Anonimni vir ni novinarjeva čarobna palčka

Foto: Sanja Gornjec

Medijska zakonodaja: Intervju z Emilom in Jasno Zakonjšek

Valentina Novak

»S seboj sem pripeljal tudi svojo hčer, Jasno Zakonjšek, ki se ukvarja s civilnim medijskim pravom, jaz pa s kazenskim. Čeprav se poskušam čim manj, ker sem že star,« začne hudomušno Emil Zakonjšek iz odvetniške pisarne Zakonjšek. Za njegovim mirnim temperamentom in sproščenim risanjem ilustracij v beležko med odgovarjanjem na vprašanja se skrivajo leta in leta pravnih izkušenj. Najprej kot sodnik, nato kot odvetnik, kar je skupaj 42 let dela. Danes mu na področju medijske zakonodaje še posebej ne primanjkuje dela, saj je civilnih in kazenskih postopkov, v katerih so udeleženi novinarji, vedno več. Svoboda javnega izražanja je s tem okrnjena, javna diskreditacija novinarjev pa vedno pogostejša. V zadnjem najbolj odmevnem primeru je bil zagovornik Anuške Delić, obtožene kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov Sove v treh prispevkih za Delo. Tožilstvo je aprila umaknilo obtožnico in izreklo zavrnilno sodbo.

Kako gledate na novinarje danes, na njihovo vlogo in odgovornost v družbi? So res četrta veja oblasti?
Emil: Seveda so. Nujno. Z razkrivanjem raznih prevar in prikrivanj ogromno prispevajo za dobro družbe, že če pogledamo žvižgače. Marsikatere splošno koristne stvari bi se težje odkrile ali pa sploh ne, če novinarjev ne bi bilo. Pomembno pa je, kako to počnejo. Svoje funkcije ne smejo izkoriščati, torej morajo biti pri delu strokovni in korektni. Informacije morajo preverjati.

127 civilnih in kazenskih pravnih postopkov je bilo sproženih proti 16 slovenskim medijem v zadnjih letih. Kar tri četrtine teh je bilo sproženih proti tiskanim. Kaj je razlog za to?
Emil: To se sprašujem tudi sam. Večina postopkov – poleg omenjenih še zahtevek do popravka – se res začne zoper tiskane medije, zelo redko pa zoper druge. Še posebej malo jih je proti televiziji, pa je televizija veliko bolj razširjen medij kot tisk. Napačna informacija, objavljena na televiziji, doseže dosti širši krog poslušalcev in gledalcev kot recimo časopis, še posebej če ni nacionalni. Mogoče je razlog v pogojenosti medija. Informacija na televiziji gre hitreje mimo gledalca.
Jasna: Drugače je, ko lahko objavljeno vsebino natisneš, greš z njo k odvetniku, se posvetuješ … Na televiziji pa ti lahko hitro uide, kaj točno je bilo rečeno, poleg tega je potreben prepis za nadaljnje obravnave.
Emil: Postopek je malo bolj kompliciran. Ko časopis dobiš, ga prebereš, vidiš točno, kaj piše, in če ne dosežeš sporazuma, lahko tudi tožiš. Pri televiziji pa moraš najprej zahtevati od odgovornega urednika, da naredi prepis oddaje, kar je po Zakonu o medijih dolžan, in po navadi šele na osnovi tega vidiš, kaj je bilo res rečeno.
Jasna: Se bo pa situacija mogoče spremenila. Danes ima televizija veliko vsebin, dostopnih v arhivu na spletu. Oddaje, ki so prej šle mimo gledalca, bodo zdaj morda prišle bolj v poštev. Na televiziji je tudi drugačna narava prispevka, glede na to, da se kombinirata slika in govor, članek pa je neka zaokrožena celota in se lažje »obesiš« na posamezne dele.

V sodelovanju z Društvom novinarjev Slovenije ste pripravili predlog sprememb členov Kazenskega zakonika, ki se nanašajo na dejanja zoper čast in dobro ime. Ocenjujete, da pregloboko posegajo v svobodo izražanja. Vaši cilji so dekriminalizacija takih kaznivih dejanj, ukinitev zaporne kazni in ožanje kazenske odgovornosti za dejanja zoper čast in dobro ime.
Emil: Za začetek želimo spremeniti Kazenski zakonik tako, da ne bi bila več zagrožena zaporna kazen za žaljenske delikte. Ne samo za novinarje, tudi za ostale. Čeprav si težko predstavljam, da bi se ta kazniva dejanja kar takoj dekriminalizirala in bi šlo le še za civilno odgovornost. Zagrožena kazen bo vedno obstajala in kaznivo dejanje izdaje tajnih podatkov ravno tako. Treba pa je izključiti kaznivost takrat, ko je tajni podatek tako pomemben, da mora biti javnost o tem obveščena.

Mislite, da bodo pobude uspešne?
Emil: Upajmo, da bodo. Trend je tak; tudi v drugih državah po Evropski uniji in v profesionalnih združenjih. Na ravni evropskih institucij in nevladnih organizacij se vedno bolj zavzemajo za dekriminalizacijo teh dejanj.

Je pobud za te spremembe sicer dovolj ali se družba niti ne zaveda toliko te problematike?
Emil: V smislu podpore tem spremembam je takšno vzdušje v družbi in se kar vsi strinjajo. Kako se bo to razvijalo v parlamentu, pa bomo videli.
Jasna: Naravno je, da pride ta pobuda s strani novinarjev, ker sami najbolj vedo, da s svojim delovanjem informirajo javnost in kako zelo so zato te spremembe pomembne. Stanovske organizacije nudijo dovolj podpore, se pa pridružujejo tudi strokovnjaki in tako pobude dosegajo še širši krog.

Dejali ste, da v zadnjem času opažate povečanje števila kazenskih tožb v zadevah, v katerih odvetniki tožnika vedo, da s tožbo ne morejo uspeti. Gre torej bolj za pritisk na novinarje kot kaj drugega?
Emil: Sam razumem veliko zadev teh kazenskih postopkov kot takih, ki se jih lahko identificira samo kot pritisk na novinarja, saj je glede na sodno prakso našega in evropskega sodišča zelo vidno, da ne bodo mogli uspeti. Kazenski postopek je hudo breme za vsakega obtoženega, tudi če ve, da je nedolžen in da obstaja velika možnost, da sodišče to potrdi. Vseeno ni enostavno biti v kazenskem postopku.

To na nek način zbija novinarju tudi samozavest?
Emil: Da, absolutno pa jih omejuje! O tisti temi, za katero si v kazenskem postopku, pa če je še tako evidentno, da je brez kazenske podlage, boš zelo zadržan. Raje ne boš več o njej pisal, dokler se vse ne razčisti.
Jasna: Velikokrat urednik celo umakne novinarja s tega področja, ker vidi, da je pod velikim pritiskom ali pa se mu zdi, da ne more več objektivno poročati naprej o temi, zaradi katere je v postopku. Tudi novinarji, ki imajo za seboj že veliko kilometrine in so že bili v kakšnem postopku – zaradi narave svojega dela seveda – niso ravnodušni.
Emil: Ah, kje …
Jasna: Kaj šele kakšni novinarji, ki s tem nimajo izkušenj ali pa so še na začetku kariere. To vse skupaj pelje v samocenzuro.

Kazenski postopek je hudo breme za vsakega obtoženega.

Kako komentirate odziv tožilke ob umiku obtožnice zoper Anuško Delić, ki je dejala, da novinarki ne verjame, da je podatke za svoje članke dobila iz javno dostopnih virov?
Emil: Gre za neprimeren odziv tožilke v procesni situaciji. Če je že umaknila obtožnico, ne bi smela komentirati, da je vseeno zagotovo šlo za tajne podatke Sove. V celem dokaznem postopku smo dokazali, na kakšen način je novinarka prišla do teh podatkov – na podlagi analize javno dostopnih podatkov. Nato ne moreš umakniti obtožnice in reči, da ni dokazano, kako je novinarka točno vedela, za kakšno stopnjo tajnosti gre, in če so to dejansko podatki Sove, hkrati pa navržeš svoja mnenja. To je nekorektno.

Novinarski kodeks pravi, da lahko novinar anonimni vir uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Gre pri tem v praksi morda kdaj za krinko novinarja, da se z neimenovanim virom izogne odgovornosti brez zadostnih informacij?
Emil: To, da novinar uporabi anonimni vir, ne olajša njegove odgovornosti. Novinarjem, ki se srečujejo s tem problemom, vedno pravim, da anonimni vir ne sme biti edina informacija. Če vir zahteva anonimnost, mora novinar podatke preverjati in šele takrat, ko ima informacije preverjene kolikokrat se le da, se lahko sklicuje tudi na anonimni vir. Drugače ni verodostojen.
Jasna: V civilnih pravdah je jasno stališče vrhovnega sodišča o pravici novinarja, da vir ostane anonimen. Sodišče ga v razkritje vira ne more prisiliti. Če pa je bil anonimni vir edini, na podlagi katerega je nekaj zapisal, potem ostane brez zmožnosti dokazovati resničnost. Na tak način bi se namreč lahko vsak novinar skril za anonimni vir. Tožba v civilnih pravdah je torej izgubljena, če ima novinar samo anonimni vir kot podlago za svoje pisanje.
Emil: Enako je v kazenskem postopku. Anonimni vir ni čarobna palčka, s katero se novinar reši svoje odgovornosti.

V Kazenskem zakoniku je zapisano, da se za žaljivo obdolžitev ne kaznuje tistega, ki dokaže resničnost svoje trditve ali dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil. Kako je s tem v praksi – kdaj so okoliščine dovolj utemeljene, da novinar to uporabi?
Emil: To je stvar dokazne ocene posameznega konkretnega primera – kdaj sodišče prepričaš, da si imel najmanjši utemeljeni razlog verjeti v resničnost tistega, kar si zapisal. Praksa našega ustavnega in evropskega sodišča je, da so standardi dokazovanja premo sorazmerni s pomembnostjo novice. Kadar gre za neko pomembno temo, si bolj šibek v dokazih, če se sklicuješ na govorice ali mnenja.
Jasna: Bolj ko posegaš v pravice drugih – bodisi v zasebnosti bodisi v čast in dobro ime –, strožji je standard, ali si imel podlago verjeti v to, kar si zapisal. V civilnem pravu velja, da je treba dokazovati utemeljeno resničnost trditve, glede mnenj pa ti resničnosti ni treba dokazovati. Tu moraš imeti dejstveno podlago, četudi je šibka. Če napišeš, da je nekdo nesposoben, je to težko stvar presoje resničnosti, ampak ko prideš pred sodišče, moraš vseeno imeti nek razlog, na podlagi katerega si to mnenje zavzel.
Emil: Za mnenjem pa se ne moreš skriti. Če na primer meniš, da nekdo krade, moraš imeti za to podatke. Ne moreš tega kar zakamuflirati v neko mnenje, kar se včasih poskuša. Tudi besedna zveza »naj bi« ne zadošča, da se kar izogneš odgovornosti – če kot pogojnik postaviš neko trditev, moraš imeti zanjo podlago. Obstajati mora vsaj verjetnost, da je prišlo tu do zlorabe ali podkupnine, če na primer pišeš o tem.

Kakšna je razlika med tožbo medijske družbe ali pa tožbo novinarja oziroma urednika?
Jasna: Veliko težje je, če se toži novinarja ali odgovornega urednika. V tem primeru je namreč treba dokazati direkten naklep, da je bil članek napisan ali naročen s strani urednika, da bi tisti, ki se je čutil prizadetega, trpel duševne bolečine. Pogosto tisti, ki vlagajo tožbe, tega ne razumejo. Res je tudi, da je bila nekaj časa sodna praksa glede tega nejasna, vendar so se zdaj oblikovala jasna stališča tudi v pravni teoriji. Mnogokrat pa se poleg medijske hiše toži novinarja ali urednika ravno zaradi izvajanja pritiska. Sicer pa je lažje tožiti medijsko hišo, ker ni treba dokazovati naklepa.

Kako je sicer urejena medijska zakonodaja v Sloveniji, predvsem Zakon o medijih – je napisan ustrezno, jasno ali morda pomanjkljivo, zastarelo?
Emil: Zakon o medijih je že bil v fazi resne spremembe, zdaj pa je vse potihnilo, ne vem sicer, zakaj. Z vidika mednarodne ureditve je zastarel.
Jasna: V Obligacijskem zakoniku je zakonska podlaga dobra. Kar se tiče Zakona o medijih, bi moralo priti do sprememb pri popravku. Trenutno je prevelika obremenitev na ramenih odgovornih urednikov – prekratki roki, prestroge določbe glede načina odgovarjanja in tako naprej.
Emil: Spremembe popravka in odgovora pa smo, kot rečeno, že pripravili – ogromno materiala, konkretnih tekstov, potem pa je zadeva zamrla in ne vem, ali se bo na tem še delalo.

Be the first to comment on "Anonimni vir ni novinarjeva čarobna palčka"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*