Znakovni jezik je njen materni jezik

Foto: Mavric Pivk

Portret Ljubice Podboršek

Vida Božičko

Četrta ura popoldne je čas za izmeno. Dijaki srednje šole Zavoda za gluhe in naglušne odhajajo domov, tečajniki znakovnega jezika pa prihajajo na predavanja. »Ta čas je vsak četrtek najživahnejši,« pove Ljubica Podboršek, mati slovenskega znakovnega jezika, medtem ko z nasmehom na obrazu, kratkim prikimavanjem ter z roko v višini glave, dlanjo, obrnjeno proti sebi, nihanjem naprej-nazaj od komolca navzgor, pozdravlja odhajajoče učence, ki doživeto, en čez drugega, mahajo z rokami. Njihova mimika se spreminja iz sekunde v sekundo. Slišati je le številne korake, zatohlo mlaskanje, tolčenje jezika ob nebo in občasne dotike dlani.

Kljub tišini se v desetih minutah vsa mladostniška energija, navihanost in dinamika zgnete na ozkem hodniku s potiski oranžnih dlani na modri steni. »Poglejte, kako živi so ti ljudje. Samo pomislite na Italijane in jasno vam bo, od kod ta temperament. Roke in mimika so pri sporazumevanju pač najpomembnejši,« reče in šepajoče odhiti v učilnico.

Poučevanje znakovnega jezika

Prva uradna tolmačica slovenskega znakovnega jezika in ena izmed oblikovalk njegove abecede je od letošnjega leta v pokoju. Čeprav ne sedi več vsak dan v razredu Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana, je še vedno aktivna pri izdelovanju literature na področju izobraževanja znakovnega jezika in pri poučevanju te govorice. »Vesela sem, da se jezika ne učijo več le učitelji na tej šoli in svojci gluhih, ampak tudi ljudje, ki stika z gluhimi praktično nimajo.« V klopeh sedijo študentka prava, medicinska sestra in upokojenka, tokrat pa se na predavanju pridružita še gluhi par Metka in Mladen, ki sta Ljubičina dolgoletna prijatelja. »Slišeči ljudje pogosto stvari povedo drugače kot mislijo, pogosto jih olepšajo ali zameglijo, gluhi pa stvari pokažejo take, kot so, so veliko bolj iskreni in nikoli zahrbtni,« je eden od razlogov, zakaj je velik del Ljubičine družbe gluhe.

Udeleženka Metka na vprašanje, kakšna je Ljubica Podboršek, odgovori kratko in jedrnato. Dvigne roko tako, kot da bi v dlani držala žogo, dvakrat zasuče zapestje, kar je videti kot vstavljanje žarnice, in se nasmehne. »Pravi, da sem sonček,« po kratkem premisleku z rahlo rdečico le pove Podborškova, ki se z dilemami tolmačenja srečuje že od svojega otroštva, saj so bili njeni starši gluhi. Spominja se, da je učiteljica enkrat, ko je nekaj ušpičila, v šolo poklicala njeno  mamo. Ker se nista mogli sporazumeti, sta jo poklicali, da je tolmačila njun pogovor. »Takrat sem se prvič zavedala, da imam kot poznavalka obeh jezikov veliko prednost, saj bi si v tistem trenutku lahko celoten pogovor izmislila. Znakovni jezik mi je takrat dokončno zlezel pod kožo, z njim pa sem se srečevala že veliko prej,« pove in se začudi ob vprašanju, kako se je kretenj naučila. »Ja, kako ste se pa vi naučili govoriti?« vpraša. Ves čas je veliko gledala in ponavljala, saj je bila govorica rok vedno okoli nje. »Teta me je pogosto spominjala na dan, ko me je mama nosila v naročju, ona pa je hodila za mano in me gledala. Takrat sem začela uporabljati govorico rok in teta ni vedela, kaj ji želim pokazati. Vprašala je mamo, ona pa je takoj ugotovila, da sem izgubila dudo,« razlaga svoje začetke sporazumevanja.

Sporazumevanje v dveh jezikih

»Znakovni jezik je moj materni jezik,« je odločna, saj se z njim veliko bolje znajde. Doma so se sicer pogovarjali tudi v slovenščini, saj je njena mama kljub okvari sluha govorila knjižni jezik, v zgodnjem otroštvu pa se je veliko pogovarjala tudi s starejšo gospo, ki je z njimi stanovala: »Imela me je zelo rada, pogosto je name pazila in veliko sva peli. Lahko bi rekla, da je bilo pri nas sporazumevanje podobno tistemu v dvojezičnih družinah.«

S seznama, napisanega na roko, bere stavke, ki jih tečajniki tolmačijo. S tem vadijo besedišče, vmes pa poskrbi za sprostitev: »Ste že videli to,« z rokama pred seboj nagovori tečajnike in izvede nekaj hitrih in podobnih gibov. Dlani z iztegnjenimi prsti najprej usmeri navzdol in z njimi dvakrat zaniha naprej in nazaj, nato še levo in desno, prste dvakrat skrči in iztegne v smeri navzdol in na koncu še v smeri naprej, ob tem pa ji z mize odleti knjiga. Ena izmed udeleženk dvigne roko. »Upokojeni direktor pride v tovarno gledat folkloro,« prevede kretnje, ki spominjajo na gugalnico. Gre za zanimivo in zahtevno kombinacijo gibov, zato spominja na stavek »Pešec prečka cestišče«, ki ga je težko izgovoriti.

Predana svojemu delu

Natančnost giba je zelo pomembna za samo razumevanje. Na pomen vplivajo hitrost, drža prstov, smer obrnjene dlani, hitrost gibanja in mesto giba v navideznem prostoru. Če se ena komponenta spremeni, se lahko spremeni celoten pomen. »To se mi nenehno dogaja. Vedno kaj odleti zaradi mojega kriljenja. Še dobro, da knjiga ni kozarec,« pove med pobiranjem slovarja Govorica rok, katerega soavtorica je. V svoji dolgoletni karieri je sodelovala pri pripravi prvega slovarja iz leta 1984, po daljšem zatišju pa so na Zavodu za gluhe in naglušne izdali še slovarja Govorica rok 1 in 2. Ljubica Podboršek je kot ena prvih zapisala norme znakovnega jezika, znanje pa je pridobivala predvsem med druženjem z gluhimi. Njen oče je bil dolgoletni predsednik Zveze gluhih in naglušnih, zato se je veliko družil z izobraženimi gluhimi: »Na njegovih poteh sem ga pogosto spremljala in se pogovarjala z najrazličnejšimi ljudmi, kar je bil moj glavni vir novega besedišča.« Ob tem se je tudi tri mesece izpopolnjevala v Ameriki.

»Ravnokar sem z Ljubico govorila po telefonu. Tretjega slovarja še nismo niti zaključili, ona pa že dela načrte za četrtega,« pove Katja Krajnc, ravnateljica osnovne šole in vrtca za gluhe in naglušne, ki je in še zmeraj s Podgorškovo veliko sodeluje. »Ona je zadolžena za bolj lingvistično slovnično stališče znakovnega jezika v opisih, jaz pa za didaktiko in metodiko poučevanja,« pojasnjuje Krajnčeva in pove še, da je Podborškova strastno predana svojemu delu.

Ker je znakovni jezik internacionalen, se lahko o vsakdanjih stvareh po zaslugi rok in mimike pogovarjata celo Američan in Kitajec.

V desnem kotu malih zaslonov

»Nikoli nisem na tolmačenje gledala kot na dolžnost,« pravi 70-letna tolmačka, ki se ji zdijo njeni nenehni premiki rok samoumevni. »Ko sem z očetom kam šla, se mi je zdelo celo fino,« se spominja na čas, ko so doma gradili hišo in je bilo raznih opravkov na občini veliko. Njena pot tolmačke se je odvijala na šoli, preko tečajev, na sodišču, ­večina pa se je spomni z malih zaslonov, kjer se v desnem spodnjem kotu pojavlja svetlolasa podoba gospe v temni opravi in z odprtim obrazom, polnim izrazja. Dolga leta je tolmačila oddajo Zgodbe iz školjke in Prisluhnimo tišini, kasneje pa so s sinhronim tolmačem začeli oddajati še dnevnik v živo. »Pri tem moraš biti 200-odstotno skoncentriran, saj je treba sproti krajšati in povedati z drugimi besedami.« Najsrečnejša je, če ji kdo po končanem dnevniku reče, da je povedano razumel. Kot pravi, pa je to težko doseči, saj je treba povedano pokazati na čim preprostejši in razumljiv način: »Gluhi včasih potrebujemo veliko kretenj za stavek, zato je tolmačenje v živo še toliko težje.«

»Vraga, nič nisem boga, prav dobro mi gre!«

Podborškova pravi, da se nikoli ni čutila zapostavljene, se pa spominja, kdaj je začutila, da vendarle odrašča drugače kot večina njenih vrstnikov. Z mamo in očetom so sedeli na vlaku in klepetali. Z rokami, seveda. »Uboga deklica, gluha je,« je takrat zaslišala pogovor med potniki na drugi stani vlaka in si mislila: »Vraga, nič nisem boga, prav dobro mi gre!« Takrat si sicer še ni upala mnenja izraziti naglas, a danes s ponosom pove, da je večino znanj pridobila s pomočjo znakovne govorice.

Doma je vsak dan prisoten podoben živžav kot na hodniku šole, le da je zraven še zvok: »Čaka me polna hiša. Vedno se prikaže kateri izmed petih vnukov in me okupira.« Ta dinamika ji je všeč. Uživa tako v hrupu kot tudi v tišini. »Moj oče, ki ni bil popolnoma gluh, je radio včasih navil do konca in neznansko užival ob glasbi harmonike,« se spominja glavnega razloga za mamino negodovanje, saj so jo tresljaji in vibracije blazno motile. »Takrat je bilo potrebno le histerično kriljenje in mrk pogled, pa je oče stišal radijski sprejemnik.« Ob tem je ugotavljala, da je znakovni jezik internacionalen, saj se tudi dva tujca, ki ne poznata skupnega jezika, sporazumeta z rokami. »O vsakdanjih stvareh se lahko po zaslugi rok in mimike pogovarjata celo Američan in Kitajec,« pojasni in odkoraka do umivalnika, se skloni in spije par požirkov vode: »Danes pa res veliko govorim.«

Be the first to comment on "Znakovni jezik je njen materni jezik"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*