Razlog za življenje morajo iskati vsak dan

Foto: Sanja Gornjec

V Dnevnem centru za brezdomce Ljubljana

Nina Korošec

Dolg podzemni hodnik, na levi in desni veliko izoliranih vrat. Za mano priteče mlad moški, ki je prej s psom postaval v Plečnikovem podhodu. Prehiti me in mi na stežaj odpre vrata v skupni prostor. »Moral sem,« se široko zareži. V skupnem prostoru ljubljanskega Dnevnega centra za brezdomce se družijo brezdomci in prostovoljci, igrajo družabne igre, delajo z glino in razpravljajo o vsem mogočem.

Marinko ima šestega marca rojstni dan. Pred sabo ima bonboniero, darilo od prostovoljcev centra. Ne bi mogli reči, da praznuje, večino časa namreč gleda v svojo jed, tu pa tam dvigne glavo in se razgleda naokoli. Divji Nenad mu čestita in se zadere: »Dajmo radio malo bolj naglas! Za Marinka!« Marinko se sramežljivo nasmeji. Nenad navije radio naglas, po prostoru se zasliši »Whenever, Wherever« in »Oo, Shakira«. Danica izza drugega konca mize pogleduje proti Marinku in zarotniško šepeta: »Joj, komaj oseminpetdeset je star, pa glej, kakšen starec zgleda! Jaz pa šestdeset, pa tako rosno mlada.«

Nekaj več kot 20 brezdomcev sedi za veliko mizo pri zajtrku, skupaj s prostovoljci jih je okrog 25. Na mizi je hrane več kot dovolj, tam so sendviči, pite, čokoladni žepki in francoski rogljički. Zraven pijejo belo kavo in čaj. Hrana diši in ljudje veliko pojedo. Danica na polovici odloži sendvič, solata v njem je posušena. Vzame raje rogljič: »Nisem izbirčna, ampak tega res ne morem jesti … Malo bom še tukaj.« Pripoveduje, da imajo jutri organiziran izlet na Mirenski grad, za en kombi jih bo menda šlo izpred centra, na gradu bodo zajtrkovali in pomagali nunam pri čiščenju, na vrtu in njivi. Nune jim bodo v zameno skuhale kosilo. Danica koleba, ali je sploh prijavljena na izlet, zdi se ji, da je. Tarna, kako bo jutri sploh prišla do centra, živi namreč čisto na koncu Tomačevega, pri neki gospe, ki ji v zameno za prenočišče pomaga pri gospodinjskih opravilih in sprehajanju psa. Pripoveduje, da gre v nedeljo na obisk k družini, v Varaždin, a le za en dan.

»Brezdomci – poleg tistih, ki živijo na prostem – so tudi ljudje, ki plačujejo za negotovo prenočišče v najetih sobah, v podstandardnem stanovanju ali v kakšnem penzionu. Nihajo med javnimi zavetišči in prostori, ki jih ponudi volonterski sektor, med sobami, ki so na meji spodobnega prenočišča, med kočami, zabojniki in nelegalno zasedenimi bivališči, občasno pa bivajo pri prijateljih ali sorodnikih. So kategorija ljudi, ki ne morejo zadržati osebnega prenočišča brez zagotovljene pomoči skupnosti,« v svoji raziskavi o brezdomstvu v Mestni občini Ljubljana leta 2007 zapišeta psiholog Bojan Dekleva in socialna pedagoginja Špela Razpotnik. V Ljubljani poleg dnevnega centra delujeta dve zavetišči za brezdomce, ki skupaj premoreta 62 ležišč. Največje je na Poljanski cesti, drugo pa je Zavetišče za brezdomne uživalce nedovoljenih drog na Vošnjakovi ulici. Brezdomcev v Ljubljani naj bi bilo že več kot sedemsto, številka pa se iz leta v leto viša.

Dnevni center za brezdomce spada pod Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, humanitarno organizacijo, ki teži k celostni pomoči. Brezdomci lahko v dnevnem centru, ki ga vsak dan obišče od 60 do 80 ljudi, pojedo topli obrok, dobijo in operejo oblačila, lahko se tudi stuširajo. Imajo prostor za srečevanje z drugimi brezdomci, s prostovoljci in tamkajšnjimi  zaposlenimi. Simona Stegne, vodja dnevnega centra in prostovoljnega dela ter socialna delavka, razloži, da pri ljudeh, ki zahajajo v dnevni center, ne gre za to, da bi kar naenkrat ostali brez službe ali brez stanovanja: »Problemi so globlji, izvirajo že iz otroštva, iz družine kot tiste primarne celice, ki ne zna poskrbeti za svoje člane. Ta vzorec se potem ponavlja in prerašča v nasilje, nerazumevanje, odtujenost, celo sovraštvo.« Pravi, da imajo mnogi stanovanje, kjer ne živijo zares: »Tja gredo pač spat, ko se morajo zaščititi pred vremenskimi vplivi, drugače preživljajo čas na ulici. Tudi če jim najdemo službo, stanovanje – če bodo tam sami in osamljeni, bodo tam popivali, se drogirali, za čistočo tako ali tako ne bodo skrbeli – in to potem ni dom. In bodo tudi to kmalu izgubili.«

Med brezdomci so sicer pogostejši primeri, ko ti nimajo niti tega minimalnega prenočišča. V dnevnem centru imajo tudi zavetišče s sedmimi posteljami, samo za moške brezdomce. Moških brezdomcev je veliko več. Prednost za prenočitev imajo tisti, ki so v dnevnem centru dejavnejši, pripravljeni na sodelovanje. »Saj si lahko predstavljate, kako bi bilo, če bi bile tukaj tudi punce, v isti sobi. Tudi če bi imeli za ženske ločeno sobo, bi morali zaklepati. Ti ljudje so ranljivi, niso zlobni, a vsak nosi toliko svojih križev in potem to kar naenkrat izbruhne,« pove Simona.

Nekaj dni kasneje med deljenjem večerje narkoman Mauricio iznenada kriči nad Vesno, poraščeno in  zanemarjeno, a dobrodušno žensko. »Spravi se počistiti tuš, takoj! Zdaj, sem ti rekel!« Z roko, stisnjeno v pest, krili proti njej. Vesna se obrne vstran, proti steni, roke da križem kot najstnica, ki ji starši ukažejo, naj pospravi sobo. »Evo, ne bo počistila tuša! Bom jaz počistil tuš! Poglej se, debela si kot svinja. Djubre jedno!« se odzove Mauricio in Vesno odrine. Takrat vskoči suh, tudi očitno zadet Rajmond s polomljeno angleščino: »Eeej, she’s a woman!« Prostor je poln ljudi, a večina bi rada le svojo večerjo. Naveličano prigovarjajo, naj že prenehata. A Rajmond in Mauricio se začneta pretepati, vpleteta se še dva, med drugim partner noseče ženske. Nosečnica zapusti prostor brez večerje. Mauricio vrže Rajmonda na tla in ga brca v glavo. Prostovoljec Francelj s kretnjo nakaže dnevni vodji Mateji, naj pokliče policijo. »Kot da bi klicali v Afriko.« Policija pride čez pol ure, ko glavnih akterjev ni več na prizorišču. Pretep se verjetno nadaljuje nekje na drugem koncu Ljubljane.

Alkoholizem, odvisnost od drog in tablet, prostitucija – tudi v dnevnem centru včasih kdo ponuja komu kakšno vrečko sumljive vsebine. Kot opisuje vodja centra Simona, so tablete farmacevtske industrije zadnja leta vedno bolj razširjene. Pomirjevala in uspavala lahko dobijo kar na recept. Nekdo prepriča svojega zdravnika, da jih potrebuje, ker trpi za nespečnostjo ali depresijo, nato pa jih preprodaja naprej. Dnevni center se v sodelovanju z drugimi društvi trudi brezdomce socializirati nazaj v družbo, v »normalni tempo življenja«, po udejstvovanju v društvu komaj sledi prostovoljno odvajanje od alkohola, mamil in tablet.

Vsepovsod po dnevnem centru so katoliški indici. Križi, podobe križevega pota, molitev. Zdi se, da tu vera predstavlja nek skupni motiv. Pred skupnim obedom zmolijo in takrat v prostoru zavlada spokojnost, po molitvi se v istem miru in sproščenosti poje obrok. Izjema so večeri, ko na dan pridejo stare zamere med ljudmi ali prepire sprožijo malenkosti. Nekateri med molitvijo sklenejo roke skupaj, drugi ne, nekateri se prekrižajo, drugi ne. Simona pravi, da jim molitev pomaga, četudi veliko brezdomcev ni bilo nikoli vernih: »Četudi pri katerem od prostovoljcev pride do takšnega odpora, da res ne prenese molitve, se o tem skupaj pomenimo, a večini to ne predstavlja problema. Lahko si veren ali tudi ne. Je pa vera tukaj pomemben dejavnik.«

V razpravi za mizo se dotaknejo tudi na novo sprejetega Družinskega zakonika. Prostovoljka Urška: »Ne vem, kaj ta na novo sprejet zakon pove o naši družbi, že tako so družinske vrednote močno okrnjene. Kar malo me je strah, v kakšni družbi bo moja hči odraščala. Pa morda tvoji otroci, Nenad,« pristavi, ko vidi, da nemiren Nenad ne posluša več. Ima predlog in zahteva pozornost: »Ej tišina, jaz govorim! Mene ful zanima, kako je brezdomstvo urejeno v državah bivše Juge. Kaj če poberemo denar in gremo malo potovat?« Urška zmaja z glavo: »Kako boš pa šel tja, če do Mirenskega gradu komaj en kombi napolnimo, saj nimamo denarja. Mi imamo druge cilje, saj veš.« Za izlet na Mirenski grad je vsak udeleženec plačal štiri evre. Stroške programa dnevnega centra financirata Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Mestna občina Ljubljana. Nekaj prispevajo donatorji, uporabniki pa plačujejo le za aktivnosti, ki jih organizirajo v dnevnem centru. V zavetišču na Poljanski gre del socialne pomoči uporabnikov neposredno zavetišču. Kar je razumljivo, saj dnevni center ne obratuje štiriindvajset ur na dan kot velikokrat zavetišče na Poljanski. A finančna stiska je povsod. Boris Kosec, vodja zavetišča na Poljanski, že vrsto let opozarja, da je prava rešitev preprečevanje, ne urejanje brezdomstva: »Zavetišče ni zdravilo. Služi le šibkemu zdravljenju družbene patologije.«

»V bistvu živim tako, za brezzveze.«

Sedemindvajsetletni Nejc si za mizo v skupnem prostoru dnevnega centra zvija cigareto. Prostovoljka Mateja mu pravi, da tega tukaj ne sme in da bo moral ven, če bo tobak še na mizi, ko se vrne. Nejc se namuzne. Kot petnajstletni fant je iz Idrije prišel v Ljubljano, takrat sta se njegova starša ločila. Z družino od takrat nima nobenih stikov, živi sam zase. Razlaga dalje, na trenutke se ustavi, kot da ne ve, kaj bi rekel. »Jaz sem bolj tak, raje se brigam samo zase, počnem stvari, ki jih jaz hočem, ne da bi mi kdo govoril, kaj naj delam.« Prej tako živahen naenkrat deluje tako utrujen, naveličan življenja. »V bistvu živim tako, za brezzveze,« se prizanesljivo nasmehne.

Tukajšnji ljudje morajo vsak dan iskati razlog za življenje, a so prisrčni in optimistični. Vsak s svojo življenjsko zgodbo, ki jih je sem privedla. Med njimi in prostovoljci dnevnega centra se spletajo prijateljski, odprti odnosi, vsakomur prav pride pogovor. Navsezadnje noben človek ni otok.

Be the first to comment on "Razlog za življenje morajo iskati vsak dan"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*