Poletje v školjki

Foto: Pixabay

Kolumna

Sanja Gornjec

Sredina julija, sredina popoldneva. Voznikov sedež v skoraj dveh desetletjih starem kombiju. Iz radijske škatle o prvi lezbični izkušnji vrešči priljubljena pop punčara. Ventilatorji bruhajo topel zrak, pol ducat muh leži omamljenih na armaturni plošči. Vsake toliko jim kakšna nožica trzne, pa še to je posledica vožnje čez cestne luknje ali nepričakovanega zaviranja, ker je večina prometnih udeležencev v nekakšni vročinski komi in pozabi na vključitev smerokazov.

Spuščena okna komajda ustvarijo kaj prepišne sapice, leva roka, ki jo voznica vztrajno moli čez šipo, pa je za tri odtenke temnejša od ostalih delov telesa. Zaradi vročega zraka, ki buhti iz asfalta, je okolica videti, kot da bi jo gledali skozi migetajočo zaveso. Pregrete zavore zahreščijo, ko se kup pločevine zadnji trenutek ustavi pred ciljem. Vrata se odprejo, voznica pa obsedi na sedežu. Z znojnim hrbtom se je prilepila na sedež, oblečen v umetno usnje. Po mučni minuti in letih vaje trganja obližev se končno uspe ločiti od naslonjala, zaloputne z vrati in prestraši tiste tri še živeče muhe. Zavleče se zavetje v hladne predsobe, se sesede na hladne ploščice in težko pogoltne gosto slino.

Nikoli nisem razumela vsesplošne obsesije s poletjem. Maram ga približno toliko kot povprečen haski. Že, počitnice, lubenice in zelenjava z domačega vrta. Potem pa so se s srednjo šolo začela tudi počitniška dela, med katerimi sem večino časa preživela v kuhinjski restavraciji. Tam ni klimatskih naprav, so pa nenehno delujoči plinski štedilniki in stare ledvice kuharic, ki jih zmoti že občasna ventilacija. Po dveh poletjih sem iz pomivalca posode napredovala v pripravljavca solate, lupilca krompirja in dežurnega peka palačink za kanelone. Ko sem naredila izpit za avto in dokazala, da se ustavim pri rdeči luči na semaforju, sem dosegla vrhunec svoje kulinarične kariere – posadili so me za volan, me približno naučili naslovov pomembnejših mestnih ulic in me razglasili za dostavljavca hrane iz prvih odstavkov zapisa. No, takrat – takrat pa sem dokončno razglasila svoj prezir do poletnih temperatur in ljubiteljev vročine.

Nikoli nisem razumela vsesplošne obsesije s poletjem. Maram ga približno toliko kot povprečen haski.

Takoj, ko prebolijo spomladanske alergije, poletni zanesenjaki na plano privlečejo sandale in kratke hlače, ortopedske japonke in mini krilca, slamnate klobuke in kupone s popusti za depilacijo pri lokalni kozmetičarki. Prijateljem, znancem in frizerju pod nos molijo agencijske ponudbe in svoje na balkonu porjavele noge. Planirajo vikende na obali in koktajl večere ob Ljubljanici. Pasje ljubljence ostrižejo na krtačko in do krvi postrgajo staro kožo s pet, da lahko brez slabe vesti nosijo odprte čevlje. Frekvenca objav na njihovih Instagram računih se poveča za trikrat, uporaba dezodorantov v javnih prevoznih sredstvih pa se ravno za toliko zmanjša. Temperaturne razlike med klimatiziranimi trgovskimi centri in razbeljenimi mestnimi ploščadmi so krive za večino poletnih pljučnic, za preostanek pa premrzlo pivo.

Poletje je en sam velik izgovor za pretenciozno uživancijo, v kateri se prepogosto pozabi, da vsebuje komarje, poletne nevihte, točo, soparo, sončne opekline, idealne pogoje za sončarico, olupljen nos, spolne bolezni, razcepljene konice, razcepljene osebnosti, izgubo osebnosti, odrgnine med stegni, dehidracijo, čiščenje zaledenelega kondenza v zamrzovalni skrinji, počitniški vozni red in vročinsko kap. Že, boste rekli, ampak poletje prinaša tudi glasbene festivale, dekleta v krilcih, gasilske veselice in počitnice na morju. Vse to je res, vendar močno dvomim, da kdorkoli uživa, če se mu v popolnem mirovanju med ritnicami cedi curek švica.

Zato pa imam za letošnje poletje načrt. Takoj ko iz zamrzovalnika v študentski sobi pojem vse mamine zamrznjene njoke, se s petimi litri Planice in Gina zaprem vanj. Enkrat do oktobra.

Be the first to comment on "Poletje v školjki"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*