.

Je kdaj prišlo do pritiskov s strani teh podjetij?
Anže: Ne, podporniki ne vedo, o čem bomo pisali. Prav tako to niso podjetja na črni listi, zato tudi nimajo razlogov, da bi nas poskušali cenzurirati. Imamo jasna pravila. Če bi nas kdo poskušal usmerjati, donacij od njega več ne bi vzeli. Veliko delamo tudi na transparentnosti.
Taja: Denarja ne moremo torej vzeti, če ne moremo javno navesti donatorja, ki nas podpre z več kot sto evri.

Vendar zagotovo ne gre za to, da bi od večjega donatorja prejeli denar in potem pisali o njegovem tekmecu?
Oba: Ne, ne.
Anže: Imeli smo tudi debato, ali bi zainteresiranim omogočili podpreti eno temo, pa smo rekli, da to ne bi bilo v redu. S tem bi oni vplivali na naš izbor tem, kar bi pomenilo, da se drugih ne bi lotevali. Mi pa moramo ostati neodvisni.
Taja: Zadeve bi v tem primeru postale problematične. Podporniki, ne glede na to, ali so to bralci ali večji donatorji, dajo denar projektu, mi pa neodvisno upravljamo z vsebino.

Se prijavljate tudi na razpise?
Taja: V Sloveniji imamo zgolj enega, ki je osredotočen na medijske vsebine, na evropske pa se trenutno ne moremo prijavljati, ker ne obstajamo dovolj dolgo.
Anže: Četudi bi na kakšnem razpisu lahko dobili 100.000 evrov, bi se lahko samo s prijavo ukvarjali mesec dni. Objav v tem času ne bi bilo, morda pa ga na koncu tudi ne bi dobili. Za te stvari smo zaenkrat premajhni.

Zbrani denar vam do konca junija omogoča delovanje. Bi vajin morebitni neuspeh pomenil, da je v Sloveniji premalo prostora za etično in odgovorno novinarstvo?
Anže: Ah, ne! Prostor očitno je in potrebe po njem tudi.
Taja: Očitno je, da bralci obstajajo. Ni pa kulture, ki bi podpirala takšne projekte, saj se tovrsten način novinarstva pri nas šele uveljavlja.
Anže: Počakajmo do junija. Ne bodimo preveč fatalistični.
Taja: Sva se že navadila razmišljati v kratkih ciklih. Ne načrtujeva življenja več kot dva meseca vnaprej (smeh). Hitro se prilagajava situaciji.

Kako se ta denar razporedi?
Taja: Gre v avtorske honorarje, del pa v fiksne stroške računovodstva in postavljanja portala

Pa honorarji zadostujejo za dostojno preživetje?
Anže: Za preživetje, za kaj več pa ne.
Taja: Idealno bi bilo, če bi imela še tri dodatne novinarje, ki bi medtem, ko se zdaj pogovarjamo, delali vsak na svoji zgodbi, ampak realno gledano njihovega dela ne moremo honorirati.

Imate izkušnje z grožnjami zaradi napisanega?
Anže: Ne, razen kakšnega – tožili vas bomo, nobenih resnih.
Taja: Je pa res, da smo glede tega šele precej na začetku, ne glede na občutljivost tem, ki smo se jih lotevali.

Ko delovno marljivi in ideološko nadobudni stopijo v realnost trga delovne sile, nekateri obupajo. Kaj vaju še vedno žene?
Taja: Za naju bi bilo zagotovo ugodneje delati kje drugje namesto v medijih. Že nekajkrat sem si rekla – to pa je res moj zadnji medijski projekt!
Anže: Saj je, ta bo tvoj zadnji (smeh). Odvisno, kakšen človek si. Lahko bi ostal na Delu in postal čez pet let zagrenjen kot večina ostalih novinarjev. Vendar sem šel na svoje.
Taja: Delaj na področju, ki te zanima in skušaj doprinesti največ, kar lahko. Ni vedno najudobneje, včasih si misliš – pa mi je res tega treba? Vendar se mi zdi, da s tem projektom ne delamo v prazno. Tudi če bo propadel, smo nekaj naredili, napisali smo pomembne zgodbe in vsaj preizkusili pristope, kako bi se dalo delati.

Je bila torej možnost ostati, kjer sta?
Anže: Pod slabimi pogoji.
Taja: Jaz bi lahko imela zelo dobro plačano službo, vendar ne v medijih. Ljudje, ki imajo možnost in niso bolestno optimistični, zagnani in aktivistični, začnejo delati na drugih področjih. Prvi idealizem izhlapi in ugotovijo, da od tega ne morejo živeti. Z znanji, ki so jih pridobili v novinarstvu, lahko počnejo kaj preživetju in osebnemu zadovoljstvu prijaznejšega. Niti novinarstvo ni edino področje, kjer se to dogaja.

Kje je meja med vztrajnostjo in »rinjenjem z glavo skozi zid«?
Anže: Ta meja se venomer premika.
Taja: Velikokrat vmes tudi ne uspe, pa zaradi tega ne smeš reči, da ne gre. Mogoče je treba poskusiti drugje in malo drugače. Kako daleč iti s tem, pa je stvar …
Anže: Vsakega posameznika.
Taja: In stopnje norosti.

Na kateri stopnji sta vidva?
Taja: Meni se zdi, da sva midva čisto normalna (smeh)

 

Be the first to comment on "Kot medij morajo ostati neodvisni"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*