Infografika ni dekoracija besedila

Foto: Matej Povše

Drugačno življenje podatkov vizualnih novinarjev

Sanja Gornjec

Kako z orodji na domačem računalniku obarvati črno-belo fotografijo vesolja, ki jo je posnel satelit Hubble? Kako razložiti teorijo relativnosti, povezave v ozadju političnega in ekonomskega dogajanja ali vpliv vetra na dolžino poletov s planiške skakalnice? Je Ljubljana kolesarjem prijazno mesto? Trije mladi oblikovalci pod vodstvom likovnega urednika z raznolikimi temami polnijo zadnjo stran Objektiva, Dnevnikove sobotne priloge. So avtorji oblikovnega in vsebinskega dela, hkrati pa zagotavljajo še »podporni servis« dnevni (info)grafiki.

»Lahko greš gor h grafikom, če imaš še kakšne pripombe,« se zasliši v prostorih športnega uredništva na Dnevniku. Prispevek, ki ga pripravljajo za jutrišnjo izdajo Dnevnika, bo namreč opremljen z informativno grafiko. Pripravljajo jo nadstropje višje, v tretjem, kjer tehniki, grafiki, spletno uredništvo in redaktorji skrbijo za postavitev Dnevnika na papirju in na spletnem mestu. V odprtem prostoru ves čas zvonijo telefoni, ki večinoma odzvonijo v prazno zaradi pretočnosti – in posledično tudi odsotnosti – zaposlenih.

V kotu, pod veliko belo tablo, popisano z navodili za delo, sedi Ajda Bevc in ureja vremensko karto Slovenije. Podatke temperature za naslednji dan, ki jih je pridobila s spletnega mesta Agencije Republike Slovenije za okolje, ročno vnaša v posamezna polja z različnimi temperaturami po državi. Z vzpostavitvijo originalne barvne sheme za posamezne temperature se je precej časa ukvarjal njen sodelavec Aljaž Vindiš. »Zaradi posebnih specifik časopisnega tiska je moral veliko pozornosti nameniti iskanju podobnih odtenkov, ki pa so med seboj še vedno dovolj različni, da je na papirju vidna razlika,« pojasni Ajda, medtem ko s hitrostjo, ki ji nevajeno oko komaj sledi, z miško drsi med dvema ogromnima ekranoma.

Zmoti jo elektronska pošta novinarja, ki je posredoval podatke za grafiko ob njegovem članku. Ajda dvigne slušalko, ga pokliče in povpraša po dodatnih informacijah. Včasih, pri kompleksnejših temah, je potreben tudi osebni stik. »Vsa komunikacija poteka zelo organsko. Pomembno je, da vsi vedo, kaj morajo narediti in do kdaj. Včasih je takšna gneča, da čakamo vsi. Včasih kakšno stvar pošlješ novinarju v potrditev ob devetih zvečer, ampak drugače žal ne gre.« Pri več kot desetih dnevnih infografikah, kolikor jih včasih prinese delovni dan, Ajda pravi, da se »daš v tak ‘mode’, ko samo delaš in nimaš časa razmišljati. Najbolje delam pod pritiskom. Mislim, da s tem ni nič narobe. Če kak projekt predolgo premetavam, se zgodi, da ga kje izgubim.« Z Aljažem Veselom, sodelavcem, ki prav tako skrbi za oblikovanje dnevnih grafik, se trudita optimizirati količino dela in časa: »Mislim, da je včasih vsem malo žal, da nimamo več manevrskega prostora. Vendar, ko je ura štiri popoldan in imaš ti tri naročila, hkrati pa veš, da boš dobil še eno veliko, preprosto moraš nekako prilagoditi svoje delo.«

Ajda se zadnje leto vsak teden ukvarja še z ilustracijo za tedenske prispevke, ki nastajajo ob 2000-letnici Emone. Njena skodelica kave stoji na listu papirja, ki je popisan s številkami, nepovezanimi besedami in skicami različnih variacij preproste, piktogramske hiške. Kljub raznolikim računalniškim orodjem Ajda ideje še vedno skicira na papir in premisli o najboljši rešitvi. Ko je novinar v začetku prišel k njej z željo, da bi prispevku dodali neko drugačno vrednost, je bilo načrtovano, da bo projekt trajal štiri tedne. Po enem letu pa ima Ajda že celo knjižnico zbranih ilustracij, ki jih po potrebi predela ali nariše nove: »Prve ilustracije sem delala štiri ure, zdaj lahko končam tudi v eni. Takšne sheme in ilustracije se mi zdijo super, zdi pa se mi tudi, da ljudje opazijo trud, ki si ga vložil v delo.«

Tedenska infografika

Zanimanje za grafično opremo prispevkov med novinarji vse bolj narašča, Alja in Aljaž imata vedno več dela. Vendar so se pred tremi leti, preden je likovni urednik Samo Ačko Aljaža Vindiša povabil k sodelovanju, z grafiko kot s stranskim delom ukvarjali tehniki. »Veliko je bilo tveganja in rinjenja z glavo skozi zid, da smo sploh dokazali, kaj vse se da narediti. Nato pa – predvsem z odzivom javnosti – prideš do neke kritične mase in stvari se začnejo premikati. Sploh, ko pride do kakšnega učinka, ki jih lahko prinese samo preprosta vizualizacija podatkov. Danes ni drugačen samo končni produkt, ampak tudi sam način dela. Že sam prostor, ki je sedaj bolj odprt, nam omogoča boljšo komunikacijo,« razlaga Vindiš.

Ko se je zaradi spleta internih okoliščin izpraznila zadnja stran Objektiva, sta se jo Samo Ačko in Miran Lesjak, urednik Objektiva, odločila napolniti s tedensko infografiko. Osnovna ideja je bila, da tedenska infografika ne nastaja po principu dnevne, podporne, ko novinar grafiku prinese že zbrane podatke, ta jih pa nato oblikuje. Za rubriko Objektivno grafik izbere temo, zbere podatke in poskrbi za vizualizacijo. »Samo in Lesjak sta imela ogromno zaupanja in drznosti, da sta zadnjo, torej kot drugo najpomembnejšo stran v časopisu, želela zapolniti z nečim tako novim,« se spominja Vindiš, ki se je kot prvi v slovenskem medijskem prostoru začel sistematično ukvarjati z infografiko.

»Problematično se mi zdi, da infografiko nekateri razumejo kot dekoracijo besedila. V javnosti obstaja neka predpostavka, da je naloga oblikovalcev nekaj narediti privlačno za oko. Mi se temu poskušamo izogniti,« ga dopolni Vesel. Z digitalizacijo in prehodom na splet se je spremenila tudi vloga novinarstva, opažajo. Časopis ima močno zgodovino in (časopisni) novinarji svojo vlogo pogosto vidijo kot produkcijo nekega besedila. Vendar Ačko opozarja: »Velikokrat se pozablja, da je osnovna naloga novinarja raziskovanje in zbiranje informacij. Tekst je samo ena od oblik predstavitve.« Lahko pa se zgodi, da so zbrani podatki v veznem besedilu videti dolgočasno, celo nerazumljivo. Takrat jih je treba predstaviti drugače, pripraviti vizualizacijo, ki bo bralcem na najboljši način pomagala razumeti vsebino. Pa naj bo to z grafikonom, ilustracijo, shemami ali mogoče s »pajkom«, ki pregledno razloži povezave v neki mreži odnosov. Ačko opaža, da vedno več novinarjev prihaja v desk z zanimivimi podatki, ki bi v tekstu izpadli »duhamorno«. Skupaj z novinarjem nato skušajo najti najboljšo vizualno rešitev. »Povej, kaj želiš doseči, nato pa se vprašaj, kako boš do tega prišel. Še vedno je zelo močna tendenca definirati novinarja po tem, kar je napisal. Ali po drugi strani – kaj je oblikovalec narisal,« razmišlja Vindiš. »Te paradigme je težko premikati,« dodaja Vesel.

In vendar je Dnevnikovi grafični ekipi uspelo. So edini v regiji in redki v svetu, ki se ukvarjajo s periodično grafiko; ostali mediji se za uporabo te odločajo po vsebinskih potrebah. Opaženi so tako s strani bralcev kot strokovne javnosti. Lani so dobili nagrado malofiej, kar je za infografike tako, kot je Pulitzerjeva nagrada za novinarje. Na medijskem festivalu Naprej/Forward pa so prejeli novinarsko nagrado čuvaj/watchdog za izjemne novinarske dosežke.

Zadnja stran sobotne priloge je vsebinsko zaključena celota in ni nujno vsebinsko povezana s kakšnim od prispevkov v Objektivu. Oblikovno ni nikoli zamejena ali oblikovana po neki predlogi, ampak je iz tedna v teden prilagojena vsebini. Izberejo jo v pogovoru z urednikom. Včasih kakšno temo obdelajo, ker pridobijo podatke, iz katerih lahko izluščijo kaj zanimivega, spet drugič izberejo temo in se šele nato lotijo zbiranja informacij. Ajda doda, da je včasih dobro sodelovati z novinarji, specializiranimi na določenem področju: »Ali pa s kakšnim strokovnjakom. Rada delam z njimi, ker se tako počutim bolj sigurno na področju, ki ga sicer ne obvladam.« Strokovnjak je lahko tudi lastnik Čokla – kamor grafiki pogosto zavijejo na kavo – ki jim je pomagal pri pripravi družinskega drevesa skodelice kave. Vindiš pravi: »Naš output ni nujno samo spisan članek, ampak je neka integrirana produkcija.« Vesel pa ga dopolni: »Grafike so včasih tudi zelo tekstualne, kar pa pomeni, da moramo obliko še toliko bolj prilagoditi vsebini. Tako je Objektivno tudi nek peskovnik, v katerem testiramo različne podatkovne pristope in to, koliko prenese časopisna stran.«

Ugotavljajo, da ima tiskani časopis še vedno nek plakatni čar, vendar tudi določene omejitve. Do sedaj jim je uspelo sorazmerno dobro ugotoviti, katere stvari delujejo na papirju in katere ne. Vesel pravi, da jim pri pomensko in podatkovno bogatih vsebinah manjka interaktivnost, ki jo ponuja splet. Koliko časa pa traja, da zberejo podatke in oblikujejo Objektivno? »Narisati je še najmanjši problem, saj smo izšolani oblikovalci,« pravi Vesel. »Smo že zverzirani,« doda Ajda in besedo prepusti Vindišu: »Če preizkušamo nov pristop, izdelava traja dlje. Dolžina je odvisna predvsem od vsebine. Do sedaj je bila kljub vsem vmesnim panikam zadnja stran vedno polna.« Ko razlagajo, se dopolnjujejo, skoraj se ne zgodi, da bi drugega prekinili. Delujejo kot dobro usklajena ekipa, ki natančno ve, kaj je naloga posameznega člena.

Rubrika Objektivno je peskovnik, v katerem testirajo različne podatkovne pristope

Zbiranje informacij

Pogosto se zgodi, da ustanove, ki operirajo z informacijami, podatkov ne posredujejo z lahkoto. V primeru rezultatov opravljanja mature je moral vmes poseči Informacijski pooblaščenec, ki je zadevo dal v presojo ustavnemu sodišču. Iz teh podatkov so najprej izdelali Objektivno, nato pa se zaradi ogromnega zanimanja javnosti – številka je bila razprodana – v sodelovanju z novinarji, ki so se s temo ukvarjali že več let, odločili še za posebno prilogo. Vesel razlaga: »Do zdaj smo uspeli ugotoviti, v kako obupnem stanju so podatki v državi. Določene institucije operirajo s pomembnimi informacijami, ki pa jih obdelujejo na neustrezne načine. Ali pa ti teh podatkov niso pripravljen deliti.«»Z GURS-om sem imela hude težave. Določeni pa pozitivno presenetijo,« svojo izkušnjo deli Ajda. Vindiš pa se pošali: »No, za Statistični urad RS je dokaj samoumevno, da jim vse štima.« Opozorijo, da bi se v ustanovah, ki zbirajo podatke, moral poenotiti sistem. V različnih segmentih javne uprave podatke obdelujejo z različnimi metodologijami, kar bi pri morebitni standardizaciji in avtomatizaciji – h kateri Dnevnikovi grafiki težijo – predstavljajo oviro.

Ko pa podatke končno dobijo in jih začnejo urejati ter pripravljati za oblikovanje, se z učinkovito vizualizacijo neki vzorci začnejo hitro pojavljati ali pa iz podatkov razberejo smer, ki odpira možnosti na nadaljnje raziskovanje. »Lahko pa porabiš ogromno časa, da urediš ogromno količino podatkov, nato pa šele z vizualizacijo ugotoviš, da v njih ni nič. Ampak ko imaš urejen takšen ‘data set’, lahko ideje za zgodbe črpaš še naslednjih pet let.« Vindiš izpostavi spletni portal Pod črto, ki je od policije pridobil podatke o kriminaliteti in jih uredil. Iz teh podatkov zdaj nastajajo zgodbe, ki jih pred tem ni mogel nihče odkriti, ker ni investiral v urejanje podatkov. Vesel razlaga o sodelovanju zunaj grafične ekipe: »Nekaterih stvari tudi ne raziskujemo sami. Določenim novinarjem, ki so zelo odprti za naše delo in so pripravljeni sodelovati, pomagamo z našimi znanji. S podatkovnim raziskovanjem, za katerega v dnevnem ritmu dela pogosto nimajo časa, jim pomagamo priti do zgodbe, nato pa jo oni – na določeni področjih bolj specializirani in izkušeni – razvijejo naprej.«

Vizualni novinarji

Kako pa so iz oblikovalskega področja pristali v uredništvu dnevnega časopisa? Vindiš se zasmeji in začne pripovedovati zgodbo o Samu, ki je želel postati novinar, nato pa rekel, da je to brezzveze in se prepisal na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje. Diplomiral je iz prenovitve podobe Dnevnika, kamor so ga nato povabili k sodelovanju. »V tem času sem bil likovni urednik na Tribuni in se ukvarjal s spletno prenovo AirBeletrine. Na Tribuni smo vsi delali vsebinsko, brali smo vsa besedila, nekaj izkušenj sem že imel.« Ajda se mu je pridružila čez leto in pol: »Meni je bilo malo težje, ker nisem imela nobenega ozadja, nikoli nisem bila v tem svetu.« Spominja se prve naloge, ko je morala izdelati shemo povezav v aferi Patria: »To je bila tako velika in kompleksna zadeva, da me je bilo malo groza. Ampak sem imela pomoč. Vsega se navadiš. Začneš ceniti, koliko dodatnih stvari ti prenese delo v mediju. Ukvarjam se s temami, s katerimi se sama mogoče ne bi nikoli srečala.« Vesel doda, da sta se oba vedno želela z oblikovanjem ukvarjati v širšem pomenu. Vindiš v smehu doda: »Zato sem vaju tudi pripeljal sem. Nekdo, ki je strogo fokusiran izključno na oblikovanje, tukaj ne bi mogel delovati.« Največje probleme je Ajdi in Aljažu predstavljalo nerazumevanje organizacije dela – nista vedela, kaj pomeni desk, kdo je urednik komu in kakšne so čigave zadolžitve. »No, saj tudi o tem, kaj infografika predstavlja v širšem smislu, nisem imela pojma,« se zasmeji Ajda.

Vindiš s pogledom ošvrkne uro na telefonu, v usta zbaše rezino pršuta in pozove Vesela k odhodu. Odhitita na sestanek na Inštitut za novejšo zgodovino. Četrtek je. Priprava sobotne zadnje strani je v polnem teku. Ajda se vrne k svojim dnevnim zadolžitvam.

* * *

Nadstropje nižje so športni novinarji videti zadovoljni z grafiko, ki so jo ravnokar dobili v svoj elektronski poštni predal: »Dobro je narejeno. Pa saj jih zanimajo stvari. In vprašajo, če jim kaj ni jasno.«

Be the first to comment on "Infografika ni dekoracija besedila"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*