Puške je škoda

Foto: Pexels

Tadeja Kreč

Pride dan, ko je raven endorfina, serotonina ali katerega drugega hormona, ki vpliva na doživljanje sreče, nižja, kot bi si želela. Na ta dan ne širim optimizma in ne iščem rešitev. Priznam (začasno) premoč malodušju in pesimizmu.

Možgani mi še vedno delujejo. Samoohranitveni nagon mi ne dopušča, da bi se v takih trenutkih predala. Pa grem do vzrokov za nastalo zagato, v kateri sem se znašla. Vprašam se, ali je bil študij novinarstva morda napaka. Vse me je zanimalo, z veseljem sem pisala, rada sem imela zgodbe in ljudi. Želela sem spremeniti svet na bolje. Ignorirala sem šale o vratih kot najtežjem predmetu in padanju po stopnicah od vseh, ki fakultete na Kardeljevi ploščadi 5 niso nikoli prestopili. Vpisala sem se na študij novinarstva. Verjela sem, da sem se odločila prav.

Pogovarjam se s sošolko, ki mi je bila ob začetku najinega študija zgled. Nekje od tedaj je postala tudi moja prijateljica. Nekaj časa že vem, da drugo leto z mano na faksu ne bo več delila svoje dobre volje, energije in idej. Vem, da bo odlična zdravnica, vseeno pa mi je žal talenta, mojemu egoizmu pa tudi njene družbe. Ni edina. Odhaja kar nekaj mojih sošolcev, nekateri se še odločajo. Razlog ni skrivnost. »To ni to,« ti povedo. Po daljšem pogovoru z razumevanjem sprejmeš večplastnost problema, s katerim se vsi, ki bodo odšli, verjetno ne bodo več spopadali. Mene pa še vedno grize. Vem, zakaj odhajajo.

Začne se pri študiju. S predavanji, ki so lahko ventil za čustveno stabilnost profesorja, tudi norčevanje iz intelektualnih zmožnosti svojih študentov in predmet, za katerega ti starejši študenti že vnaprej povedo, da ga je nesmiselno obiskovati, ker se moraš na koncu na pamet naučiti odgovore na vprašanja, ki jih dobiš od starejših kolegov. Seznam je predolg. Vsa predavanja seveda niso taka, jih je pa preveč. Še dobro, da to ni edini vir znanja, nenazadnje se lahko, če le hočeš, naučiš veliko tudi sam.

»Prihodnost je negotova,« je ena od lepše zvenečih fraz, ki študente spremljajo vsakodnevno. Ta nas spodbuja k delu za izkušnje na svojem področju že tekom študija. Le velika sreča ali poznanstva pomagajo, da je tako delo tudi plačano. Izkušnje starejših študentov kažejo, da se to ne glede na (ne)plačilo obrestuje.

Delo osmišlja človeško življenje. Kakovostno novinarsko delo pa, tako kot vsako drugo, zahteva pošteno plačilo. Za krizo novinarskega poklica nočem grešnih kozlov z imeni, kot so kapitalizem ali kak drug (družbeni) sistem, dotične gospodarske družbe, kriza vrednot, morale, odgovornosti ali kaj šestega. Iščem rešitev, nekaj, kar bi mi pomagalo videti skozi meglo floskul vseh, ki mi prodajajo bučke, namesto da bi mi pomagali najti pravo pot.

Delo osmišlja človeško življenje. Kakovostno novinarsko delo pa, tako kot vsako drugo, zahteva pošteno plačilo.

Jasno je, da bo novinarski poklic doživel spremembe. Načini posredovanja informacij občinstvom se nenazadnje spreminjajo, odkar poklic obstaja. Tudi tokrat bo tako, le da se zdi, da bo tokrat bolj drastično. Tega, kakšna bo cena, koliko bo žrtev in kdo ima zmagovalno strategijo, ne vem.

Novinarstvo je, zato mi je tako všeč, povezano s celotno družbo, njenim sistemom, zgodovino, upi, dvomi, napakami in prihodnostjo. Ni je stvari, ki bi ne bila vključena. Odgovornost novinarjev je velika, na papirju in v teoriji so mediji še vedno v službi ljudi, t. i. psi čuvaji, budni spremljevalci sveta. Realnost pa je večinoma okrutnejša. Pritiski politike, interesov in denarja so lahko (pre)močni. Novinarstvo je postalo trg, industrija, orodje, s tem pa paradoks svojega (prvotnega) smisla. S tem, da delo ni lahko, je očitno treba računati. Celo Zavod RS za zaposlovanje v rubriki o nevarnostih poklica jasno pove, da gre za poklic z najvišjo stopnjo zdravstvenega tveganja, čemur ustreza povprečna življenjska doba 49 let (!).

Zakaj torej verjamem v (novinarsko) prihodnost? Nekoč sem nekoga slišala reči, naj ne vržem puške v koruzo. Pa ne zato, da ne bi obupala, ampak zato, ker je puške preprosto škoda. Učim se nečesa, za kar verjamem, da ne bo nikoli izumrlo. Menda si bodo ljudje vedno želeli informacij in znanja. Ovire, dvomi in tveganja so del vsakega poklica, tudi novinarskega. Številni novi in alternativni slovenski ter tuji medijski projekti in načini dela jasno kažejo, da so tudi za novinarje še poti.

Hkrati mi novih moči in zagona vedno znova vlivajo ljudje, ki jih srečujem pri delu. Tisti, s katerimi govorim, ki širijo moja obzorja in meje, me hvalijo in grajajo. Rada bi pisala dobro, opozarjala na napake in klicala k odgovornosti. To so zaenkrat le želje in upi. Zame in za tiste, ki z mano stopajo na to pot. Ali kot pravi Marcel Štefančič: »Če kdo, potem moramo vztrajati mi. In če kdaj, potem zdaj. Občestvo in mediji. To je priložnost, ki je ne smemo vreči stran.«

Be the first to comment on "Puške je škoda"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*